Včasih je potrebno otrokom da si dajo malo duška z barvami. Vendar samo v meji normale, se pravi po listih in papirju. Ker se je že zgodilo, da je bila barva tudi tam, kjer je nebodi je treba.
Še sreča, da so to vodne barve in jih ni težko odstraniti. Samo mokra krpa in je že ni 
.
Zgodba se prične nekako takole.
Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.
Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test
Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.
No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice. Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.
Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.
Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.
Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.
Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.
Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.
Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.
Težko je takole štiri mulčke skupaj fotografirati. Niso popolnoma nič pri miru. Vedno nekdo gleda drugam in ne tja kamor hočeš.
Narediš nekaj posnetkov, nato pa obupaš in izbereš najboljšo
Letos nas je Božiček malo predčasno obiskal. Ne doma, temveč v podjetju. Otroci so bili navdušeni nad Božičkom, še bolj pa daril ki so jih prejeli.
Le kje hodi dobri mož
Po dolgem čakanju in prepevanju, so ga dočakali da so ga jelenčki pripeljali med nas.
Nekaj uvodnih besed.
Neža prori prejemanju darila.
Tudi Žiga je dočakal darilo, kar pomeni, da je bil zelo priden.
Končno je ponovno posijalo sonce. Res, da bo veselje trajalo samo dva dni, ju je potrebno ta dneva izkoristiti v celoti, potem pa ponovno napovedujejo dež. Po takem vremenu bi dejal, da je poletja konec. Samo danes zjutraj je bilo 7°C. Nič poletna temperatura.
Je bilo pa čez dan bolj fletno. Sonce je ugrelo ozračje in škoda bi bilo z otroci biti v hiši. Zato smo odšli ven. Z Žigom sva spuščala model letala, Neža se je guncala in čas je kar mineval, sonce pa se je nezadržno spuščalo in prišel je tudi moj čas. Čas za fotografiranje. Mateja je Žigo in Nežo odpeljala v hišo, sam pa sem pobral stativ in aparat, pa direktno na vrt.
Rože še niso ovenele v mrazu, je bilo pa zelo malo čebel in različnih žuželk. Kot, da se je tudi za njih že končalo poletje. Sem se pa zato bolj osredotočil na cvetove.
Zanimiv lonček za sladoled. Pravi magnet za otroke, da dosežejo kar si zaželijo.
Če pa malo bolje pomislim, bi se tudi meni prilegel sladoled 
Zadnji vikend, smo se potepali po Bohinju. Prva dva dni, je bilo vreme na naši strani, zadnji pa ni in ni nehalo deževati.
Ni nastalo veliko zanimivih fotografij. Plani so bili veliki, vendar v slabem vremenu nedosegljivi. Sem pa več slikal družinske člane, tako da se album polni.
Žiga na pomolu. Težko, ga je pripravit, da bi bil primeru par sekund 
Pač se je potrebno povzpet na vsako skalo.
Nedelja, slabo vreme. Nekaj posnetkov v apartmaju z dvema bliskavicama in pretvorjeno v črno belo.
Kilometrov iz Zaloga do Beograda, po železnici.
Je pa železniška postaja Zalog ena največjih ranžirnih postaj v bivši Jugoslaviji in največja v Sloveniji.
… sta nabirala sončne žarke.
Žiga
Neža
Vedno pravijo, da se najbolje ujameta mama in sin, ter oče in hči. Baje je tudi pri nas tako.
Zadnji komentarji