Gregor Krašnja: event photography

Pa sem se ponovno spravil na svoj blog. Nori December je za menoj. Vstop v novo leto je bil precej miren. Letos sem ga pričakal v Solkanu. Družba prijetna, tudi z vremenom smo imeli srečo. Vse dni je bilo sončno, razen zadnji dan se je malo skisalo in so se pojavljale rahle deževne kaplje.

Med popoldanskim sprehodom na 1. Januarja dan pa počasi do kamnitega mostu čez reko Sočo.

Po najdaljši noči, mi je sprehod po soncu ponovno napolnil baterije.

Lepo da se v Sloveniji zgodijo tudi taki dnevi, kot je bil ta, Nikonov dan. Pravzaprav je to nekakšno zaključno dejanje leta, ki ga organizira Nikon že peto leto zapovrstjo.

Na predstavitvi je bilo možno testirat veliko Nikonovih objektivov, bliskavic in seveda digitalnih aparatov. Še najbolj pa je bil večer namenjen dvema aparatoma.

1. Nikon 1 J1
2. Nikon 1V1

Prvi je namenjen amaterskim navdušencem fotografiranja, drugi pa bolj naprednim fotografom. Kaj vse nudita, tu ne bom pisal. Večer je bil res fantastičen, ogromno foto navdušencev, mogoče je bil prostor malo premajhen za vse, pa vendarle odlično organizirano.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Pogrešam pa taka druženja tudi drugih velikih foto znamk. Kot so Canon, Olympus …

Mogoče bi bil čas, da tudi v tej smeri predstavijo svoje novosti in se vsaj malo zgledujejo po Nikonu.

Včasih je potrebno otrokom da si dajo malo duška z barvami. Vendar samo v meji normale, se pravi po listih in papirju. Ker se je že zgodilo, da je bila barva tudi tam, kjer je nebodi je treba.

Še sreča, da so to vodne barve in jih ni težko odstraniti. Samo mokra krpa in je že ni .

To je še ena od jutranjih. Tisti dan, ko smo se potepali tam gor po grajskem stolpu. Pravzaprav je bil aparat že v torbi, pa se mi je zazdelo, da bi lahko naredil še eno fotografijo za konec.

Ponovno je prišel tisti dan, ko je bilo potrebno nekoliko bolj zgodaj vstati. Res sem med tistimi, ki raje dlje poležim, kot pa da bi prezgodaj skakal naokoli.

Tokrat je bil pač razlog. In ta razlog je bil po dolgem času, ko sem se ponovno odpravil na jutranje fotografiranje. Kam drugam, kot na Ljubljanski grad. Upal sem, da ne bo preveč megle in bo jasno. Če bo tako jutro kot je bilo prejšno, potem ne bo kaj videti.

Osvetlena NUK in Trnovska cerkev

Pač je to loterija. Zadaneš ali zgrešiš. In če zgrešiš, ponoviš vajo. Ko sem opremo spravljal v avto je bila še popolna tema. Na srečo so se vsaj zvezde vidle. Torej bo danes sreča na moji strani, pa še toplo jutro je bilo. Cesta proti Ljubljani še prazne, samo na avtocesti je bil kakšen avto. Nekateri v službe, jaz pa na grad. Seveda je tudi mene po fotografiranju čakala služba. Samo do tja je še daleč. Moram še sonce počakat, ki se prebudi minuto čez sedmo uro zjutraj.

Ena črtica v Mostah.

Zbirno mesto kot ponavadi pod gradom. Tam me je že čakal Drago, še Braneta počakava in gremo gor. Brane je bil že nekje v grajskem griču in naju je prehitel. Po hribu navzgor, seveda z avtom in že prva ovira. Zapornica! Ven iz avta odtipkava kodo **** in nadaljujeva pot na grajsko parkirišče. Med potjo pobereva še Braneta. Vso opremo iz avta na rame in gor. Pred vrati nas že čaka vratar, da nam odpre grajska vrata. Po dvorišču do stolpa in kar gor po stopnicah. Na blagajni še nikogar da bi pobiral vstopnino. Saj to uro pač ne hodi nihče gor, ker se grad uradno odpre šele ob 10 uri. Takrat pa tudi nas ne bo več tu.

Prispemo na vrh, raztovorimo vso opremo, zavzamemo vsak svoj  položaj, nastavimo aparate, par poskusnih fotografij, par šal, da nam nebi postalo dolgčas in čakanje, da nas sonce posveti. Sreča, nobenih meglic. Pravzaprav lažem, bila je tu pa tam kakšna. Drugače pa popolnoma nič.

Pa se je prikazal.

Res po podatkih da se bo sonce pojavilo ob 7:01 je držalo. Že je kukal skozi par meglic. Narediš nekaj fotografij in zabave je konec.

Sedaj pa vse pospravit, počasi navzdol in na delo. Nič počivanja, kar v službo.

Pot v službo, pa sama gneča.

Zgodba se prične nekako takole.

Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.

Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test

Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.

No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice.  Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.

Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.

Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.

Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.

Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.

Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.

Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo  še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.

Razigrana in skoraj vedno nasmejana Eva.

Sigma 10-20 F4-5,6  Iso 400, 10mm, F5,6 , 1/13

Tokrat se je peklo za 60. rojstni dan moje mame (vse najboljše mami) in  za praznik Velike noči zbrala kompletna naša družina. Lepo je bilo in veselo, tudi vreme nam je zdržalo.

Bomo pa kmalu ponovili, ne 60 ampak kakšno drugo obletnico. Važno je samo da se družimo in hranimo družino skupaj.

Glavni mojster žara.  Prejšnji dan pa glavni kuhar kotla in izvrstnega golaža.

Kaj imata skupnega Ljubljanica in Kamniška bistrica?

Obe se izlijeta v Savo na isti točki v razdalji 50m.

Že dolgo časa nisem bil na tem kraju. Nazadnje še kot kratkohlačnik z kolesom, tokrat pa z družino. Kar veliko vode je preteklo od tistega časa.

Po tej cesti so se včasih vozili osebni avtomobili, po vsej verjetnosti z  prikolico, ker na izlitju Ljubljanice v Savo je ogromno mivke. In ni bilo nič lepšega zaviti na Savo, kot pa v trgovino po mivko. Sedaj pa je moč reke odneslo del ceste in je praktično onemogočen dostop za vozila na štirih kolesih.

Kamniška bistrica se izlije v Savo, par metrov naprej, pa še Ljubljanica.

Tokrat malo v drugačni obdelavi.