Gregor Krašnja: event photography

Pa sem se ponovno spravil na svoj blog. Nori December je za menoj. Vstop v novo leto je bil precej miren. Letos sem ga pričakal v Solkanu. Družba prijetna, tudi z vremenom smo imeli srečo. Vse dni je bilo sončno, razen zadnji dan se je malo skisalo in so se pojavljale rahle deževne kaplje.

Med popoldanskim sprehodom na 1. Januarja dan pa počasi do kamnitega mostu čez reko Sočo.

Po najdaljši noči, mi je sprehod po soncu ponovno napolnil baterije.

Še preden naju je pot vodila na Mangartsko sedlo, sva se ustavila pri trdnjavi Kluže. Zelo lepo ohranjena arhitektura. Pravzaprav pa je bila obnovljena leta 1998.

Zgodovina trdnjave sega vse do leta 1471. Sprva je so bili lastniki Benečani, nato pa so tu postavili novo trdnjavo Habsburžani, ki so jo večkrat obnovili in povečali.

Tudi veliki Napoleon se je vojskoval skozi te kraje. Leta 1797 je poskušal poraziti Avstrijske vojake, ki so se umaknili v omenjeno trdnjavo, vendar mu to ni uspelo poraziti Avstrijce. Francozem pa je vendarleuspelo poraziti Avstrijce, tako da so kotalili kamenje in streljali na branitelje iz pobočja Rombona na trdnjavo. Poleg tega je tudi Francosko topništvo zadelo utrdbo in jo požgala.

Obnovitvena dela so se pričela leta 1881 in končala leta 1882. Leta 1915 so tu potekali boji med avstro-ogarsko in Italijo. Trdnjava ni bila nikoli zadeta iz strani Italijanov, tako da je pričakala konec vojne popolnoma nepoškodovana v Italijanski oblasti.

V drugi vojni je bila pod oblastjo Nemcev, nato pa pod anglo ameriško vojsko. Šele po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, je prišla pod oblast takratne SFRJ.

Leta 1987 je prišla pod občinsko oblast, takrat so se pričela popravila strehe, leta 1998 pa so jo popolnoma obnovili. (vir:splet)

Pa sva prispela še do ene prekrasne točke na najini poti. Do velikih korit reke Soče. Res prekrasen kraj za fotografiranje. Kdor še ni bil tu, mu priporočam, da si ta konec Slovenije ogleda. Ne bo mu žal. Sam sem bil tu že drugič, pa imam občutek, da se bom ponovno vrnil.

Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.

Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.

Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.

Po koritih se je pot nadaljevala …

Po cesti iz Vršiča, pridemo do križišča, kjer je tabla izvir Soče. Zavijeva desno in po dobrih parih kilometrih zelo slabe ceste prispeva do koče pri izviru. Parkirava avto. Tu bodo prav prišli planinski čevlji. Tako da zamenjava obutev iz nekaj lahkega v boljgorske čevlje za v hribe. Ker še nisem bil nikoli pri izviru, ne more biti nič narobe, da sva se tako odločila. Oprtava si vso fotografsko opremo in počasi v hrib. Samo si je tokrat premislil in ni z seboj odnesel stativa.  Mogoče modra odločitev

Po parih minutah, je bilo tudi meni žal, da sem vzel z seboj še nekaj dodatne teže. Nisem ravno navdušen gledati v hrib. Pot se je kmalu začela bolj strmo vspenjat, nato pa že prva jeklenica. Opa! Kaj pa je to sedaj? To je pa tisto, ko nisem nič bral o izviru Soče. Še sreča za dobro obutev. Ja nič, če sem že tu, bom nadaljeval. Zadnjih 100m se drživa samo jeklenice. Tudi  pot ni nič kaj široka, je potrebno biti kar previden. Ko pa prideš okoli skale, se tam vse skupaj konča v eni luknji. Oziroma tu priteče na plano naša najlepša reka Soča. Ves trud je poplačan, ko prideš do tiste luknje, kjer Soča izvira. Sedaj mi res ni nič žal, da sem z seboj nosil še nekaj dodatne teže. Spustil sem se v ljuknjo, postavil stativ in naredil par fotografij. Težava je bila samo v tem, da mi je stalno kapljalo za vrat, ali pa na opremo. Zato se tu nisem predolgo zadrževal.

Izvir reke Soče

Tam v črni luknji, za skalo je nekaj prostora, kjer sem naredil zgornjo fotografijo.

Je pa bila ravno prava ura, ker je sonce lepo posvetil direktno v izvir.

Pot nazaj je ravno tako zahtevna kot do tu. Prvih 100m je napornih, nato pa bolj enostavna pot navzdol. Vmes sva še srečala polno Hrvaških turistov z fotoaparati, ki so šli proti izviru. Pogledal sem jih samo v čevlje in mi je bilo vse jasno, da jih bo več kot pol počakalo že pri jeklenici. Ženske in punce so bile v visokih petah, kar ni niti malo primerno za v gore.

Na parkirišču jih je bilo še nekaj, saj so prišli z avtobusom.

Naslednja destinacija pa velika korita Soče.

Pravzaprav, kar je še ostalo od rimskega zidu.

Fotografirano v Solkanu.

Solkanski most, grajen med leti 1900 in 1906. Je najdaljši kamniiti želežniški most.

Leta 1916 je bil porušen prvotni lok mostu ki je imel razpon loka 85 m. Ponovno zgrajen je bil leta 1927, dokončno pa je bil most obnovljen leta 1954.

Kamniti Solkanski most, pod njim teče reka Soča

Tokrat samo polovica.

Smrečica

Avstroogarska arhitektura

Pogled iz želežniškega mostu na cestni most.

… iz 1. Svetovne Vojne. Najdete ga v Solkanu, ne daleč od železniškega kamnitega mostu.

Tu so pokopani večinoma Madžarski vojaki. Je pa vstop na samo pokopališče na lastno odgovornost, ker stoji neposredno na strmem bregu Soče in železniško progo in se je del pokopališča že vdrl v Sočo.

Spomenik padlim vojakom. Visok skorej 12m.

Zavezan trak za vejio. Simbolizira Madžarsko zastavo.

Nekaj nagrobnikov, ki so zgrmeli v Sočo, sedaj pa so prislonjeni na zid.