Vedno raje hodim po mestu in opazujem ljudi. Če pa se najde še kakšen zanimiv detajl, tako kot pri zadnji objavi, sem še bolj vesel.
Včasih pa popolnoma nekaj drugega. Bolj umirjenega.
V delčku sekunde sem se oodločil, da ju ujamem v objektiv.
V Ljubljani so pred dobrim mesecem odprli nov most čez Ljubljanico. Povezuje Petkovškovo nabrežje z Ljubljansko tržnico. Stoji med Zmajskim mostom in Tromostovjem. Sedaj imamo v samem centru Ljubljane kar 12 mostov čez Ljubljanico. Predvideni pa so še trije.
Ali bo Ljubljana postalo mesto mostov?
Ena od skolptur na mostu
Obrazi
Izgleda kot eden od mestnih uradnikov, ki ima dolg jezik 
Je pa na mostu tudi nekaj ključavnic (obešank) z raznimi ljubezenskimi sporočili.
Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.
Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.
Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.
Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.
Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.
Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.
Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.
Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.
Čakanje na trajekt.
Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.
Letos sem si pa le vzel čas in si šel v Avstrijo pogledati bodypainting festival.
Bilo je zanimivo in veliko videnega, kako umetniki poslikavajo telesa. Modeli so pri miru tudi po nekaj ur, kljub temu da je sonce močno pripekalo, da dokončajo svojo slikarsko umetnijo, ki je vsaka unikatna.
Že velikokrat sem bral, da za dobro fotografijo je potrebno zgodaj vstati. In če imaš nespečnost, je najbolje to izkoristiti. So še popravni izpiti proti večeru, ko je svetloba podobna jutranji.
Prav težko, sem vstal iz postelje, ko je zvonilo ob peti uri zjutraj. Oprema je bila že pripravljen, tako da samo vse skupaj vržem v avto in že sem na poti proti Ljubljanskemu barju. Na cestah še vse mirno, samo tu in tam nekaj avtomobilov. Hitro sem prispel na zbirno točko, kjer sta me že čakala Drago in Darja. Opremo smo preložili v en avto in se odpravili na točko fotografiranja. Moram pa še omenit, da je bilo že ob šestih dopoldne zelo vroče, tako da smo bili kar malo razočarani, ker nas niso pričakale meglice., zato pa so nas napadali krvoločni komarji in druge nadležne žuželke. Zaradi teh žuželk smo tudi prišli na barje, bolj natančno zaradi pajkov, ki jih je tu okoli mnogo. Eden poleg drugega. Če si se enemu izognil, si se zapletel v druga dva, tako da se je bilo potrebno kar počasi premikati po terenu.
Zjutraj je fino, ko še vse leteče žuželke sedijo na svojih travah in jih ni težko ujeti. Ker pa ni bilo meglic, tudi kapljic ni bilo na žuželkah.
Poleg kobilic in drugih žuželk, se v mreži ujame še ogromno smeti in semen.
Še poleg žuželk, malo tako, postransko.
Polž, na jutranjem sprehodu.
Osji pajek, kolikor hočeš jih je tu okoli. So pa še majhni, tako da bo potrebno izlet ponoviti.
Sončenje na listu.
Pajkova mreža v jutranji svetlobi.
Čas za malico.
Ena redka kapljica, ki se je še držala lista trave.
Že v petek je bil plan, da bi čez vikend obiskali Piran. Ker dan izbrati? Soboto ali nedeljo. Bo kar nedelja!
Takoj zjutrej smo odrinili proti primorski. Že po dobri uri in pol smo prispeli v Piran. Ker v samem Piranu ne moreš parkirati, smo avto pustili v garažni hiši. Cena celodnevnega parkiranja 12€. Dovolj pisanja, raje si poglejmo nekaj fotografij
Prihod v Piran.
Ozke ulice.
Tartinijev trg.
Občinska zgradba
Notranjost cerkve Sv. Jurija
Sv. Jurij
Ogromno zgradb nosi znamenje Beneške republike. Leva z knjigo pod desno nogo.
Če se ne motim, so tukaj snemali Slovenski film Poletje v školjki.
Panorama sestavljena iz treh fotografij. V ospredju cerkev Marije zdravja.
