Tokrat je bil pač razlog. In ta razlog je bil po dolgem času, ko sem se ponovno odpravil na jutranje fotografiranje. Kam drugam, kot na Ljubljanski grad. Upal sem, da ne bo preveč megle in bo jasno. Če bo tako jutro kot je bilo prejšno, potem ne bo kaj videti.

Osvetlena NUK in Trnovska cerkev

Pač je to loterija. Zadaneš ali zgrešiš. In če zgrešiš, ponoviš vajo. Ko sem opremo spravljal v avto je bila še popolna tema. Na srečo so se vsaj zvezde vidle. Torej bo danes sreča na moji strani, pa še toplo jutro je bilo. Cesta proti Ljubljani še prazne, samo na avtocesti je bil kakšen avto. Nekateri v službe, jaz pa na grad. Seveda je tudi mene po fotografiranju čakala služba. Samo do tja je še daleč. Moram še sonce počakat, ki se prebudi minuto čez sedmo uro zjutraj.

Ena črtica v Mostah.

Zbirno mesto kot ponavadi pod gradom. Tam me je že čakal Drago, še Braneta počakava in gremo gor. Brane je bil že nekje v grajskem griču in naju je prehitel. Po hribu navzgor, seveda z avtom in že prva ovira. Zapornica! Ven iz avta odtipkava kodo **** in nadaljujeva pot na grajsko parkirišče. Med potjo pobereva še Braneta. Vso opremo iz avta na rame in gor. Pred vrati nas že čaka vratar, da nam odpre grajska vrata. Po dvorišču do stolpa in kar gor po stopnicah. Na blagajni še nikogar da bi pobiral vstopnino. Saj to uro pač ne hodi nihče gor, ker se grad uradno odpre šele ob 10 uri. Takrat pa tudi nas ne bo več tu.

Prispemo na vrh, raztovorimo vso opremo, zavzamemo vsak svoj  položaj, nastavimo aparate, par poskusnih fotografij, par šal, da nam nebi postalo dolgčas in čakanje, da nas sonce posveti. Sreča, nobenih meglic. Pravzaprav lažem, bila je tu pa tam kakšna. Drugače pa popolnoma nič.

Pa se je prikazal.

Res po podatkih da se bo sonce pojavilo ob 7:01 je držalo. Že je kukal skozi par meglic. Narediš nekaj fotografij in zabave je konec.

Sedaj pa vse pospravit, počasi navzdol in na delo. Nič počivanja, kar v službo.

Pot v službo, pa sama gneča.

Danes pa bolj tako na hitro naredil nekaj testnih fotografij kar v kuhinji z bliskavico.

85mm f/1.8

105mm f/2.8

Z prvimi fotografijami sem zelo zadovoljen. Ostrina pa taka, kot se spodobi.

Se mi pa zdi, da so začeli malo okolico obnavljati. Vsaj od mojega zadnjega obiska.

Odpravila sva se skozi Italijo proti Kranjski gori, tam pa na pozno kosilo ali bolje rečeno na zgodnjo večerjo.

Zgodovina trdnjave sega vse do leta 1471. Sprva je so bili lastniki Benečani, nato pa so tu postavili novo trdnjavo Habsburžani, ki so jo večkrat obnovili in povečali.

Tudi veliki Napoleon se je vojskoval skozi te kraje. Leta 1797 je poskušal poraziti Avstrijske vojake, ki so se umaknili v omenjeno trdnjavo, vendar mu to ni uspelo poraziti Avstrijce. Francozem pa je vendarleuspelo poraziti Avstrijce, tako da so kotalili kamenje in streljali na branitelje iz pobočja Rombona na trdnjavo. Poleg tega je tudi Francosko topništvo zadelo utrdbo in jo požgala.

Obnovitvena dela so se pričela leta 1881 in končala leta 1882. Leta 1915 so tu potekali boji med avstro-ogarsko in Italijo. Trdnjava ni bila nikoli zadeta iz strani Italijanov, tako da je pričakala konec vojne popolnoma nepoškodovana v Italijanski oblasti.

V drugi vojni je bila pod oblastjo Nemcev, nato pa pod anglo ameriško vojsko. Šele po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, je prišla pod oblast takratne SFRJ.

Leta 1987 je prišla pod občinsko oblast, takrat so se pričela popravila strehe, leta 1998 pa so jo popolnoma obnovili. (vir:splet)

Če sem bil še spodaj v dolini (Log pod Mangartom) skeptičen, kakšna je cesta do tu gori. Sem sedaj prav presenečen. Cesta je v odličnem stanju. Če bi bile takšne še kje po Sloveniji, bi bili lahko veseli. Nikjer nobene luknje v asfaltu, bankine urejene. Edino kar me je motilo, oska cesta. Da se dva srečata, se mora eden odmakniti skrajno desno dostene, drugi pa do roba cestišča. Saj je kar veliko odmikališč, samo se vedno zgodi, da se ravno tam srečaš, kjer ni ničesar.

