Veseli December. Ne vem kaj je tu veselega, samo sneži. In če sneži mora nekdo ta sneg tudi odmetati, da ne govorim o prometnem kaosu, ki je bil ta teden na naših cestah. Aja, cestno službo je ponovno presenetil.
Na to se vedno smejem, kot da bi bili sredi Avgusta hehe 
Kakorkoli, ena skozi okno.
Pa veselo odmetavanje snega 
Januar 2010. Ponovno se vračam v preteklost. Iščem, brskam in pospravljam po arhivu. Zanimiva za malo predelave.
Ročno izklesan zunel.
Lepote naših gora se kar ne nehajo. Kamorkoli pogledaš, vidiš kaj zanimivega. Nič čudnega, da sva se z Samotom ustavljala na vsake par metrov in slikala. Res sva si vzela čas. Sva se pa bala, da nama bo zmanjkalo časa za zadnjo točko. Vendar do tja je še daleč.
Tako da nadaljujmo kar tu po cesti iz Vršiča do Bovca. Zapeljeva se samo po dveh serpantinah in krasen slap ob cesti. Ustaviva ali nadaljujeva. Seveda sva ustavila. Ponovno vso opremo iz avta in že slikava. 
Slap ob cesti.
Naslednja točka je spomenik Julijusu Kugyu.
Spustila sva se samo od prelaza do spomenika, pa je bila temperatura zelo različna. Če sva bila na prelazu še oblečena v bundah in kapah, sva tu hodila naokoli v majici z kratkimi rokavi.
Koča pod spomenikom. Tudi sam bi imel tu kočo 
Pot naju je vodila do izvira naše smaragdne reke Soče …
in še malo naprej naju je vodila pot. Plan je bil, da se ustaviva na prelazu, vendar prišlo je do problema. Ni bilo nikjer prostora parkirati, pa tudi če sem bil pripravljen plačati 3€. Če ni, pač ni. Greva naprej in 100m nižje je že prvo počivališče. Parkirava in si pogledava okolico. Kmalu me je začelo zebsti do kosti. vetrovko zamenjam za toplo jakno in se že bolje počutim. Tudi pihalo je kar močno, tako da se nisva dolgo zadrževala , vendar sva pot nadaljevala proti Bovcu.
Prelaz Vršič
Nisva se dolgo vozila, ko se pripeljeva do lepega razgledišča na naše gore. Ponovno se ustaviva in si ogledava okolico. Okolica je res lepo urejena.
Panorama Slovenskih gora
Mešani gozd v jesenskih barvah.
Ponovno v avto in nadaljujeva pot v dolino.
Po dolgem času sem ponovno obiskal Zelence, oziroma izvir Save dolinke.
Čas ni bil ravno najbolj primiren za fotografiranje, saj je bilo sonce že malo previsoko in je bilo preveč odbojne svetlobe, pa tudi vse jutranje meglice zo že izginile.
Popolnoma čista izvirska voda (vsaj na pogled)
Panorama sestavljena iz večih fotografij.
Kot se vidi, je bilo res že zelo svetlo, pa čeprav ura še ni bila 10 dopoldne.
Je bil pa dan zelo zanimiv in se je nabralo še kar nekaj fotografij. To pa pustimo za kakšen drugi dan.
Se nadaljuje …
Res da se je zadeva odvijala že kar nekaj dni nazaj. Pa mi čas ni dovoljeval, da bi si vzel vsaj nekaj minut za pregled fotografij in jih zložil skupaj te objavil.
Pa mi je vendarle uspelo.
Ravno ta konec tedna je najbolj deževalo, tako da je bilo vse skupaj bolj prazno. Najbolj hrabri pa so se vseeno odločili priti.
Končno je ponovno posijalo sonce. Res, da bo veselje trajalo samo dva dni, ju je potrebno ta dneva izkoristiti v celoti, potem pa ponovno napovedujejo dež. Po takem vremenu bi dejal, da je poletja konec. Samo danes zjutraj je bilo 7°C. Nič poletna temperatura.
Je bilo pa čez dan bolj fletno. Sonce je ugrelo ozračje in škoda bi bilo z otroci biti v hiši. Zato smo odšli ven. Z Žigom sva spuščala model letala, Neža se je guncala in čas je kar mineval, sonce pa se je nezadržno spuščalo in prišel je tudi moj čas. Čas za fotografiranje. Mateja je Žigo in Nežo odpeljala v hišo, sam pa sem pobral stativ in aparat, pa direktno na vrt.
Rože še niso ovenele v mrazu, je bilo pa zelo malo čebel in različnih žuželk. Kot, da se je tudi za njih že končalo poletje. Sem se pa zato bolj osredotočil na cvetove.
Zanimiv lonček za sladoled. Pravi magnet za otroke, da dosežejo kar si zaželijo.
Če pa malo bolje pomislim, bi se tudi meni prilegel sladoled
Že nekaj dni je od zadnje objave. Pa ne bom moril z tem.
Današnji dan je bil res naporen. Ni in ni šlo, tako kot sem si zamislil. Plani so se podirali iz minute v minuto. Pa še vreme je bilo grozovito.
Sem kar vesel, da je dneva konec.
Še ena fotografija, ki je nastala v nedeljo.
Komaj čakam sonce in malo višje temperature, ker mi gre mraz že pošteno na živce.
Pustna soboto smo si nekateri vzeli čisto po svoje. Namesto, da bi slikali kakšno pustno povorko, smo se odločili za Ljubljansko barje in obisk tehničnega muzeja Bistra. Na žalost je bil muzej zaprt, okolica pa je tudi v zimskem času zelo fotogenična.
Zadnji komentarji