Po soteski Pekla je res zanimivo. Zato se z veseljem vračam v to sotesko pri Borovnici.
Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka 
Opazovalec nad sotesko
Ponovno malo igranja z obdelavo fotografije.
Tokrat slapovi Pekla.
Tokrat sem se za obisk Pekla odločil v zimskem času. Pravzaprav me je nagovarjal Rok že kar nekaj časa, pa nikakor nisva uskladila časa. Tokrat nama je pa le uspelo. Pa še v zimskem času. Upala sva, da bo vsaj malo ledu, tako da bo fotografijam naredilo malo drugačno dogajanje, ne tisto poletno, ki ga velikokrat vidimo, temveč ledeno in hladno.
Prvi večji slap skorej popolno poledenel. Saj je tudi hoja do tega slapa zelo zahtevna, ker je pot zmrznjena in poledenela, tako da previdnost ni odveč. Naprej nisva šla. Čez čas se nama je pridružil še Drago, tako da smo bili kar vesela druščina v Peklu
Včasih se je bilo potrebno spustiti tudi po ledenih skalah, samo da dobim zanimivo fotografijo.
Ob poti navzdol, so se odpirale nove in nove možnosti za fotografirati. Ni in ni konca. Kamorkoli pogledaš je kaj zanimivega.
Narava te res preseneti, tako pozimi kot poleti. Vedno je kaj zanimivega.
Občasno je bilo pač potrebno stopiti tudi v vodo, vse za dober posnetek.
Nastalo je še veliko zanimivih fotografij. Te pa objavim kakšen drug dan.
Pa sva prispela še do ene prekrasne točke na najini poti. Do velikih korit reke Soče. Res prekrasen kraj za fotografiranje. Kdor še ni bil tu, mu priporočam, da si ta konec Slovenije ogleda. Ne bo mu žal. Sam sem bil tu že drugič, pa imam občutek, da se bom ponovno vrnil.
Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.
Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.
Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.
Po koritih se je pot nadaljevala …
Lepote naših gora se kar ne nehajo. Kamorkoli pogledaš, vidiš kaj zanimivega. Nič čudnega, da sva se z Samotom ustavljala na vsake par metrov in slikala. Res sva si vzela čas. Sva se pa bala, da nama bo zmanjkalo časa za zadnjo točko. Vendar do tja je še daleč.
Tako da nadaljujmo kar tu po cesti iz Vršiča do Bovca. Zapeljeva se samo po dveh serpantinah in krasen slap ob cesti. Ustaviva ali nadaljujeva. Seveda sva ustavila. Ponovno vso opremo iz avta in že slikava.
Slap ob cesti.
Naslednja točka je spomenik Julijusu Kugyu.
Spustila sva se samo od prelaza do spomenika, pa je bila temperatura zelo različna. Če sva bila na prelazu še oblečena v bundah in kapah, sva tu hodila naokoli v majici z kratkimi rokavi.
Koča pod spomenikom. Tudi sam bi imel tu kočo 
Pot naju je vodila do izvira naše smaragdne reke Soče …
Ker je to moj prvi obisk soteske, sem potreboval nekoga z seboj, ki pozna razmere in teren. Poklical sem fotografskega kolega Draga Videmška in se z njim dogovoril. Dobila sva se v Borovnici in nato do Pekla. Že med potjo je ogromno tabel, tako da se ne moreš nikakor izgubiti. Na parkirišču pred sotesko se opremiva z pohodno obutvijo in fotografsko opremo. Nato pa počasi proti slapovom. Ker sva bila oba vezana na uro, sva se dogovorila, da ta dan pojjdeva samo do drugega slapu, drugič pa bova obiskala vse, torej pet slapov. Po dobrih parih minutah hoje v hrib sva prispela do drugega slapu, naredila vsak par posnetkov, nato pa počasi navzdol.
Nastalo je kar nekaj zanimivih posnetkov in tudi Drago je pravi sogovornik po takih izletih. Še če je tako dolgčas, Drago popestri dogodek
Na tej povezavi je mesto soteske.
Nedelja se je ponovno pričela mnogo prezgodej. Že ob 6h zjutrej. Pač otroci ne morejo spati in z tem tudi jaz ne.
Današnji plan je bil obisk Dolžanove soteske. Upam da mi bo uspelo, sem si mislil. Pogledam skozi okno, seveda je bilo še temno. Pristavil sem kavo, ta čas pa se je že danilo zunaj. Pogledam skozi okno in meteorologi se niso zmotili. Sneži! Tako močno sneži, da se sosedove hiše sploh ne vidi. Bil sem v dilemi? Iti ali ne iti? Grem, pa naj bo kar hoče. Odpravim se v avto in počasi proti Loki, tam sem bil zmenjen z Rokom, da se dobiva pri njemu doma. Ker še nikoli nisem bil pri njemu, sem za pomoč vklopil Tom Tom.Pogojno mi je bil v pomoč.
V Loki, pa skorej nič ne sneži. Se pravi, odločitev je bila pravilna. Iti pa naj bo karkoli. Pri Roku smo spili še eno kavo, ja to je bila moja druga, nato pa v avto in proti Dolžanovi soteski. Snega ogromno, temperature pa malo višje kot v dolini, tudi cesta je bila primerna za vožnjo z avtom. Oprema je bila kompletna, stativ, brezžično prožilo, ND filter in svetloba ravno prava. Oblaki so se že počasi trgali in postajalo je že jasno, samo v sotesko še ni posvetil sonce. Torej idealni pogoji za slikanje z dolgimi časi.
Do dobre pozicije je bilo potrebno kar po celem snegu. Dvakrat se mi je odrlo do pasu, ker ni bilo videti lukne, sreča brez poškodb, ampak kaj čem, je potrebno malo potrpeti.
Do 12h sva poslikala kar se je dalo, nato pa je v sotesko posijalo sonce in veselja je bilo konec. V sotesko pa kmalu, samo toliko, da se sneg malo stopi in potem ponovimo vajo.
Zadnji komentarji