Le kje bi to lahko dobil, kot v Bohinju. Narava je prekrasna, kjer se res lahko spočijem in odmaknem od vsakodnevnega norenja.
Ukanc, most čez Savico.
Saj bi šel tudi v hribe, pa je tudi tam postalo kot v nekaterih turističnih krajih. Zato se vedno rad vračam v ta Bohinjski kot.
Vsakič, ko primem v roke aparat, že se mi pridruži Neža. Na vsak način si želi fotografiranja.
Iz Bohinja
Iz Pirana
Najbolj zanimivo pa je, da si hoče takoj ogledati slike. Ali je vse tako kot mora biti 
Prejšnji teden je bil v Bohinju večinoma deževen. Pa sem vendarle vstrajal v rahlem deževju ob bregu Savice z stativom in aparatom.
Zadnji vikend, smo se potepali po Bohinju. Prva dva dni, je bilo vreme na naši strani, zadnji pa ni in ni nehalo deževati.
Ni nastalo veliko zanimivih fotografij. Plani so bili veliki, vendar v slabem vremenu nedosegljivi. Sem pa več slikal družinske člane, tako da se album polni.
Žiga na pomolu. Težko, ga je pripravit, da bi bil primeru par sekund 
Pač se je potrebno povzpet na vsako skalo.
Nedelja, slabo vreme. Nekaj posnetkov v apartmaju z dvema bliskavicama in pretvorjeno v črno belo.
Slabi svetlobni pogoji za fotografiranje, zato malo igranja z aparatom
Ponovno Bohinj. Že velikokrat povedano, meni najljubši konec Slovenije. Tu se nikoli ne moreš naveličati fotografirati prekrasne narave.
Sprehod po Bohinjskem gozdu. Bilo je lansko leto. Sedaj že lahko tako rečem, saj smo pred dvema dnevoma zakorakali v novo leto.
Bolj ko gledam tole fotografijo, bolj mi misli odhajajo nekam drugam, v nek drug prostor. V resnično življenje. Dokler nekomu nekaj daješ in si za njega koristen, je vedno okoli tebe, ko pa ga potrebuješ ga ni od nikoder, ali pa celo pozabi, da obstaja.
In kdo bo sedaj pomagal temu podrtemu drevesu? Verjetno nihče. Strohnel bo na istem mestu, kot je živel celo življenje.
Zadnji komentarji