Na predstavitvi je bilo možno testirat veliko Nikonovih objektivov, bliskavic in seveda digitalnih aparatov. Še najbolj pa je bil večer namenjen dvema aparatoma.

1. Nikon 1 J1
2. Nikon 1V1

Prvi je namenjen amaterskim navdušencem fotografiranja, drugi pa bolj naprednim fotografom. Kaj vse nudita, tu ne bom pisal. Večer je bil res fantastičen, ogromno foto navdušencev, mogoče je bil prostor malo premajhen za vse, pa vendarle odlično organizirano.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Pogrešam pa taka druženja tudi drugih velikih foto znamk. Kot so Canon, Olympus …

Mogoče bi bil čas, da tudi v tej smeri predstavijo svoje novosti in se vsaj malo zgledujejo po Nikonu.

Stopnice v stolpu Ljubljanskega gradu. Slikano v popolni avtomatiki. Vse nastavitve si je aparat sam izbral.

Panorama Ljubljane pred vzhodom sonca iz stolpa gradu.

Tisto jutro je bilo popolno brezveterje, samo nekaj meglic.

Menu je tudi pri temu aparatu v slovenščini, kar bo za nekatere uporabnike prav prijazen, tudi navodila so vedno pri roki, ker so že v aparatu. Ima tudi ogromno ročnih nastavitev, kot so belina (WB), ISO, zaslonko, ter nastavljive pred programe. Najbolj zanimivi so šport, makro, panorama, prepoznavanje obrazov in še mnogo drugih. Na zadnji strani velik zaslon, kjer so vse te funkcije tudi prikazane. Aparat ima odličen stabilizator slike pri polnem zoomu, v veliko pomoč pa je tu tudi histogram.

Aparat uporablje Litionsko baterijo, kar je velika prednost pred navadnimi baterijami AA. Z eno polnitvijo naredite približno 250 posnetkov, kar pomeni pri vklopljeni bliskavici nekaj manj. Možnost snemanja v ločljivosti 720P HD, z možnostjo mikrofona. Aparat uporablje standardne SD/HC kartice.

Video narejen z Praktico 14-Z80S

Pri nakupu aparata je priložena Litijonska baterija z napajalnikom, AV kabel, programski CD in kratka navodila.

Tokrat je bil pač razlog. In ta razlog je bil po dolgem času, ko sem se ponovno odpravil na jutranje fotografiranje. Kam drugam, kot na Ljubljanski grad. Upal sem, da ne bo preveč megle in bo jasno. Če bo tako jutro kot je bilo prejšno, potem ne bo kaj videti.

Osvetlena NUK in Trnovska cerkev

Pač je to loterija. Zadaneš ali zgrešiš. In če zgrešiš, ponoviš vajo. Ko sem opremo spravljal v avto je bila še popolna tema. Na srečo so se vsaj zvezde vidle. Torej bo danes sreča na moji strani, pa še toplo jutro je bilo. Cesta proti Ljubljani še prazne, samo na avtocesti je bil kakšen avto. Nekateri v službe, jaz pa na grad. Seveda je tudi mene po fotografiranju čakala služba. Samo do tja je še daleč. Moram še sonce počakat, ki se prebudi minuto čez sedmo uro zjutraj.

Ena črtica v Mostah.

Zbirno mesto kot ponavadi pod gradom. Tam me je že čakal Drago, še Braneta počakava in gremo gor. Brane je bil že nekje v grajskem griču in naju je prehitel. Po hribu navzgor, seveda z avtom in že prva ovira. Zapornica! Ven iz avta odtipkava kodo **** in nadaljujeva pot na grajsko parkirišče. Med potjo pobereva še Braneta. Vso opremo iz avta na rame in gor. Pred vrati nas že čaka vratar, da nam odpre grajska vrata. Po dvorišču do stolpa in kar gor po stopnicah. Na blagajni še nikogar da bi pobiral vstopnino. Saj to uro pač ne hodi nihče gor, ker se grad uradno odpre šele ob 10 uri. Takrat pa tudi nas ne bo več tu.

Prispemo na vrh, raztovorimo vso opremo, zavzamemo vsak svoj  položaj, nastavimo aparate, par poskusnih fotografij, par šal, da nam nebi postalo dolgčas in čakanje, da nas sonce posveti. Sreča, nobenih meglic. Pravzaprav lažem, bila je tu pa tam kakšna. Drugače pa popolnoma nič.

Pa se je prikazal.

Res po podatkih da se bo sonce pojavilo ob 7:01 je držalo. Že je kukal skozi par meglic. Narediš nekaj fotografij in zabave je konec.

Sedaj pa vse pospravit, počasi navzdol in na delo. Nič počivanja, kar v službo.

Pot v službo, pa sama gneča.

Bomo pa kmalu ponovili, ne 60 ampak kakšno drugo obletnico. Važno je samo da se družimo in hranimo družino skupaj.

Glavni mojster žara.  Prejšnji dan pa glavni kuhar kotla in izvrstnega golaža.

Sestavil sem jo z dvema različnima programoma. Panorama factory in CS5. Pri CS5 ni bilo vidnih napak, pri Panorama factory pa kar nekaj.

Obe se izlijeta v Savo na isti točki v razdalji 50m.

Že dolgo časa nisem bil na tem kraju. Nazadnje še kot kratkohlačnik z kolesom, tokrat pa z družino. Kar veliko vode je preteklo od tistega časa.

Po tej cesti so se včasih vozili osebni avtomobili, po vsej verjetnosti z  prikolico, ker na izlitju Ljubljanice v Savo je ogromno mivke. In ni bilo nič lepšega zaviti na Savo, kot pa v trgovino po mivko. Sedaj pa je moč reke odneslo del ceste in je praktično onemogočen dostop za vozila na štirih kolesih.

Kamniška bistrica se izlije v Savo, par metrov naprej, pa še Ljubljanica.

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Zgradba Name v Ljubljani.