Gregor Krašnja: event photography

Sem že popolnoma v pričakovanju pomladi. Dovolj imam zime in tega hladnega vremena.  Narava se bo pričela prebujati in ponovno bo bolj zanimivo.

Zadnje čase nikakor ne najdem dovolj časa za fotografiranje. Zato se moram večkrat vračat v arhiv in izbrskat kaj zanimivega.

Zgradba Name v Ljubljani.

No pa sem ga dočakal. Koledar za leto 2011. Nič posebnega, bi rekli nekateri, saj jih bomo v tem prednovoletnim časom kar nekaj dobili v dar. Pa ni čisto tako.

Začel bom na začetku in se kasneje vrnil nadaljevati.

Nekega pomladnega dne, prejmem prav presenečeno pošto (email), kjer me prosi povelnica PGD Šinkov turn za sestanek, glede koledarja za leto 2011. Privolim v sestanek in se domeniva kako jim lahko pomagam. Presenečen izvem, da jim je kar nekaj mojih krajevnih fotografij všeč in bi jih z mojo pomočjo vstavili v koledar za leto 2011. Seveda sem bil takoj za.  Torej se je delo pričelo. Najprej pregledati vse lokalne fotografije in izločiti nekako po mesecih in zanimivi tematiki, nekaj pa jih bo potrebno popolnoma na novo narediti.

To naj ne bi bilo težko, saj imam vse nedaleč od doma. Torej samo opremo vzamem in se sprehodim po domačem kraju. Seveda sem to naredil večkrat, kot enkrat. Na koncu se je nabralo kar nekaj zanimivih fotografij, ki jih je bilo potrebno pregledati in narediti ožji izbor. Na koncu jih je bilo nekje 100, katere smo nato temeljito pregledali in izbrali 36 najboljših. Te naj bi šle v tisk za koledar.

Ko sem fotografije oddal, sem samo čakal na telefonski klic, da me obvestijo o končnem izdelku. V ponedeljek, pa prejmem pričakovani klic, da je sedaj koledar končan in mi jih bodo prinesli nekaj izvodov. Po pravici povedano, sem komaj čakal, da ga dobim v roke in ga prelistam od Januarja do Decembra. Koledar je fenomenalen in meni je všeč na prvi pogled, prav tako pa tudi gasilcem PGD Šinkov turn.

Prva stran koledarja

Oktober

PGD Šinkov turn se še enkrat zahvaljujem za zaupanje in upam še na nadaljno sodelovanje.

V dar sem letos že dobil kar nekaj koledarjev. Nekateri bodo nadaljevali pot do znancev, koledar PGD Šinkov turn pa bo stal na mestu, kjer stoji že vrsto let. Manjka mi samo še koledar za v delavnico, tudi tega bom vesel.

Še vedno brez prave ideje!

Pogled na večerni Ptuj iz gradu

Prekmurje, Goričko, Selo.

Januar 2010. Ponovno se vračam v preteklost. Iščem, brskam in pospravljam po arhivu. Zanimiva za malo predelave.

Ročno izklesan zunel.

Spet eden tistih dni, ki jih nikakor ne prenesem. Megla, pa dež in vse se nekako ponavlja. Te jesenski dnevi mi gredo že počasi res na živce. Jesen se že vleče in vleče, vremena pa nobenega (sonce čez cel dan). Vsaj nekaj sončka, tako za pokušino. Nimam nič proti mrazu, samo da je sonček. Sedaj ga pa imamo samo za oblaki in gosto meglo.

In kaj mi preostane. Da se malo bolje počutim, grem pregledovati stare arhivske fotografije.

In našel sem eno tako meni zanimivo, ko sem že čisto pozabil na njo. Pot na Rašico in tik pred vrhom koča na Rašici v jesenskih barvah.

Danes bo to ravno prava fotografija

Jutri pa nekaj novega

Robbov vodnjak stoji v neposrednji bližini mestne hiše v Ljubljani. Predstavlja tri kranjske reke. Savo, Krko in Ljubljanico. Na mestnem trgu sedaj stoji replika, original so odstranili in restavrirali, ter ga sedaj prestavili v Narodno galerijo.

Detajl Robbovega vodnjaka.

Spet eden tistih dni, ki jih ne maram. Nedelje in še dež po vrhu. No saj nedeljo imam rad, samo dežja ne maram. Potem pa malo listam po starih fotografijah in iščem zanimive.

Ena zanimiva, ki bi bila bolj primerna za pejšni teden in ne za danes.

Ljubljanske žale. Plečnikova arhitekura.

Še ena hiša, ki jo je načel čas.

Peč je že zdavnaj ugasnila iz dimnika se nič več ne vali dim in vse je prepuščeno času in naravi. Lastniki so samo še na papirju, za obnovo pa se ne zmenijo. Kljub temu, da je na njej prelepa freska Sv. Krištofa.

V naši občini bi se dalo najti kar nekaj zgradb,ki so prepuščene same sebi. Ena stoji ne daleč od nas, v lanski zimi se je tudi streha podrla.

Le kje bi to lahko dobil, kot v Bohinju. Narava je prekrasna, kjer se res lahko spočijem in odmaknem od vsakodnevnega norenja.

Ukanc, most čez Savico.

Saj bi šel tudi v hribe, pa je tudi tam postalo kot v nekaterih turističnih krajih. Zato se vedno rad vračam v ta Bohinjski kot.