V tem mrazu mi nikakor ni za hoditi ven, kaj šele da bi si vzel v tem mrazu čas za fotografiranje tam nekje zunaj. Tega mraza imam že dovolj. Raje vidim, da je zunaj toplo, pa tudi če je cel dan megla.
Ena fotografija iz Sv.Ane pogled na Ljubljansko barje in na cerkvico Sv.Lovrenc.
Nedeljsko dopoldne. Na hitro sem se odločil, da naredim nekaj posnetkov, ker zadnje čase mi za te stvari nekako primanjkuje časa. Najbližja lokacija, ki jo imam ogledano je grad Jable, v Loki pri Menšu.
Grad v jutranji svetlobi.
Še ena bližinska.
Panorama gradu, sestavljena iz 5. fotografij
Sedaj se moram samo še odločiti, da ga fotografiram v večernem času.
Tokrat malo bolj zmogljiv kompaktni aparat kot sem ga predstavil pred dobrim mesecem. Razlike ni veliko. Tudi ta Praktica ima 14 milijonov pik. Najbolj se razlikujeta po zmogljivosti zooma. Prejšni je imel 5 kratni zoom ta pa ga ima kar 8 kratni zoom.
Stopnice v stolpu Ljubljanskega gradu. Slikano v popolni avtomatiki. Vse nastavitve si je aparat sam izbral.
Panorama Ljubljane pred vzhodom sonca iz stolpa gradu.
Tisto jutro je bilo popolno brezveterje, samo nekaj meglic.
Menu je tudi pri temu aparatu v slovenščini, kar bo za nekatere uporabnike prav prijazen, tudi navodila so vedno pri roki, ker so že v aparatu. Ima tudi ogromno ročnih nastavitev, kot so belina (WB), ISO, zaslonko, ter nastavljive pred programe. Najbolj zanimivi so šport, makro, panorama, prepoznavanje obrazov in še mnogo drugih. Na zadnji strani velik zaslon, kjer so vse te funkcije tudi prikazane. Aparat ima odličen stabilizator slike pri polnem zoomu, v veliko pomoč pa je tu tudi histogram.
Aparat uporablje Litionsko baterijo, kar je velika prednost pred navadnimi baterijami AA. Z eno polnitvijo naredite približno 250 posnetkov, kar pomeni pri vklopljeni bliskavici nekaj manj. Možnost snemanja v ločljivosti 720P HD, z možnostjo mikrofona. Aparat uporablje standardne SD/HC kartice.
Video narejen z Praktico 14-Z80S
Pri nakupu aparata je priložena Litijonska baterija z napajalnikom, AV kabel, programski CD in kratka navodila.
To je še ena od jutranjih. Tisti dan, ko smo se potepali tam gor po grajskem stolpu. Pravzaprav je bil aparat že v torbi, pa se mi je zazdelo, da bi lahko naredil še eno fotografijo za konec.
Ponovno je prišel tisti dan, ko je bilo potrebno nekoliko bolj zgodaj vstati. Res sem med tistimi, ki raje dlje poležim, kot pa da bi prezgodaj skakal naokoli.
Tokrat je bil pač razlog. In ta razlog je bil po dolgem času, ko sem se ponovno odpravil na jutranje fotografiranje. Kam drugam, kot na Ljubljanski grad. Upal sem, da ne bo preveč megle in bo jasno. Če bo tako jutro kot je bilo prejšno, potem ne bo kaj videti.
Osvetlena NUK in Trnovska cerkev
Pač je to loterija. Zadaneš ali zgrešiš. In če zgrešiš, ponoviš vajo. Ko sem opremo spravljal v avto je bila še popolna tema. Na srečo so se vsaj zvezde vidle. Torej bo danes sreča na moji strani, pa še toplo jutro je bilo. Cesta proti Ljubljani še prazne, samo na avtocesti je bil kakšen avto. Nekateri v službe, jaz pa na grad. Seveda je tudi mene po fotografiranju čakala služba. Samo do tja je še daleč. Moram še sonce počakat, ki se prebudi minuto čez sedmo uro zjutraj.
