Grad v jutranji svetlobi.

Še ena bližinska.

Panorama gradu, sestavljena iz 5. fotografij

Sedaj se moram samo še odločiti, da ga fotografiram v večernem času.

Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka

Opazovalec nad sotesko

Zgradba Name v Ljubljani.

Prvi večji slap skorej popolno poledenel. Saj je tudi hoja do tega slapa zelo zahtevna, ker je pot zmrznjena in poledenela, tako da previdnost ni odveč. Naprej nisva šla. Čez čas se nama je pridružil še Drago, tako da smo bili kar vesela druščina v Peklu

Včasih se je bilo potrebno spustiti tudi po ledenih skalah, samo da dobim zanimivo fotografijo.

Ob poti navzdol, so se odpirale nove in nove možnosti za fotografirati. Ni in ni konca. Kamorkoli pogledaš je kaj zanimivega.

Narava te res preseneti, tako pozimi kot poleti. Vedno je kaj zanimivega.

Občasno je bilo pač potrebno stopiti tudi v vodo, vse za dober posnetek.

Nastalo je še veliko zanimivih fotografij. Te pa objavim kakšen drug dan.

Le kje hodi dobri mož

Po dolgem čakanju in prepevanju, so ga dočakali da so ga jelenčki pripeljali med nas.

Nekaj uvodnih besed.

Neža prori prejemanju darila.

Tudi Žiga je dočakal darilo, kar pomeni, da je bil zelo priden.

Nekaj povabljencev sploh ni bilo, zagodlo jim je vreme. Samo v Logatcu je zapadlo 20 cm novega snega, pa bi rekel, da ga je še kakšen cm več. Pri nas doma, pa ga ni bilo niti za vzorec.

Je pa lepo, da se vsa družina in prijatelji takole zbere, na takelih srečanjih, neglede na vreme.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Skobec je bil fotografiran pred hišo na železnem ohišju, kjer je imel prekrasen razgled na ptičjo hišico.

Zapeljem na Dunajsko in nato na spodnje Črnuče čez železniški prehod, na Ulico 24. Junija. Pred menoj moder Polo, ki pelje po predpisih, 40km. Pot me vodi po Šlandrovi cesti, proti križišči z Trzinsko obvoznico (Titova cesta po novem ). Na začetku Šlandrove se cesta malo razširi, ko pridemo iz naselja, tako da sem hotel prehiteti Pola pred menoj, ker se je res dekle v njem držalo CPP. Pripravim se za prehitevanje, ko mi nasproti pripelje tovornjak, tako da se za prehitevanje nisem odločil in lepo počasi vozil do že prej omenjenega križišča. Seveda, kot zakleto, na semaforju rdeča. Prva je voznica Pola, takoj za njo jaz. Čakava na zeleno. Ne vem kako to, da sem gledal naokoli in nisem bil pozoren na dogajanje v križišču?

Ko je nenadoma počilo. Od tu se je dogajalo z svetlobno hitrostjo. Pogledal sem proti križišču, ko je ravno na najin vozni pas priletel avto (Toyota Yaris) in direktno v Pola pred menoj, tega pa rahlo v mojo Hondo. Še nekaj časa so po zraku frčali različni plastični delci.

Otrpnil sem v avtu, ker nisem dojemal kaj se dogaja pred menoj. Po parih sekundah, pa izstopim iz avtomobila in vidim, da Toyote spredaj sploh ni. Motor je porinjen pod armaturno ploščo. Nemogoče, da je tu kdo cel ostal. Nato pa štirje izstopijo iz avtomobila. Vozniku ni bilo videti nič. Eden iz Toyote je samo rekel, da se mu zdi, da ima zlomljeno roko.

Voznika Toyote sem vprašal, kaj se je zgodilo? Ta pa mi je pokazal na drugega udeleženca, ki je bil tudi kriv nesreče. Izsilil je prednost, ko je peljal od rondoja Tomačevo, zavijal iz Titove ceste na Šlandrovo. Šele potem sem videl, da voznik Audija, ki je izsilil prednost leži na tleh pri zavesti. Bolela so ga rebra.

Takoj je nastala dolga kolona vozil iz strani Trzina. Vsi so se samo peljali mimo, nihče pa ni ustavil in vprašal, če kdo potrebuje pomoč.

Policija in rešilec, sta prispela že v dobrih 10h minutah, meni pa se je zdelo kot da traja cela večnost.

Če pomislim nazaj, kaj se je par minut pred nesrečo dogajalo in bi prehitel punco pred seboj, bi po vsej verjetnosti imel tudi sam razbit avto v tistem križišču. Po drugi strani pa razmišljam, če je že prišlo do nesreče, ni važen kakšen je pleh, ker tega se da popraviti, važno da so glave cele in ni bilo hujših poškodb, ali pa da bi kdo tam preminil.

Za konec pa še nekaj. Na tej cesti od Črnuč pa do rondoja Tomačevo in v obratni smeri, se dogajajo vsakodnevne nesreče, včasih tudi več na dan. Bodo morali malo odgovorni za to cesto, skupaj sesti in razmisliti kaj narediti, da zmanjšajo nesreče, na tem odseku. Ne pa da samo kazni višajo, cestišča pa so še vedno naša morišča.

Fotografiji narejeni z Sonny Ericsson P1i