Pustna soboto smo si nekateri vzeli čisto po svoje. Namesto, da bi slikali kakšno pustno povorko, smo se odločili za Ljubljansko barje in obisk tehničnega muzeja Bistra. Na žalost je bil muzej zaprt, okolica pa je tudi v zimskem času zelo fotogenična.
Pot v službo je potekala, tako kot vsaki drugi dan. Prazna cesta do križišča z Gameljsko in Dunajsko. Od tu je bilo malo več gneče. Saj je bila ura že nekaj minut pred deveto. Vendar še vedno manj gneče, kot pred osmo. Takrat je na tem križišču katastrofalno in nikamor se ne premakneš.
Zapeljem na Dunajsko in nato na spodnje Črnuče čez železniški prehod, na Ulico 24. Junija. Pred menoj moder Polo, ki pelje po predpisih, 40km. Pot me vodi po Šlandrovi cesti, proti križišči z Trzinsko obvoznico (Titova cesta po novem ). Na začetku Šlandrove se cesta malo razširi, ko pridemo iz naselja, tako da sem hotel prehiteti Pola pred menoj, ker se je res dekle v njem držalo CPP. Pripravim se za prehitevanje, ko mi nasproti pripelje tovornjak, tako da se za prehitevanje nisem odločil in lepo počasi vozil do že prej omenjenega križišča. Seveda, kot zakleto, na semaforju rdeča. Prva je voznica Pola, takoj za njo jaz. Čakava na zeleno. Ne vem kako to, da sem gledal naokoli in nisem bil pozoren na dogajanje v križišču?
Ko je nenadoma počilo. Od tu se je dogajalo z svetlobno hitrostjo. Pogledal sem proti križišču, ko je ravno na najin vozni pas priletel avto (Toyota Yaris) in direktno v Pola pred menoj, tega pa rahlo v mojo Hondo. Še nekaj časa so po zraku frčali različni plastični delci.
Otrpnil sem v avtu, ker nisem dojemal kaj se dogaja pred menoj. Po parih sekundah, pa izstopim iz avtomobila in vidim, da Toyote spredaj sploh ni. Motor je porinjen pod armaturno ploščo. Nemogoče, da je tu kdo cel ostal. Nato pa štirje izstopijo iz avtomobila. Vozniku ni bilo videti nič. Eden iz Toyote je samo rekel, da se mu zdi, da ima zlomljeno roko.
Voznika Toyote sem vprašal, kaj se je zgodilo? Ta pa mi je pokazal na drugega udeleženca, ki je bil tudi kriv nesreče. Izsilil je prednost, ko je peljal od rondoja Tomačevo, zavijal iz Titove ceste na Šlandrovo. Šele potem sem videl, da voznik Audija, ki je izsilil prednost leži na tleh pri zavesti. Bolela so ga rebra.
Takoj je nastala dolga kolona vozil iz strani Trzina. Vsi so se samo peljali mimo, nihče pa ni ustavil in vprašal, če kdo potrebuje pomoč.
Policija in rešilec, sta prispela že v dobrih 10h minutah, meni pa se je zdelo kot da traja cela večnost.
Če pomislim nazaj, kaj se je par minut pred nesrečo dogajalo in bi prehitel punco pred seboj, bi po vsej verjetnosti imel tudi sam razbit avto v tistem križišču. Po drugi strani pa razmišljam, če je že prišlo do nesreče, ni važen kakšen je pleh, ker tega se da popraviti, važno da so glave cele in ni bilo hujših poškodb, ali pa da bi kdo tam preminil.
Za konec pa še nekaj. Na tej cesti od Črnuč pa do rondoja Tomačevo in v obratni smeri, se dogajajo vsakodnevne nesreče, včasih tudi več na dan. Bodo morali malo odgovorni za to cesto, skupaj sesti in razmisliti kaj narediti, da zmanjšajo nesreče, na tem odseku. Ne pa da samo kazni višajo, cestišča pa so še vedno naša morišča.
