Ena fotografija iz Sv.Ane pogled na Ljubljansko barje in na cerkvico Sv.Lovrenc.

Velikokrat sem že bral o omenjenem gradu, nikoli pa si ga nisem ogledal. Danes je bil dan za to.

Čas ga je že pošteno načel, zato je na nekaterih predelih bila potrebna večja previdnost.

Žal pa se to ni zgodilo, niso niti lučk prižgali na ladjicah, kaj šele da bi jih spustili po reki navzdol. Razočarani smo zapustili Loko in se odpravili domov.

Naslednje leto bomo obiskali drugi kraj, kjer bo več dogajanja.

Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka

Opazovalec nad sotesko

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Tokrat slapovi Pekla.

Prvi večji slap skorej popolno poledenel. Saj je tudi hoja do tega slapa zelo zahtevna, ker je pot zmrznjena in poledenela, tako da previdnost ni odveč. Naprej nisva šla. Čez čas se nama je pridružil še Drago, tako da smo bili kar vesela druščina v Peklu

Včasih se je bilo potrebno spustiti tudi po ledenih skalah, samo da dobim zanimivo fotografijo.

Ob poti navzdol, so se odpirale nove in nove možnosti za fotografirati. Ni in ni konca. Kamorkoli pogledaš je kaj zanimivega.

Narava te res preseneti, tako pozimi kot poleti. Vedno je kaj zanimivega.

Občasno je bilo pač potrebno stopiti tudi v vodo, vse za dober posnetek.

Nastalo je še veliko zanimivih fotografij. Te pa objavim kakšen drug dan.

Le kje hodi dobri mož

Po dolgem čakanju in prepevanju, so ga dočakali da so ga jelenčki pripeljali med nas.

Nekaj uvodnih besed.

Neža prori prejemanju darila.

Tudi Žiga je dočakal darilo, kar pomeni, da je bil zelo priden.