Gregor Krašnja: event photography

Praktica, to je tisti aparat, ki sem ga imel že daljnega leta prvič v roki, še kot majhen fantič. Takrat ko je bilo še vse analogno. Ali se ta mlajša generacija sploh še spomni, kako izgleda film v fotoaparatu, ročno ostrenje in ročno navijanje filma. Omejen pa si bil samo na 24 ali 36 posnetkov in ne tako kot danes, ko kupiš 8GB kartico, na katero spraviš tudi do 1000 fotografij v formatu JPEG ali 250 v formati RAW.  Ja tisto so bili časi, ko si se za vsako fotografijo moral dobro potruditi. Pa še nisi mogel pogledati vsake fotografije posebej, dokler nisi končal z filmov in ga odnesel v fotolaboratorij, kjer so ti razvili fotografije. To so bili drugi časi, sedaj pa je vse digitalizirano.

Tako kot Praktica ki sem jo imel možnost testirati.

Majhen in lahek aparat z 14milijoni pik in 5 kratnim optičnim zoomom. Presenetil me je že z samo vsebino. Ne uporablja navadne baterije AA, vendar  700mAh  Li-ion baterijo. Z katero sem naredil skoraj 180 fotografij (nekatere z pomočjo bliskavice), pa baterije še nisem ispravnil do polovice. Aparat ima tudi zelo prijazen Menu, še tako enostaven za popolne začetnike. Lahko se pa nastavi tudi Slovenski jezik. Kar je za slovenske kupce zelo dobrodošlo. Menu na ekranu je zelo enostaven, kot sem že umenil, je na zaslonu ogromno enih podatkov. Zgoraj levo je prikaz programske nastavitve, poleg je prikaz vklopa bliskavice, malo nižje resolucijo v kateri fotografirate (sam sem uporabil kar 14 megapik). Na zaslonu imate še prikaz beline (WB), nastavitev ostrine iskanje obrazov in prikaz EV. V desnem zgornjem kotu je še prikaz kolki fotografij spravite še na medij, polnost  baterije, kontrast in pa situracijo. Čisto spodaj pa sta še vrednost ISO in meni najljubi histogram.

Tudi objektiv je zelo zanimiv F/2.4-6.4. Ima 32MB notranjega spomina, režo za SD/SDHC/SDHX kartice

Poleg fotografiranja premore aparat še video posnetke v ločljivosti 720p HD z mikrofonom.

Poleg aparat je priloženo torbica USB in AV kabel, baterija, polnilec in programski CD.

Makro

Presenečen sem bil ob programu panorama. Tri fotografije sestavljene v aparatu. Žal nisem imel stojala, tako pa sem probal kar iz roke. Točke je kar dobro ujel.

Pogled na displej.

Kmalu na Slovenskih policah!

Zgodba se prične nekako takole.

Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.

Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test

Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.

No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice.  Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.

Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.

Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.

Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.

Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.

Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.

Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo  še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.

Kmalu bo kuhinja premajhna za dve kuharici.

Konkurenca

En velik objem.

Težko je takole štiri mulčke skupaj fotografirati. Niso popolnoma nič pri miru. Vedno nekdo gleda drugam in ne tja kamor hočeš.

Narediš nekaj posnetkov, nato pa obupaš in izbereš najboljšo

Letos nas je Božiček malo predčasno obiskal. Ne doma, temveč v podjetju. Otroci so bili navdušeni nad Božičkom, še bolj pa daril ki so jih prejeli.

Le kje hodi dobri mož

Po dolgem čakanju in prepevanju, so ga dočakali da so ga jelenčki pripeljali med nas.

Nekaj uvodnih besed.

Neža prori prejemanju darila.

Tudi Žiga je dočakal darilo, kar pomeni, da je bil zelo priden.

Končno je ponovno posijalo sonce. Res, da bo veselje trajalo samo dva dni, ju je potrebno ta dneva izkoristiti v celoti, potem pa ponovno napovedujejo dež. Po takem vremenu bi dejal, da je poletja konec. Samo danes zjutraj je bilo 7°C. Nič poletna temperatura.

Je bilo pa čez dan bolj fletno. Sonce je ugrelo ozračje in škoda bi bilo z otroci biti v hiši. Zato smo odšli ven. Z Žigom sva spuščala model letala, Neža se je guncala in čas je kar mineval, sonce pa se je nezadržno spuščalo in prišel je tudi moj čas. Čas za fotografiranje. Mateja je Žigo in Nežo odpeljala v hišo, sam pa sem pobral stativ in aparat, pa direktno na vrt.

Rože še niso ovenele v mrazu, je bilo pa zelo malo čebel in različnih žuželk. Kot, da se je tudi za njih že končalo poletje. Sem se pa zato bolj osredotočil na cvetove.

Vsakič, ko primem v roke aparat, že se mi pridruži Neža. Na vsak način si želi fotografiranja.

Iz Bohinja

Iz Pirana

Najbolj zanimivo pa je, da si hoče takoj ogledati slike. Ali je vse tako kot mora biti

… sta nabirala sončne žarke.

Žiga

Neža

Pred parimi dnevi, mati in sin, danes pa še oče in hči.