Fotografiji narejeni z Sonny Ericsson P1i
SD Strahovica, je organiziralo že 7. memorijal v smučarskih skokih. Po sušnih treh letih, jim je ponovno narava pomagala z obilno količino snega, tako da so lahko z veliko truda in dobre volje organizirali tekmovanje v smučarskih skokih.
Škoda, je bila samo z udeležbo tekmovalcev, ki so še zadnji teden odpovedovali, tako da jih je bilo na koncu samo 17. Vendar tudi teh 17 fantov je prikazalo vrhunske skoke. Med njimi je bil tudi prijatelj in sosed Rok Stroj (št. 12), ki ni tekmoval že 6 let, na koncu pa osvojil odlično 5. mesto. Čestitam Rok, za nas si bil odličen 
Tekmovanja pa se je udeležil, sedaj lahko že rečem legenda in svetovni prvak v smučarskih skokih Primož Peterka (št. 17) in njegov brat Uroš Peterka (št.8), ki je imel zabeležen tudi padec pri doskoku. Na srečo ni bilo nobenih poškodb.
Za naslednje leto, pa upam, da bo narava tako prijazna in nam poslala toliko snega kot letos, da se bo tradicija nadaljevala in bomo lahko drugo leto gledali ponovno zanimive smučarske skoke.
Končno nekaj Januarskega sončka. Po vsej megli in oblačnosti, je res to hladno sonce dobrodošlo, pa če sveti samo kakšno uro na dan.
Vshajajoča Luna
Srni
Zunaj je še vedno mraz. In zgleda, da mraz še nekaj dni ne bo popustil. Po drugi strani, pa mora biti mraz, saj je zima.
Je pa težko za ptice, ker ne morejo brskati za hrano po tleh, kjer je še veliko snega. Jim je pa potrebno malo pomagati. Tudi letošnjo zimo smo jim postavili hišico, za katero skrbimo, da je stalno polna raznih semen. Obisk je res ogromen. Še zelena žolna je prišla po svoj del semen, samo je nisem uspel fotografirat (upam v bodoče).
Občasno si pa pride ogledat hišico še sosedov maček, verjetno da ne zaradi semen 
Nedelja je bila pestra z dogodki. Zjutrej v Dolžanovo sotesko, popoldne pa z otroki na sankanje v bližnji hrib Šinkov turn. Tu je urejeno smužišče in sankališče. Na vrh hriba vas potegneta tudi dve vlečnici. Za sankače pa pot pod noge in proti vrhu. Z Žigom sva se kar nekajkrat spustila, Mateja in Neža pa sta se sprehajali v ob sankališču. Tudi z Nežo sva se spustila po hribu z sankami, samo ni bila preveč vesela.
Na poti do sankališča
Po končanem sankanju in na pot proti domu, je bilo potrebno še dvema šoferjema pomagati poriniti avto iz jarka, kjer sta obtičala. Ponovno se je izkazalo geslo, v slogi je moč. Nekateri pa so se samo sprehajali mimo, kot da se to njim ne more zgoditi.
Lepo je urejeno
Nedelja se je ponovno pričela mnogo prezgodej. Že ob 6h zjutrej. Pač otroci ne morejo spati in z tem tudi jaz ne.
Današnji plan je bil obisk Dolžanove soteske. Upam da mi bo uspelo, sem si mislil. Pogledam skozi okno, seveda je bilo še temno. Pristavil sem kavo, ta čas pa se je že danilo zunaj. Pogledam skozi okno in meteorologi se niso zmotili. Sneži! Tako močno sneži, da se sosedove hiše sploh ne vidi. Bil sem v dilemi? Iti ali ne iti? Grem, pa naj bo kar hoče. Odpravim se v avto in počasi proti Loki, tam sem bil zmenjen z Rokom, da se dobiva pri njemu doma. Ker še nikoli nisem bil pri njemu, sem za pomoč vklopil Tom Tom.Pogojno mi je bil v pomoč.
