Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.

Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test

Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.

No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice.  Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.

Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.

Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.

Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.

Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.

Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.

Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo  še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.

Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka

Opazovalec nad sotesko

Ker sva bila dva, Rok in jaz, nisva ravno plazila po tleh in se mu približevala. Pač pogovarjala in to so slišale tudi race, ki so se sončile na obrežju. Seveda jim ni bilo do najine družbe, zato so se preselile na drugo stran bajerja, kjer ni dostopa za nadležne fotografe. Pametne, vendar že naslednjič, bova imela z seboj nekaj koruze ali kruha, tako za vspodbudo.

Še panorama

Ponovno sem se sprehodil po domačem vrt, kjer sem opazil nekakšno zeleno piko na marjetici. Tisti, ki me poznate, veste da nosim očala in lahko bi bila tudi omazanija na steklu očal, vendar ni bila. Bil je res zelo majhen zelen cvetni pajel, ki je čakal na svojo žrtev. Največkrat so to čebele, saj te nabirajo svoj nektar in na cvetu jo lahko pričakuje zanesljiva smrt.

Že velikokrat sem slikal omenjeno vrsto cvetnega pajka in vedno me prevzamejo. Zato kar k fotografijam

Počasi na mesto zasede.

Zaseda je postavljena, sedaj pa naj le pride pridna čebelica. Tokrat jo dva čakava.

Sedaj sem se mu pa še jaz zamiril. Samo prednji tački je pokazal

Na vrhu marjetice.

Odpravil sem se ponovno na domači vrt. Tam se vedno najde kaj zanimivega. Tudi tokrat, polno cvetja. Na cvetju pa različne žuželke.

Čebela

Metulj

Družbo so mi delale čebele in metulj.

Ni mi bilo potrebno daleč hoditi, ko sem zagledal prvo pajkovo mrežo. Po vzorcu mreže je bilo videno, da tu domuje Osji pajek. Še malo bolj se ji približam in ga zagledam. To sploh ni pajek, temveč pravi lovec, ki čaka na svojo žrtev popolnoma nepremično. Po velikosti, sem ga ocenil na hitro okoli 10 cm +, doma pa ko sem fotografijo prenesel v PS, sem ga dejansko premeril z ravnilom. Neverjetno, od noge do noge je pokazalo ravnilo 16 cm, trup od glave pa do zadka pa celih 5 cm. Nič čudnega, ko je padla majhna muha v mrežo se sploh ni zganil, to zanga ni niti predjed. Naredil sem par fotografij, dokler je bil še voljen pozirat, še prej sem ga oslepil z bliskavico, tako da je bil popolnoma primeru.

Šel sem malo pogledati naokoli, če je kakšna kobilica kje na zalogi. Nič okoli, sem pa našel še en lep primerek pajka malo naprej od prvega. Tudi ta ni bil nič manjši. Verjetno sta v sorodu. Tudi drugega sem fotografiral na enak način kot prvega.

Večerje pa nisem našel ne za enega in ne za drugega pajka. Verjetno tudi ta dan nista stradala.

Prav težko, sem vstal iz postelje, ko je zvonilo ob peti uri zjutraj. Oprema je bila že pripravljen, tako da samo vse skupaj vržem v avto in že sem na poti proti Ljubljanskemu barju. Na cestah še vse mirno, samo tu in tam nekaj avtomobilov.  Hitro sem prispel na zbirno točko, kjer sta me že čakala Drago in Darja. Opremo smo preložili v en avto in se odpravili na točko fotografiranja. Moram pa še omenit, da je bilo že ob šestih dopoldne zelo vroče, tako da smo bili kar malo razočarani, ker nas niso pričakale meglice., zato pa so nas napadali krvoločni komarji in druge nadležne žuželke. Zaradi teh žuželk smo tudi prišli na barje, bolj natančno zaradi pajkov, ki jih je tu okoli mnogo. Eden poleg drugega. Če si se enemu izognil, si se zapletel v druga dva, tako da se je bilo potrebno kar počasi premikati po terenu.

Zjutraj je fino, ko še vse leteče žuželke sedijo na svojih travah in jih ni težko ujeti. Ker pa ni bilo meglic, tudi kapljic ni bilo na žuželkah.

Poleg kobilic in drugih žuželk, se v mreži ujame še ogromno smeti in semen.

Še poleg žuželk, malo tako, postransko.

Polž, na jutranjem sprehodu.

Osji pajek, kolikor hočeš jih je tu okoli. So pa še majhni, tako da bo potrebno izlet ponoviti.

Sončenje na listu.

Pajkova mreža v jutranji svetlobi.

Čas za malico.

Ena redka kapljica, ki se je še držala lista trave.

V ozadju cerkev s. Jurija, ki je zaščitnik mesta Piran.

Ponovno se na sosedovem travniku pasejo srne. Pač ne čakam doma in jih opazujem skozi okno, temveč pograbim svojega Nikona in že sem zunaj. Počasi se premikam do grmovja, kjer bo moje skrivališče. Približam se jim na dobre 30m, od tu pa samo previdno in po prstih, ker so srne zelo plahe in slišijo tudi najmanjši šum.

Zgleda, da sem bil preglasen, ker je že pogledal proti meni

Samec in samička. Dva v enem kadru.

Tudi tu je bilo nekaj slišati.