Ena črtica v Mostah.
Zbirno mesto kot ponavadi pod gradom. Tam me je že čakal Drago, še Braneta počakava in gremo gor. Brane je bil že nekje v grajskem griču in naju je prehitel. Po hribu navzgor, seveda z avtom in že prva ovira. Zapornica! Ven iz avta odtipkava kodo **** in nadaljujeva pot na grajsko parkirišče. Med potjo pobereva še Braneta. Vso opremo iz avta na rame in gor. Pred vrati nas že čaka vratar, da nam odpre grajska vrata. Po dvorišču do stolpa in kar gor po stopnicah. Na blagajni še nikogar da bi pobiral vstopnino. Saj to uro pač ne hodi nihče gor, ker se grad uradno odpre šele ob 10 uri. Takrat pa tudi nas ne bo več tu.
Prispemo na vrh, raztovorimo vso opremo, zavzamemo vsak svoj položaj, nastavimo aparate, par poskusnih fotografij, par šal, da nam nebi postalo dolgčas in čakanje, da nas sonce posveti. Sreča, nobenih meglic. Pravzaprav lažem, bila je tu pa tam kakšna. Drugače pa popolnoma nič.
Pa se je prikazal.
Res po podatkih da se bo sonce pojavilo ob 7:01 je držalo. Že je kukal skozi par meglic. Narediš nekaj fotografij in zabave je konec.
Sedaj pa vse pospravit, počasi navzdol in na delo. Nič počivanja, kar v službo.
Pot v službo, pa sama gneča.
Pogled iz Sv. Ane je res prečudovit na Ljubljansko barje.
Če pa se še kakšna meglica vleče po barju, je pa še bolj zanimivo.
Včerajšnje lovljenje meglic ni bilo uspešno, zato sem poskusil tudi druge tehnike. Tako da je bolj zanimivo. Preteklo je že kar nekaj časa od zadnje objave Tilt-shift.
Vrstne hišice
Most.
Praznični dan se je pričel že zelo zgodaj. Ura je bila nastavljena na peto zjutraj. Fotografska oprema je bila že pripravljena, še toplo se oblečem in na Ljubljansko barje. Na dvorišču me je že čakal Rok. Opremo sva zložila v avto in počasi na pot. Ceste so bile še popolnoma prazne. Vse še spi, midva pa že na poti proti Brezovici.
Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.
Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.
Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.
Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.
Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.
Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.
Verjetno je to eden tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.
Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.
Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.
Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.
Fotografije pa naslednjič.
Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.
Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.
Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.
Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.
Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.
Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.
Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.
Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.
Čakanje na trajekt.
Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.
Ko se že sprijazniš, da so jutra res fotogenična, sploh če so tu še jutranje meglice, se je izplačalo zgodej vstati. Narediš nekaj zanimivih fotografij in se odpraviš na jutranjo kavo in zajterk. Kaj si še lehko boljšega želiš. Ja lahko si želiš še, da fotografijo ki si jo ustvaril, lahko na domačem računalniku še nekoliko popraviš, tako da bo všeč tebi in še kakšnemu, ki obišče moj foto blog.
Tudi tokrat je tako. Vse zgoraj navedeno je bilo narejeno, do popravila fotografije in nalaganje v foto galerijo. Nato pa se je zgodilo.
Tipkovnica na enkrat ni več reagirala, prav tako tudi ne miška, iz računalnika pa je prihajal čuden zvok. Kot da bi se nekaj kovinskega tolklo ob stene. Probam izklopit računalnik, vendar tudi to ne reagira. Torej mi ostane samo še reset in ponovni vklop. Mogoše se pa premisli in bo deloval kot prej. Ne, noče, ponovno tisti kovinski zvok in napis na ekranu, da ne najde nobenega diska. Evo, pa je šel disk. Še sreča, da je na˝C˝ disku samo Windows program in tu ni veliko škode. Ostali podatki so na drugem disku in na prenosnem disku. Tako da večje škode ni.
Zadnja fotografija preden je šel disk rakom žvižgat.
Zadnji komentarji