Gregor Krašnja Foto Blog

Vedno pravijo, da se najbolje ujameta mama in sin, ter oče in hči. Baje je tudi pri nas tako.

Že kar nekaj časa je ponovno preteklo od zadnje objave. Po pravici povedano ne najdem časa, kadar ga pa imam nimam volje.

Dve današnji fotografiji, nekje doma.

Žiga

Mateja

… 5. rojstni dan. Pravzaprav ima rojstni dan v Decembru, sedaj je samo praznovala.

Nekaj povabljencev sploh ni bilo, zagodlo jim je vreme. Samo v Logatcu je zapadlo 20 cm novega snega, pa bi rekel, da ga je še kakšen cm več. Pri nas doma, pa ga ni bilo niti za vzorec.

Je pa lepo, da se vsa družina in prijatelji takole zbere, na takelih srečanjih, neglede na vreme.

[View with PicLens]

Redkogdaj se zgori, da se Žiga in Neža skupaj igrata. Včasih pa pride tudi tak trenutek, da se skupaj vsedeta za par minut in mirujeta v igri. Dialog postane zelo zanimiv

Pri nekaterih igrah, je Neži v pomoč Žiga, kot pri tej ko sem ju slikal.

Fletna igrača, za treniranje spretnosti.

Neža včasih ne sodeluje

Žiga mora pokazati, da je hitrejši.

Nedelja je bila pestra z dogodki. Zjutrej v Dolžanovo sotesko, popoldne pa z otroki na sankanje v bližnji hrib Šinkov turn. Tu je urejeno smužišče in sankališče. Na vrh hriba vas potegneta tudi dve vlečnici. Za sankače pa pot pod noge in proti vrhu. Z Žigom sva se kar nekajkrat spustila, Mateja in Neža pa sta se sprehajali v ob sankališču. Tudi z Nežo sva se spustila po hribu z sankami, samo ni bila preveč vesela.

Na poti do sankališča

Po končanem sankanju in na pot proti domu, je bilo potrebno še dvema šoferjema pomagati poriniti avto iz jarka, kjer sta obtičala. Ponovno se je izkazalo geslo, v slogi je moč. Nekateri pa so se samo sprehajali mimo, kot da se to njim ne more zgoditi.

Lepo je urejeno

Novoletna zabava se je kar potegnila globoko v noč. Tako, da je bilo spanja bolje malo. Sem imel občutek, da sem se bolj otrujen zbudil, kot pa sem odšel spat. Je pa bilo fino, ker so otroci prespali pri mojih starših, kar je pomenilo, daljše spanje kot običajno.

Za kosilo, smo se torej dobili pri mojih starših, kjer je bil tudi brat Samo z družino. Lepo je videti, kompletno družino za eno mizo.

Po kosilu, se je bilo potrebno še malce odpočit in zavzel sem primeren položaj na kavču. Tako za približno pol ure. Pa saj ne moreš niti dobro zatisnit oči, ker se stalno nekaj dogaja okoli mene. Ker mi spanja niso pustili, smo se oblekli in odšli ven na hladno. Mraz je segal vse do kosti, ali pa sem imel samo jaz takšen občutek. Me je pa razvedril, tako da o spanju nisem več razmišljal.

Še najbolj so uživali otroci. Za njih sem imel občutek, da nikogar ne zebe.  Metali so se po snegu, vozili z sankami, skratka uživali v snegu. Ko pa se je sonce počasi skrilo za hiše in se je še bolj shladilo, se je bilo potrebno odpraviti domov, kjer nas je že čakač vroč čaj.

Za otroke, je sneg res nekaj enkratnega in zanimivega. Jaz pa ga imam rad na nekakšen način, samo da je nekje v hribih in ne na naših cestah, tako kot se je to zgodilo včerej.

[View with PicLens]

Žiga si je že kar nekaj časa želel trenirati Judo. Ta želja se mu je izpolnila z vstopom v 1. razred Osnovne šole. Tu imajo odlično organizacijo Malo šolo Juda. Treninge ima dvakrat na teden.  Prvo krstno tekmo je imel že po treh mesecih treninga.

