Bomo pa kmalu ponovili, ne 60 ampak kakšno drugo obletnico. Važno je samo da se družimo in hranimo družino skupaj.

Glavni mojster žara.  Prejšnji dan pa glavni kuhar kotla in izvrstnega golaža.

Prav težko, sem vstal iz postelje, ko je zvonilo ob peti uri zjutraj. Oprema je bila že pripravljen, tako da samo vse skupaj vržem v avto in že sem na poti proti Ljubljanskemu barju. Na cestah še vse mirno, samo tu in tam nekaj avtomobilov.  Hitro sem prispel na zbirno točko, kjer sta me že čakala Drago in Darja. Opremo smo preložili v en avto in se odpravili na točko fotografiranja. Moram pa še omenit, da je bilo že ob šestih dopoldne zelo vroče, tako da smo bili kar malo razočarani, ker nas niso pričakale meglice., zato pa so nas napadali krvoločni komarji in druge nadležne žuželke. Zaradi teh žuželk smo tudi prišli na barje, bolj natančno zaradi pajkov, ki jih je tu okoli mnogo. Eden poleg drugega. Če si se enemu izognil, si se zapletel v druga dva, tako da se je bilo potrebno kar počasi premikati po terenu.

Zjutraj je fino, ko še vse leteče žuželke sedijo na svojih travah in jih ni težko ujeti. Ker pa ni bilo meglic, tudi kapljic ni bilo na žuželkah.

Poleg kobilic in drugih žuželk, se v mreži ujame še ogromno smeti in semen.

Še poleg žuželk, malo tako, postransko.

Polž, na jutranjem sprehodu.

Osji pajek, kolikor hočeš jih je tu okoli. So pa še majhni, tako da bo potrebno izlet ponoviti.

Sončenje na listu.

Pajkova mreža v jutranji svetlobi.

Čas za malico.

Ena redka kapljica, ki se je še držala lista trave.

Ker je to moj prvi obisk soteske, sem potreboval nekoga z seboj, ki pozna razmere in teren. Poklical sem fotografskega kolega Draga Videmška in se z njim dogovoril. Dobila sva se v Borovnici in nato do Pekla. Že med potjo je ogromno tabel, tako da se ne moreš nikakor izgubiti. Na parkirišču pred sotesko se opremiva z pohodno obutvijo in fotografsko opremo. Nato pa počasi proti slapovom. Ker sva bila oba vezana na uro, sva se dogovorila, da ta dan pojjdeva samo do drugega slapu, drugič pa bova obiskala vse, torej pet slapov. Po dobrih parih minutah hoje v hrib sva prispela do drugega slapu, naredila vsak par posnetkov, nato pa počasi navzdol.

Nastalo je kar nekaj zanimivih posnetkov in tudi Drago je pravi sogovornik po takih izletih. Še če je tako dolgčas, Drago popestri dogodek

Na tej povezavi je mesto soteske.

Nekaj povabljencev sploh ni bilo, zagodlo jim je vreme. Samo v Logatcu je zapadlo 20 cm novega snega, pa bi rekel, da ga je še kakšen cm več. Pri nas doma, pa ga ni bilo niti za vzorec.

Je pa lepo, da se vsa družina in prijatelji takole zbere, na takelih srečanjih, neglede na vreme.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Naslov pove vse!

Za kosilo, smo se torej dobili pri mojih starših, kjer je bil tudi brat Samo z družino. Lepo je videti, kompletno družino za eno mizo.

Po kosilu, se je bilo potrebno še malce odpočit in zavzel sem primeren položaj na kavču. Tako za približno pol ure. Pa saj ne moreš niti dobro zatisnit oči, ker se stalno nekaj dogaja okoli mene. Ker mi spanja niso pustili, smo se oblekli in odšli ven na hladno. Mraz je segal vse do kosti, ali pa sem imel samo jaz takšen občutek. Me je pa razvedril, tako da o spanju nisem več razmišljal.

Še najbolj so uživali otroci. Za njih sem imel občutek, da nikogar ne zebe.  Metali so se po snegu, vozili z sankami, skratka uživali v snegu. Ko pa se je sonce počasi skrilo za hiše in se je še bolj shladilo, se je bilo potrebno odpraviti domov, kjer nas je že čakač vroč čaj.

Za otroke, je sneg res nekaj enkratnega in zanimivega. Jaz pa ga imam rad na nekakšen način, samo da je nekje v hribih in ne na naših cestah, tako kot se je to zgodilo včerej.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]