Gregor Krašnja: event photography

Mlade družine imajo probleme kako priti do stanovanja. Ko pa hodim po naših krajih je takeih zapuščenih propadajočih hiš ogromno.

Pa sem se ponovno spravil na svoj blog. Nori December je za menoj. Vstop v novo leto je bil precej miren. Letos sem ga pričakal v Solkanu. Družba prijetna, tudi z vremenom smo imeli srečo. Vse dni je bilo sončno, razen zadnji dan se je malo skisalo in so se pojavljale rahle deževne kaplje.

Med popoldanskim sprehodom na 1. Januarja dan pa počasi do kamnitega mostu čez reko Sočo.

Po najdaljši noči, mi je sprehod po soncu ponovno napolnil baterije.

Že sam naslov veliko pove. Daljši dopust na blogu so pravzaprav botrovale tehnične težave.

Težave so nastale na digitalnem fotoaparatu. Na aparatu, ki ga že nekaj čas mislim zamenjati za nekaj novojšega. Priložnost za zamenjavo je bila, že prejšno jesen, ko je Nikon predstavil DSLR D7000, vendar se takrat nisem odločil za nakup. Tako, da sem bil z popravilom kar malo v dilemi, čakati na novosti pri Nikonu, ali vendarle popravljati stari aparat.

Po predolgem čakanju, ki so me samo polenile in zato ni bilo nobenih objav na tej strani, je bilo potrebno narediti konec. Naposled sem se vendarle odločil, da investiram v popravilo, ker sedaj se začnejo jesenski dnevi in narava bo poskrbela za enkratne barve.

Popravilo je bilo za star aparat kar pomoje nesmoterno, vendar se je izplačalo. Danes sem se tako za ogrevanje lotil kar domačega vrta.

Čisto tako, za svoje veselje.

Nekaj novosti pri Nikonu prihaja v teh dneh. Žal so to samo kompaktni aparati, o DSLR-jih pa trenutno še vse tiho. Upam vsaj, da dobim kakšnega kompakta na test.

Sem že popolnoma v pričakovanju pomladi. Dovolj imam zime in tega hladnega vremena.  Narava se bo pričela prebujati in ponovno bo bolj zanimivo.

Le kje bi to lahko dobil, kot v Bohinju. Narava je prekrasna, kjer se res lahko spočijem in odmaknem od vsakodnevnega norenja.

Ukanc, most čez Savico.

Saj bi šel tudi v hribe, pa je tudi tam postalo kot v nekaterih turističnih krajih. Zato se vedno rad vračam v ta Bohinjski kot.

Ma niso pirati. V Korčulo je priplula velika super jadrnica. Tudi ko je zapeljala za manjši otok med Pelješacom in Korčulo, so bili vidni samo jambori omenjene jadrnice.

Potem se pa človek sprašuje. Kdo je lastnik omenjene barkače, kolikšni so stroški vzdrževanja itd?

Sploh ne bom razmišljal o tem, bi me lahko začela glava bolet, saj sem na dopustu, zato raje odložim aparat in grem z otroci plavat

Plaža avtokamp Nevio pri Orebiču.

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Pogledaš, vidiš in sprožiš.

Streha ene hiše.

Na dopustu mi ni dala žilica, da nebi naredil še  kakšen foto lov za raznimi žuželkam.

Ni mi bilo potrebno daleč hoditi, ko sem zagledal prvo pajkovo mrežo. Po vzorcu mreže je bilo videno, da tu domuje Osji pajek. Še malo bolj se ji približam in ga zagledam. To sploh ni pajek, temveč pravi lovec, ki čaka na svojo žrtev popolnoma nepremično. Po velikosti, sem ga ocenil na hitro okoli 10 cm +, doma pa ko sem fotografijo prenesel v PS, sem ga dejansko premeril z ravnilom. Neverjetno, od noge do noge je pokazalo ravnilo 16 cm, trup od glave pa do zadka pa celih 5 cm. Nič čudnega, ko je padla majhna muha v mrežo se sploh ni zganil, to zanga ni niti predjed. Naredil sem par fotografij, dokler je bil še voljen pozirat, še prej sem ga oslepil z bliskavico, tako da je bil popolnoma primeru.

Šel sem malo pogledati naokoli, če je kakšna kobilica kje na zalogi. Nič okoli, sem pa našel še en lep primerek pajka malo naprej od prvega. Tudi ta ni bil nič manjši. Verjetno sta v sorodu. Tudi drugega sem fotografiral na enak način kot prvega.

Večerje pa nisem našel ne za enega in ne za drugega pajka. Verjetno tudi ta dan nista stradala.