Gregor Krašnja: event photography

Tokrat malo bolj zmogljiv kompaktni aparat kot sem ga predstavil pred dobrim mesecem. Razlike ni veliko. Tudi ta Praktica ima 14 milijonov pik. Najbolj se razlikujeta po zmogljivosti zooma. Prejšni je imel 5 kratni zoom ta pa ga ima kar 8 kratni zoom.

Stopnice v stolpu Ljubljanskega gradu. Slikano v popolni avtomatiki. Vse nastavitve si je aparat sam izbral.

Panorama Ljubljane pred vzhodom sonca iz stolpa gradu.

Tisto jutro je bilo popolno brezveterje, samo nekaj meglic.

Menu je tudi pri temu aparatu v slovenščini, kar bo za nekatere uporabnike prav prijazen, tudi navodila so vedno pri roki, ker so že v aparatu. Ima tudi ogromno ročnih nastavitev, kot so belina (WB), ISO, zaslonko, ter nastavljive pred programe. Najbolj zanimivi so šport, makro, panorama, prepoznavanje obrazov in še mnogo drugih. Na zadnji strani velik zaslon, kjer so vse te funkcije tudi prikazane. Aparat ima odličen stabilizator slike pri polnem zoomu, v veliko pomoč pa je tu tudi histogram.

Aparat uporablje Litionsko baterijo, kar je velika prednost pred navadnimi baterijami AA. Z eno polnitvijo naredite približno 250 posnetkov, kar pomeni pri vklopljeni bliskavici nekaj manj. Možnost snemanja v ločljivosti 720P HD, z možnostjo mikrofona. Aparat uporablje standardne SD/HC kartice.

Video narejen z Praktico 14-Z80S

Pri nakupu aparata je priložena Litijonska baterija z napajalnikom, AV kabel, programski CD in kratka navodila.

Po soteski Pekla je res zanimivo. Zato se z veseljem vračam v to sotesko pri Borovnici.

Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka

Opazovalec nad sotesko

Pogled iz Sv. Ane  je res prečudovit na Ljubljansko barje.

Če pa se še kakšna meglica vleče po barju, je pa še bolj zanimivo.

Včerajšnje lovljenje meglic ni bilo uspešno, zato sem poskusil tudi druge tehnike. Tako da je bolj zanimivo. Preteklo je že kar nekaj časa od zadnje objave Tilt-shift.

Vrstne hišice

Most.

Praznični dan se je pričel že zelo zgodaj. Ura je bila nastavljena na peto zjutraj. Fotografska oprema je bila že pripravljena, še toplo se oblečem in na Ljubljansko barje. Na dvorišču me je že čakal Rok. Opremo sva zložila v avto in počasi na pot. Ceste so bile še popolnoma prazne. Vse še spi, midva pa že na poti proti Brezovici.

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Ponovno malo igranja z obdelavo fotografije.

Tokrat slapovi Pekla.

Tokrat sem se za obisk Pekla odločil v zimskem času. Pravzaprav me je nagovarjal Rok že kar nekaj časa, pa nikakor nisva uskladila časa. Tokrat nama je pa le uspelo. Pa še v zimskem času. Upala sva, da bo vsaj malo ledu, tako da bo fotografijam naredilo malo drugačno dogajanje, ne tisto poletno, ki ga velikokrat vidimo, temveč ledeno in hladno.

Prvi večji slap skorej popolno poledenel. Saj je tudi hoja do tega slapa zelo zahtevna, ker je pot zmrznjena in poledenela, tako da previdnost ni odveč. Naprej nisva šla. Čez čas se nama je pridružil še Drago, tako da smo bili kar vesela druščina v Peklu

Včasih se je bilo potrebno spustiti tudi po ledenih skalah, samo da dobim zanimivo fotografijo.

Ob poti navzdol, so se odpirale nove in nove možnosti za fotografirati. Ni in ni konca. Kamorkoli pogledaš je kaj zanimivega.

