Gregor Krašnja: event photography

Novoletna zabava se je kar potegnila globoko v noč. Tako, da je bilo spanja bolje malo. Sem imel občutek, da sem se bolj otrujen zbudil, kot pa sem odšel spat. Je pa bilo fino, ker so otroci prespali pri mojih starših, kar je pomenilo, daljše spanje kot običajno.

Za kosilo, smo se torej dobili pri mojih starših, kjer je bil tudi brat Samo z družino. Lepo je videti, kompletno družino za eno mizo.

Po kosilu, se je bilo potrebno še malce odpočit in zavzel sem primeren položaj na kavču. Tako za približno pol ure. Pa saj ne moreš niti dobro zatisnit oči, ker se stalno nekaj dogaja okoli mene. Ker mi spanja niso pustili, smo se oblekli in odšli ven na hladno. Mraz je segal vse do kosti, ali pa sem imel samo jaz takšen občutek. Me je pa razvedril, tako da o spanju nisem več razmišljal.

Še najbolj so uživali otroci. Za njih sem imel občutek, da nikogar ne zebe.  Metali so se po snegu, vozili z sankami, skratka uživali v snegu. Ko pa se je sonce počasi skrilo za hiše in se je še bolj shladilo, se je bilo potrebno odpraviti domov, kjer nas je že čakač vroč čaj.

Za otroke, je sneg res nekaj enkratnega in zanimivega. Jaz pa ga imam rad na nekakšen način, samo da je nekje v hribih in ne na naših cestah, tako kot se je to zgodilo včerej.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Ponovno je Slovenija dobila erotični sejem. Že tretjega po vrsti (2007, 2008). Tudi tokrat se je odvijal v Celju.

Raztavljalcev je bilo nekaj manj, kot lani. Sta pa bila letos dva velika odra, na katerih se je odvijalo marsikaj zanimivega. Da o prvi vrsti pod odrom sploh ne govorim. Tam bi moral stati že kakšne 1/2 ure pred predstavo. Se pa nisem hotel gnesti v vsej tisti gneči, sem raje pregledal sejem. Tudi ob predstavi na odru, se je veliko dogajalo po sejmu. Ker je bila večina gledalcev pod odrom, je bila drugje bolj prosto za ogled in fotografiranje.

Mi je pa ratalo narediti nekaj zanimivih posnetkov.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Ponovno je prišel čas, za postavitev božičnega drevesca. Ker skrbimo za okolje in našo preljubo Zemljico, zato krasimo imitacijo pravega dreveščka. Je pa res, da tudi pri tej izdelavi uničujemo okolje in prostor.

Pa pustimo to. Tokrat je z nami krasila tudi Neža. Saj je že dovolj stara, da nam lahko pomaga. Pravzaprav, je vse okraske samo razmetala, nobenega pa obesila na drevešček. Je pa zato nastalo nekaj zanimivih fotografij , pa še zanimivo in zabavno je bilo.

Postavitev božičnega drevesca

6 Photos

Z časom se je res nabralo kar veliko fotografij. In še vedno se nabirajo. Nekatere pa še čakajo v arhivu na obdelavo in objavo v blogu ali v kakšni fotoknjigi.

Tudi tokrat je tako. Po res dolgem času sem se ponovno spravil pred tipkovnico in pregledovati stare fotografije in jim dodajti ključne besede (keywords). Z temi besedami, se veliko hitreje poišče željeno fotografijo in ni potrebno pregledovati kompletnega arhiva, kar pa vsi vemo, da je to zelo zamudno

Našel sem tudi t, ki jo objavljam. Je iz serije IR (infrared). Posneta pa je bila lanskega Maja in takrat sem tudi zadnjič slikal z IR filtrom. Ker mi je ta tehnika kar pri srcu, jo bom spomladi malo obnovil.

Nekaj deklet iz omenjenega showa.

Pot v Essen je bila dogovorjena že sredi leta. Tako, da je bila odločitel samo še kako priti do tja.Na začetku sva bila kandidata samo dva, Samo in jaz, nato pa je Samo idejo predstavil še nekaj svojim sodelovcem, tako da nas je na koncu bilo 6. Sedaj je bilo potrebno še vse urediti glede prevoza. Sposodili smo si kombi, za 8 oseb, kar je bilo popolnoma doovolj prostora za vseh šest.