Pot domov je bila bolj naporna. Žiga in Neža sta bila že zelo utrujena, zato sta vsak po svoje nergala in komej čakala, da ležeta v posteljo. Ko že misliš, da si skorej doma, pa se na Lomu ustavimo, zaradi dveh avtomobilskih nesteč. Najbolje je bilo zapustiti avtocesto na Logatcu, ker pa je bila tudi stara cesta proti Ljubljani zelo obremenjena in smo se pomikali po polžje, smo šli čisto po drugi stranski cesti. To pa je že druga zgodba.
Že nekaj dni se je govorilo o dnevu, ko bo Slovenija igrala proti Angliji. Sam sem se odločil, da ta dan preživim v Ljubljani med našimi navijači.
Začetek tekme sem pričakal v avtomobilu, ker je promet enostavno obstala in smo se premikali po polžje. Na sreče sem kar hitro našel parkirno mesto in se odpravil proti centru prestolnice. Žal sem že med potjo slišal negodovanje navijačev, kar je lahko pomenilo samo eno. Anglija je povedla z 1:0. Rezulta še ni bil tako katastrofalen, če bi na drugi tekmi ZDA proti Alžiriji igrala neodločeno. V tem primeru se uvrstita v nadaljne tekmovanje Anglija in Slovenija. Kar bi bilo za nas zadovoljivo.
Ko je sodnik piskal konec tekme, se je rajanje začelo, pa čeprav je Slovenija izgubila. Rezultat na drugi tekmi pa je bil ugoden še v 91 minuti, neodločeno. Nato pa se je zgodila katastrofa. V zadnji minuti so Američani zadeli gol in vsi naši upi so bili pokopani.
Še nekaj današnjih utrinkov iz Ljubljane.
Zadnji vikend, smo se potepali po Bohinju. Prva dva dni, je bilo vreme na naši strani, zadnji pa ni in ni nehalo deževati.
Ni nastalo veliko zanimivih fotografij. Plani so bili veliki, vendar v slabem vremenu nedosegljivi. Sem pa več slikal družinske člane, tako da se album polni.
Žiga na pomolu. Težko, ga je pripravit, da bi bil primeru par sekund 
Pač se je potrebno povzpet na vsako skalo.
Nedelja, slabo vreme. Nekaj posnetkov v apartmaju z dvema bliskavicama in pretvorjeno v črno belo.
Ker je to moj prvi obisk soteske, sem potreboval nekoga z seboj, ki pozna razmere in teren. Poklical sem fotografskega kolega Draga Videmška in se z njim dogovoril. Dobila sva se v Borovnici in nato do Pekla. Že med potjo je ogromno tabel, tako da se ne moreš nikakor izgubiti. Na parkirišču pred sotesko se opremiva z pohodno obutvijo in fotografsko opremo. Nato pa počasi proti slapovom. Ker sva bila oba vezana na uro, sva se dogovorila, da ta dan pojjdeva samo do drugega slapu, drugič pa bova obiskala vse, torej pet slapov. Po dobrih parih minutah hoje v hrib sva prispela do drugega slapu, naredila vsak par posnetkov, nato pa počasi navzdol.
Nastalo je kar nekaj zanimivih posnetkov in tudi Drago je pravi sogovornik po takih izletih. Še če je tako dolgčas, Drago popestri dogodek
Na tej povezavi je mesto soteske.
Po štirih letih smo ga ponovno dočakali. Ja, svetovno prvenstvo v nogometu. Zadnje dneve, tedne in mesece, se samo o tej stvari še govori. Tokrat pa še bolj, ker smo v elitni skupini tudi mi Slovenci. V naši skupini so še Angleži, Američani in Alžirci. Nihče ni nepremagljiv za naše fante, tako da imajo vse možnosti za napredovanje. Naši fantje bodo prvo tekmo odigrali proti Alžiriji 13.6. , drugo proti Američanom 18.6 in tretjo (upam da ne zadno) proti Angležom 23.6.
Slovenska izbrana vrsta z selektorjem Kekom, držite se, kajti z vami je vsa Slovenija.
Tudi pri nas doma je že vse pripravljeno. Prva vrsta je že zasedena, tako da bom gledal ponovno iz ozadja.
RSS