V Loki, pa skorej nič ne sneži. Se pravi, odločitev je bila pravilna. Iti pa naj bo karkoli. Pri Roku smo spili še eno kavo, ja to je bila moja druga, nato pa v avto in proti Dolžanovi soteski. Snega ogromno, temperature pa malo višje kot v dolini, tudi cesta je bila primerna za vožnjo z avtom. Oprema je bila kompletna, stativ, brezžično prožilo, ND filter in svetloba ravno prava. Oblaki so se že počasi trgali in postajalo je že jasno, samo v sotesko še ni posvetil sonce. Torej idealni pogoji za slikanje z dolgimi časi.
Do dobre pozicije je bilo potrebno kar po celem snegu. Dvakrat se mi je odrlo do pasu, ker ni bilo videti lukne, sreča brez poškodb, ampak kaj čem, je potrebno malo potrpeti.
Do 12h sva poslikala kar se je dalo, nato pa je v sotesko posijalo sonce in veselja je bilo konec. V sotesko pa kmalu, samo toliko, da se sneg malo stopi in potem ponovimo vajo.
Tega snega imam pa res že dovolj za letos. Ni dneva, da ne držim lopate v roki. Enkrat zjutraj enkrat zvečer, lahko pa še malo vmes. Skrajni čas je že da se temperature dvignijo nad 20 stopinj Celzija in da sneg izgine. Po drugi strani, je pa za Nežo in Žiga prav dobrodošel. Oba uživata v snegu, kar pa tudi šteje
Tokrat se jutro ni pričelo z lopato. Prijetna vožnja v zadnji delovni dan. Potem pa v službi gledam skozi okno in iz minute v minuto bolj sneži. Po radiju pa že sporočajo o zastojih na vseh cestah po Sloveniji, da plužne službe ne morejo sproti plužiti. Ja, verjetno jih je ponovno presenetil. Če bi takoj začeli z delom, se to nebi zgodilo, oni pa pač čakajo, da se ga nabere 10cm. To je bolano. Sem se vozil po Avstrijskih avtocestah v Decembru, tam samo po snegu zadiši, pa so že plugi in trosilci zunaj.
Bolj ko se je ura bližala četrti popoldne, prav nič ni kazalo, da bi nehalo snežiti. Pa še avto sem moral najprej dobro očistiti preden zapeljem na cesto. Tudi na avtu ga je bilo približno 10cm. Veselo na delo. Saj veste, varnost pred vsem. Od Črnuč pa do Vodic, ni bilo popolnoma nič spluženo, pa je kar nekaj km. Vse samo zvoženo, kar pa je po eni strani bistveno bolje, kot pa tista plundra pod kolesi.
Slikano z SonyEricsson P1i
Doma je bilo že odmetano, vendar se je sneg ponovno prijemal. Proti večeru, pa je bilo potrebno stopit v akcijo, drugače ga bo zjutrej preveč za odmetavat. V pomoč mi je bila Mateja. Od 4. pa do 7., se pravi v treh urah, ga je nametalo cca 30cm. Dvorišče, ki sem ga prejšni dan odmetal cca 5cm v 15 minutah, sva ga sedaj dva v dobri uri. Ja polna lopata snega.
Jutri zjutrej, pa me čaka ponovno jutranja akcija, da se skida sneg iz dvorišča, ker drugače ne morem z avtom na cesto. Razen da ga popolnoma povozim. Je pa tudi to ena varijanta
Zanimiva podoba
Pač mi ni bilo usojeno to dopoldne, kljub lepemu vremenu. Sedel sem v avto in vozil po naši občini. Takoj iz Bukovice sem po dolgem času probal naredit eno panoramo iz večih fotografij, nato pa do cestninske postaje Torovo.
Končno se je vreme malo popravilo. V začetku tedna sneg in mraz, konec tedna pa dež in spomladanske temperature. Po včerejšnem močnem deževju se je danes pokazalo sonce in škoda bi bilo sedeti doma ter gledati skozi okno.
Vidljivost je bila krasna, saj je za to poskrbelo deževno vreme, ki je spralo ves smog iz ozračja. Ponovno je bil prekrasen pogled na Triglav in smučišče Krvavec.
RSS