Odhod je bil ob 21h zvečer 3. Decembra, prihod v jutranji uri. Za 1100km v eno smer, smo potrebovali slabih 11ur.  V vožnji smo se menjali, tisti ki je sedel poleg voznika je moral biti buden, ostali smo lahko spali. Ustavljali smo se po potrebi ali pa nekje na 2 uri.

Prihod v Essen ob 8h zjutrej, bilo je še vse prazno, kljub ogromnem mestu. Mogoče zaradi mrazu, saj smo bili daleč na severu. Sejem odpira vrata ob 10h, mi pa smo bili dve uri prezgodej, zato smo nekaj časa čakali v kombiju, nato smo se odšli  malo pretegnit in počasi proti vhodu sejma. Bife so odprli že uro pred odprtjem sejma, kar je bilo odlično za vročo kavo, da se malo ogrejemo. Ker je to ogromen prostor (12 hal) je za ogled potreben kar mali šprint. Sejem je odprt do 18h, tako da čas kar hitro mineva. Za počasen ogled bi potrebovali dva dni, tako da je potrebno malo hitreje stopiti.

Glede pijače in hrane je pa takole. Cene so nekajkrat višje kot pri nas. Za 1/2l Cocacole je potrebno odšteti 3,5€, tu dobiš še 0,50€ nazaj, če prineseš plastenko nazaj. Za kosilo sem pojedel dva puranja zreska in nekaj krompirja, brez solate, cena 13€.  Hrana in pijača nekajkrat dražja, kot na Ljubljanskem sejmu (Link 1, link 2).

Pa ni vse tako hudo. Orodje in dodatna oprema za avtomobile, je kar nekajkrat cenejša kot v Sloveniji, za kar se res splača kupovati tam. Samo za primerjavo, kompletna omarica z orodjem je cena 1200€ pa še se da zmenit za popust.

Pot nazaj je bila malo bolj težavna. Vsaj prvih 70 km. Tropasovna avtocesta, smo se premikali po polžje 60km/h, če je bila sreča. Prihod v Ljubljano je bil ob 5h zjutrej.

Trenutno nekaj slik iz sejma, sledijo kmalu še dekleta in hostese.

Otroci so ga ponovno dočakali, Miklavža seveda.

Ker ga že lansko leto naša občina ni organizirala, baje da župan preveč denarja zmeče za najmlajše (tako se govori po občini), naj bi bil tudi tu vzrok, zakaj ni sv. Miklavža v Vodicah zadnji dve leti (zadnje Miklavževanje v Vodicah). Zato so občani krajevne skupnosti Utik sami organizirali miklavževanje kar v krajevni dvorani. Obisk je bil presenetljivo pozitiven. Ogromno otrok se je zbralo, v pričakovanju na Miklaža.

Kulturna točka se je pričela z pesmijo in glasnim klicanjem sv.Miklaža, ki je ponovno zamujal. So nas pa še prej obiskali angelni, nato pa še parklni, ki so divje skakali po dvorani, dokler jih Miklavž ni umiril. Povprašal je otroke, če so pridni in najbolj glasen je bil naš Žiga, da je priden za dva

Na koncu pa je razdelil še darila najmlajšim in obljubil, da se naslednje leto ponovno vrne.

Vedno berem, da so Lego kocke za vse generacije. Pa še res je tako. Namenjene so otrokom, starši se pa igramo z njimi. Tudi pri nas doma je tako. Običajno jih vsaj pospravljam, če ne zlagam. Saj jih mora nekdo, ker jih Žiga običajno samo v kot porine in soba je pospravljena. Pri zlaganju mi vedno pomaga, tako da hitro sestaviva v prvotno stanje.

Tokrat pa Žiga ni imel nič prstov vmes. Sem si kar dva pajacka sposodil in naredil nekaj fotografij. Bi pa bolje izpadlo z kakšnimi miniaturnimi figuricami v podobi človeka. Če kdo ve, kje se jih da dobiti, pa kar na dan z besedo.