Gregor Krašnja: event photography

Plaža avtokamp Nevio pri Orebiču.

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Pogledaš, vidiš in sprožiš.

Streha ene hiše.

Na dopustu mi ni dala žilica, da nebi naredil še  kakšen foto lov za raznimi žuželkam.

Ni mi bilo potrebno daleč hoditi, ko sem zagledal prvo pajkovo mrežo. Po vzorcu mreže je bilo videno, da tu domuje Osji pajek. Še malo bolj se ji približam in ga zagledam. To sploh ni pajek, temveč pravi lovec, ki čaka na svojo žrtev popolnoma nepremično. Po velikosti, sem ga ocenil na hitro okoli 10 cm +, doma pa ko sem fotografijo prenesel v PS, sem ga dejansko premeril z ravnilom. Neverjetno, od noge do noge je pokazalo ravnilo 16 cm, trup od glave pa do zadka pa celih 5 cm. Nič čudnega, ko je padla majhna muha v mrežo se sploh ni zganil, to zanga ni niti predjed. Naredil sem par fotografij, dokler je bil še voljen pozirat, še prej sem ga oslepil z bliskavico, tako da je bil popolnoma primeru.

Šel sem malo pogledati naokoli, če je kakšna kobilica kje na zalogi. Nič okoli, sem pa našel še en lep primerek pajka malo naprej od prvega. Tudi ta ni bil nič manjši. Verjetno sta v sorodu. Tudi drugega sem fotografiral na enak način kot prvega.

Večerje pa nisem našel ne za enega in ne za drugega pajka. Verjetno tudi ta dan nista stradala.

Ena z letošnjega dopusta.

Ostalo pa v prihodnih dneh.