Gregor Krašnja Foto Blog

V naravi ni samo rastlinje zeleno. Včasih malo bolje pogledaš in vidiš, da so tudi nekatere žuželke obarvane v zeleno varovalno barvo.

Ponovno sem se sprehodil po domačem vrt, kjer sem opazil nekakšno zeleno piko na marjetici. Tisti, ki me poznate, veste da nosim očala in lahko bi bila tudi omazanija na steklu očal, vendar ni bila. Bil je res zelo majhen zelen cvetni pajel, ki je čakal na svojo žrtev. Največkrat so to čebele, saj te nabirajo svoj nektar in na cvetu jo lahko pričakuje zanesljiva smrt.

Že velikokrat sem slikal omenjeno vrsto cvetnega pajka in vedno me prevzamejo. Zato kar k fotografijam

Počasi na mesto zasede.

Zaseda je postavljena, sedaj pa naj le pride pridna čebelica. Tokrat jo dva čakava.

Sedaj sem se mu pa še jaz zamiril. Samo prednji tački je pokazal

Na vrhu marjetice.

Lovljenje še zadnjih dnevnih žarkov je vedno zanimivo, sploh če je to iz fotografskega vidika. Vsi predmeti dobijo bistveno drugačne barve, kot če sončna svetloba pada direktno na njih.

Odpravil sem se ponovno na domači vrt. Tam se vedno najde kaj zanimivega. Tudi tokrat, polno cvetja. Na cvetju pa različne žuželke.

Čebela

Metulj

Družbo so mi delale čebele in metulj.

Na dopustu mi ni dala žilica, da nebi naredil še  kakšen foto lov za raznimi žuželkam.

Ni mi bilo potrebno daleč hoditi, ko sem zagledal prvo pajkovo mrežo. Po vzorcu mreže je bilo videno, da tu domuje Osji pajek. Še malo bolj se ji približam in ga zagledam. To sploh ni pajek, temveč pravi lovec, ki čaka na svojo žrtev popolnoma nepremično. Po velikosti, sem ga ocenil na hitro okoli 10 cm +, doma pa ko sem fotografijo prenesel v PS, sem ga dejansko premeril z ravnilom. Neverjetno, od noge do noge je pokazalo ravnilo 16 cm, trup od glave pa do zadka pa celih 5 cm. Nič čudnega, ko je padla majhna muha v mrežo se sploh ni zganil, to zanga ni niti predjed. Naredil sem par fotografij, dokler je bil še voljen pozirat, še prej sem ga oslepil z bliskavico, tako da je bil popolnoma primeru.

Šel sem malo pogledati naokoli, če je kakšna kobilica kje na zalogi. Nič okoli, sem pa našel še en lep primerek pajka malo naprej od prvega. Tudi ta ni bil nič manjši. Verjetno sta v sorodu. Tudi drugega sem fotografiral na enak način kot prvega.

Večerje pa nisem našel ne za enega in ne za drugega pajka. Verjetno tudi ta dan nista stradala.

Že velikokrat sem bral, da za dobro fotografijo je potrebno zgodaj vstati. In če imaš nespečnost, je najbolje to izkoristiti. So še popravni izpiti proti večeru, ko je svetloba podobna jutranji.

Prav težko, sem vstal iz postelje, ko je zvonilo ob peti uri zjutraj. Oprema je bila že pripravljen, tako da samo vse skupaj vržem v avto in že sem na poti proti Ljubljanskemu barju. Na cestah še vse mirno, samo tu in tam nekaj avtomobilov.  Hitro sem prispel na zbirno točko, kjer sta me že čakala Drago in Darja. Opremo smo preložili v en avto in se odpravili na točko fotografiranja. Moram pa še omenit, da je bilo že ob šestih dopoldne zelo vroče, tako da smo bili kar malo razočarani, ker nas niso pričakale meglice., zato pa so nas napadali krvoločni komarji in druge nadležne žuželke. Zaradi teh žuželk smo tudi prišli na barje, bolj natančno zaradi pajkov, ki jih je tu okoli mnogo. Eden poleg drugega. Če si se enemu izognil, si se zapletel v druga dva, tako da se je bilo potrebno kar počasi premikati po terenu.

Zjutraj je fino, ko še vse leteče žuželke sedijo na svojih travah in jih ni težko ujeti. Ker pa ni bilo meglic, tudi kapljic ni bilo na žuželkah.

Poleg kobilic in drugih žuželk, se v mreži ujame še ogromno smeti in semen.

Še poleg žuželk, malo tako, postransko.

Polž, na jutranjem sprehodu.

Osji pajek, kolikor hočeš jih je tu okoli. So pa še majhni, tako da bo potrebno izlet ponoviti.

Sončenje na listu.

Pajkova mreža v jutranji svetlobi.

Čas za malico.

Ena redka kapljica, ki se je še držala lista trave.

Na enem od kamnitih  stebrov, ki stojijo na Tartinijevem trgu v Piranu je vklesan simbol,  Sv. Jurija ki  ubije zmaja.

V ozadju cerkev s. Jurija, ki je zaščitnik mesta Piran.

Na vasi res ne moreš pričakovati, da bo galama, tako kot v mestu. Včasih je res premirno in ne veš kaj početi. Včasih pa je že dovolj, da pogledaš skozi okno in vidiš kaj zanimivega.

Ponovno se na sosedovem travniku pasejo srne. Pač ne čakam doma in jih opazujem skozi okno, temveč pograbim svojega Nikona in že sem zunaj. Počasi se premikam do grmovja, kjer bo moje skrivališče. Približam se jim na dobre 30m, od tu pa samo previdno in po prstih, ker so srne zelo plahe in slišijo tudi najmanjši šum.

Zgleda, da sem bil preglasen, ker je že pogledal proti meni

Samec in samička. Dva v enem kadru.

Tudi tu je bilo nekaj slišati.

Včasih si ne moreš predstavljati, kaj vse domuje v cipresah. Lep primer je tale pajek, ki čaka na spodobno večerjo.

Zadnje čase se navdošujem nad makro fotografijo

Že ničkolikokrat videno. Čebela v vsem svojem veselem delu. Naberanju cvetnega prahu in oplojevanju cvetov.

Opažam, da je vsako leto manj cvetnih pajkov. Če so bili še pred leti na vsakem drugem cvetu, jih sedaj ni od nikoder. Potem mi preostanejo samo gosenice in še nekaj drugih žuželk.