Ko pa prideš do vrha, pozabiš na vse, kar se je dogajalo po cesti. Res prekrasen razgled na naše planine, naajbolj na Mangart, ki je od tu oddaljen samo par metrov, na tabli pa piše še dobri dve uri hoje v hrib in plezanja.

Ne to ni zame. Si ga bom kar od tu pogledal, saj je ravno tako krasen.

Kot rečeno, do vrha se pripelješ z avtom, kjer je kar ogromno parkirnig mest, vendar je tudi veliko zasedenega. Ja kar veliko turistov pride sem gor. Še to sem pozabil omenit, na vrhu se voziš tudi po Italijanski strani in da je zgoraj enosmerna cesta. Zanimivo

Od parkirišča nadaljujeva z Samom vse do roba. Kjer je prekrasen razgled (saj vem, sem že omenil) na Belopeški jezeri. Tu na robu sem pa občutil nekakšen strah. Z mislimi bi še šel čisto do roba, vendar so noge nekako zavirale. Strah je lahko opravičen. Še nikoli nisem stal nad takim prepadom. Tudi pomisliti si ne upam kaj bi se zgodilo, če bi me odpihnilo dol?

Panorama

Še malo ogleda na okolico in na visoke vrhove.

Ostri vrhovi.

Pozdrav

Tabla na Mangartskem sedlu.

Ura je bila že pozno popoldanska, ko sva se odpravila nazaj v dolino. Pot navzdol je prav tako adrenalinska kot gor.

Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.

Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.

Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.

Po koritih se je pot nadaljevala …

Po parih minutah, je bilo tudi meni žal, da sem vzel z seboj še nekaj dodatne teže. Nisem ravno navdušen gledati v hrib. Pot se je kmalu začela bolj strmo vspenjat, nato pa že prva jeklenica. Opa! Kaj pa je to sedaj? To je pa tisto, ko nisem nič bral o izviru Soče. Še sreča za dobro obutev. Ja nič, če sem že tu, bom nadaljeval. Zadnjih 100m se drživa samo jeklenice. Tudi  pot ni nič kaj široka, je potrebno biti kar previden. Ko pa prideš okoli skale, se tam vse skupaj konča v eni luknji. Oziroma tu priteče na plano naša najlepša reka Soča. Ves trud je poplačan, ko prideš do tiste luknje, kjer Soča izvira. Sedaj mi res ni nič žal, da sem z seboj nosil še nekaj dodatne teže. Spustil sem se v ljuknjo, postavil stativ in naredil par fotografij. Težava je bila samo v tem, da mi je stalno kapljalo za vrat, ali pa na opremo. Zato se tu nisem predolgo zadrževal.

Izvir reke Soče

Tam v črni luknji, za skalo je nekaj prostora, kjer sem naredil zgornjo fotografijo.

Je pa bila ravno prava ura, ker je sonce lepo posvetil direktno v izvir.

Pot nazaj je ravno tako zahtevna kot do tu. Prvih 100m je napornih, nato pa bolj enostavna pot navzdol. Vmes sva še srečala polno Hrvaških turistov z fotoaparati, ki so šli proti izviru. Pogledal sem jih samo v čevlje in mi je bilo vse jasno, da jih bo več kot pol počakalo že pri jeklenici. Ženske in punce so bile v visokih petah, kar ni niti malo primerno za v gore.

Na parkirišču jih je bilo še nekaj, saj so prišli z avtobusom.

Naslednja destinacija pa velika korita Soče.

Tako da nadaljujmo kar tu po cesti iz Vršiča do Bovca. Zapeljeva se samo po dveh serpantinah in krasen slap ob cesti. Ustaviva ali nadaljujeva. Seveda sva  ustavila. Ponovno vso opremo iz avta in že slikava.

Slap ob cesti.

Naslednja točka je spomenik Julijusu Kugyu.

Spustila sva se samo od prelaza do spomenika, pa je bila temperatura zelo različna. Če sva bila na prelazu še oblečena v bundah in kapah, sva tu hodila naokoli v majici z kratkimi rokavi.

Koča pod spomenikom. Tudi sam bi imel tu kočo

Pot naju je vodila do izvira naše smaragdne reke Soče …

Prelaz Vršič

Nisva se dolgo vozila, ko se pripeljeva do lepega razgledišča na naše gore. Ponovno se ustaviva in si ogledava okolico. Okolica je res lepo urejena.

Panorama Slovenskih gora

Mešani gozd v jesenskih barvah.

Ponovno v avto in nadaljujeva pot v dolino.