Že zjutraj nas je oviralo slabo vreme, saj je začelo močno snežiti po celi Sloveniji. Morali smo priti do telovadnice v Kašlju. Sreča, da smo odšli zelo zgodej od doma, drugače bi zamudili, ker so naši cestarji ponovno zatajili. Ob 8 uri, ni bila še nobena cesta posipana ali plužena. Tako da smo se počasi kar po celem snegu vozili.

Posrečil se nam je pravočasni prihod na prizorišče. Prvo dejanje je bilo preoblačenje, nato tehtanje in ogrevanje pred tekmo. Organizacija je bila res na vrhunskem nivoju. Za vse so poskrbeli vaditelji Juda.

Ker je bilo veliko maljčkov, so jih razporedili v več skupin. V vsaki skupini so bile tekme, ki so bolj spominjale na Sumo (izriniti nasprotnika iz ringa) kot pa na Judo. Drugi del je potekal na spretnostnem poligonu, nato pa sta se oba dela seštela in tako so dobili zmagovalca skupine.

Podelitev medalj in priznanj je sledilo takoj po tekmovanju. Prav vsi so dobili medaljo in priznanje.  Žiga je bil v svoji skupini 5. in že za naslednjič obljubil, da stopi na zmagovalni oder. Midva z Matejo, pa bova že vesela, da ne bo hitro obupal in si kmalu želel nekaj novega.

[View with PicLens]

Ponovno je prišel čas, za postavitev božičnega drevesca. Ker skrbimo za okolje in našo preljubo Zemljico, zato krasimo imitacijo pravega dreveščka. Je pa res, da tudi pri tej izdelavi uničujemo okolje in prostor.

Pa pustimo to. Tokrat je z nami krasila tudi Neža. Saj je že dovolj stara, da nam lahko pomaga. Pravzaprav, je vse okraske samo razmetala, nobenega pa obesila na drevešček. Je pa zato nastalo nekaj zanimivih fotografij , pa še zanimivo in zabavno je bilo.

Postavitev božičnega drevesca

6 Photos

 

Otroci so ga ponovno dočakali, Miklavža seveda.

Ker ga že lansko leto naša občina ni organizirala, baje da župan preveč denarja zmeče za najmlajše (tako se govori po občini), naj bi bil tudi tu vzrok, zakaj ni sv. Miklavža v Vodicah zadnji dve leti (zadnje Miklavževanje v Vodicah). Zato so občani krajevne skupnosti Utik sami organizirali miklavževanje kar v krajevni dvorani. Obisk je bil presenetljivo pozitiven. Ogromno otrok se je zbralo, v pričakovanju na Miklaža.

Kulturna točka se je pričela z pesmijo in glasnim klicanjem sv.Miklaža, ki je ponovno zamujal. So nas pa še prej obiskali angelni, nato pa še parklni, ki so divje skakali po dvorani, dokler jih Miklavž ni umiril. Povprašal je otroke, če so pridni in najbolj glasen je bil naš Žiga, da je priden za dva

Na koncu pa je razdelil še darila najmlajšim in obljubil, da se naslednje leto ponovno vrne.

Vedno berem, da so Lego kocke za vse generacije. Pa še res je tako. Namenjene so otrokom, starši se pa igramo z njimi. Tudi pri nas doma je tako. Običajno jih vsaj pospravljam, če ne zlagam. Saj jih mora nekdo, ker jih Žiga običajno samo v kot porine in soba je pospravljena. Pri zlaganju mi vedno pomaga, tako da hitro sestaviva v prvotno stanje.

Tokrat pa Žiga ni imel nič prstov vmes. Sem si kar dva pajacka sposodil in naredil nekaj fotografij. Bi pa bolje izpadlo z kakšnimi miniaturnimi figuricami v podobi človeka. Če kdo ve, kje se jih da dobiti, pa kar na dan z besedo.