Narava te res preseneti, tako pozimi kot poleti. Vedno je kaj zanimivega.

Občasno je bilo pač potrebno stopiti tudi v vodo, vse za dober posnetek.

Nastalo je še veliko zanimivih fotografij. Te pa objavim kakšen drug dan.

Po dolgem času sem ponovno obiskal Zelence, oziroma izvir Save dolinke.

Čas ni bil ravno najbolj primiren za fotografiranje, saj je bilo sonce že malo previsoko in je bilo preveč odbojne svetlobe, pa tudi vse jutranje meglice zo že izginile.

Popolnoma čista izvirska voda (vsaj na pogled) 

Panorama sestavljena iz večih fotografij.

Kot se vidi, je bilo res že zelo svetlo, pa čeprav ura še ni bila 10 dopoldne.

Je bil pa dan zelo zanimiv in se je nabralo še kar nekaj fotografij. To pa pustimo za kakšen drugi dan.

Se nadaljuje …

Še ena iz serije poplav iz Ljubljanskega barja.

Še včeraj je bilo ogromno vode okoli našega kraja. Danes pa se je vsa zadeva že normalizirala. Potoki so se vrnili v svoje struge.

Z Rokom sva načrtovala obisk Ljubljanskega bajerja za danes dopoldne. Odhod je bil že malo pozen, vendar se nisva preveč obremenjevala, ker je zunaj bila še gosta megla.

Destinacija Podpeč in to skozi Črno vas. Že ob izvozu iz avto ceste, se je pričela kolona proti Črni vasi. Ko pa sva prispela do križišča omenjene vasi, nisva mogla nadaljevati poti. Cesta je bila zaprta. Torej nama ostane še pot do Brezovice in proti Podpeči. Kasneje sva po radiu slišala, da je Črna vas popolnoma pod vodo in da se prebivalci vozijo po ulici kar z čolni, v pomoč pa jim je prišla tudi Slovenska vojska.

Med potjo sem se dogovoril z kolegom Dragom, da se dobimo v Podpeči, vendar mi je kmalu sporočil da ne more priti, ker je cesta iz Borovnice do Podpeči, ravno tako zaprta za ves promet. In ravno ko sva govorila po telefonu, tudi z Rokom nisva mogla več nadaljevati poti. Podvoz pod železnico v Notranjih goricah je bil poplavljen. Lokalni gasilci so nama ponudili prevoz na drugo stran, vendar sva jo odklonila, ker je verjetno kdo drug potreboval njihovo pomoč in ne midva, ki bi samo slikala. Tako pa sva naredila nekaj posnetkov kar v Notranjih goricah.

Prikolica tovornjaka parkirana v vodi.

Notranje gorice.

Podvoz v Notranjih goricah. Zaprt za promet, vendar so se domačini vozili skozi njega (z terenskimi vozili), prav tako primestni avtobus in tovornjaki.

Voda je segala skoraj do vrha mostu.

Tu v Notranjih goricah sva opazila, da so tudi živali zelo zbegane. Sploh podlasice in miške, ki niso vedle kam bežati, saj je voda bila vsepovsod in jih je pregnala iz njihovih domov.

Pot naju je vodila nazaj v Ljubljano. Ogledala sva si še pretok Ljubljanice v Trnovem, nato pa na Ižansko cesto. Na barje. Ena stran ceste je bila popolnoma pod vodo, na drugi strani pa ni bilo videti nič vode. Tudi tu je bilo ogromno gasilcev, ki so pomagali prebivalcem. Res je bilo vse poplavljeno. Vode čez kolena. Res žalostno. Toliko let si urejaš dom, nato pa ti poplava vse popolnoma uniči.

Vrtovi popolnoma poplavljeni.

Gasilska oprema.

Žalostno opazovanje in čakanje da voda upade.

Po plohih v stanovanje.