Gregor Krašnja: event photography

Pozno popoldne, sva z Žigo naredila še krajši sprehod po vasi. Vzela sva popoolnoma drugo smer, ker sva upala na kakšno srno, ki jih je tu okoli ogromno. Morda bi imela še srečo, samo se Žiga ne more zadržat in je glasen kot vaški zvonik. Tako, da sva samo slišala v bližnjem grmovju, da se je prestrašila ena od srn. Torej, danes ne bova slikala živali. Sva pa zato ujela krasen sončni zahod in polno Luno. Kar pa tudi ni slabo

Krompirjevih počitnic je konec z jutrišnjem dnem, tako da se ponovno pričenja šola in nov delovni dan.

Prekrasni oblaki obarvani v večerne barve.

Polna luna.

Sončni zahod.

Tokrat sem se odpravil na Sv. Ano v večerni uri. Ponovno so večerne barve nekaj posebnega.
Tukaj pa lahko primerjate v prebujenju.

Tudi na naši lepi obali, lahko opazujemo prekrasne sončne zahode. Vsi so slikani v Izoli.

Riba l in ll

Katamaran

Počitek po napornem dnevu.

Zlata stena.

Obris jadrnice v zahajajočem soncu.

Potop sonca.

Pa še pogled na luko.

Pogled na Triglav v večerni svetlobi.

Ni bilo dolgo tega, ko sem se potikal po naši prestolnici Ljubljani. In zopet me je zaneslo v naše glavno mesto. Tokrat nisem bil z prijateljem johnnyom, mu je bilo žal da je bil v službi in ne v naši družbi, sem imel pa tokrat z seboj svojega brata Sama in mojega bodočega soseda Roka. Aja, da ne pozabim, oba sta šele začetnika v DSLR in oba sta se odločila za rumeno barvo. Saj veste katera je to kajne? No če ne veste je to Nikon.
Štart je bil že na moji ostaljeni lokaciji. Se je pa enkrat zgodilo, da nisem jaz čakal in je tokrat čakal Samo, pa ne dolgo kakšno minutko. Pa pustimo to.
Kot rečeno, na začetku smo bili popolnoma brez idej, kam in kaj bomo slikali. Potem pa smo našli vsak svoj motiv in hitro smo se razkropili po malih ulicah stare Ljubljane.

Golob na Tromostovju.

Robbov vodnjak

Lik na vhodnih vratih Stolne cerkve.

Stolna cerkev.

Kanuji na Ljubljanici.

Končno so Policaji na pravem mestu, takrat ko jih rabiš.

Ps. V tem poletnem času je še mnogo več detaljev po Ljubljani, ki so bolj vidni moškemu očesu kot ženskemu.

Včasih mi odgovarja tudi večerni sprehod po našem kraju. Najraje v polmraku. In takrat nastajajo takšne fotografije. Oblaki v večerni svetlobi

Pa še ena čisto drugačna.

Včeraj zvečer se je pripravljalo na poletno ploho. Iz tega res ni bilo nič. Še dobro, ker se nam je zunaj sušilo perilo. Je pa sosednjo vas vendarle malo zmočilo in ker je bilo sonce že res zelo nizko, se je prikazala lepa mavrica. Kaj mi je drugega preostalo, kot da skočim po aparat in naredim par
posnetkov.

Obletnice in rojstni dnevi. Vsako leto jih je vedno več. Zato se že kar težko odločim kaj bi komu podaril. Težko je nekoga vprašat kaj si želi, ker to ni več darilo in ni presenečenja v tem. Kot pravim, se je že začelo. Točno danes praznuje 30. rojstni dan moj brat Samo. Za njega je še tako težje poiskat darilo, da sem se letos odločil za nekaj posebnega. Če se amatersko ukvarjam z fotografijo, zakaj pa mu ne bi podaril fotografije v okvirju. Ja najbolje je, da naredim tako. Izbral sem fotografijo, jo naročil in po parih dneh je bila že doma. Odšel sem še po okvir za fotografijo in paspartu.
Ko je bilo vse doma, je bilo potrebno fotografijo spravit v okvir. Tu je bilo nekaj težav, ker sem to delal prvič, največ težav mi je delal prah, ki se je stalno nabiral na fotografiji ali pa na notranji strani stekla. Po treh poskusih mi je vendarle uspelo spravit fotografijo v okvir, brez dodatnega prahu. Tudi Mateja je imela zanimivo delo, sliko je zavila v darilni papir, na koncu pa še pritrdila mašno.
Samo je bil nad darilom zelo vesel in je tudi našel takoj primerno mesto, kjer bo slika visela. No Samo, če tole bereš in vem da boš prebral, ti želimo še na mnoga leta.

Fotografija v velikosti 28 x 35 zgleda veliko bolje. Pa tudi podpisa ni na njej, tako kot je na tej.

Zadnje dneve nam narava ponuja prekrasne sončne zahode. Po vremenski napovedi, se bo to verjetno kmalu končalo, kajti napovedujejo nam snežne padavine. Super, po suhi lanski zimi, bomo imeli kmalu sneg, upam da samo v hribih.

Sonce je zašlo, jutri je nov dan.

Kar na hitro sem se odloči, da skočim na bližnji hrib Rašico. Bil je tako lep dan, da bi ga bilo škoda presedet kje pred hišo ali pa celo za štirimi stenami.

Še sreča, da se mi ni potrebno nikamor vozit z avtom, ampak kar lepo po cesti slabo uro do stolpa na Rašici. Sonce me je grelo do prvih dreves, nato počasen vzpon v senci, kjer se je kar na enkrat ohladilo. Po pravici povedano, ni bilo dolgo hladno. Že po dobrih petnajstih minutah sem sopihal v hrib, kot kakšna stara parna lokomotiva. Ja Grega, res si brez kondicije, bo potrebno večkrat v kakšen hrib in ne samo po par metrov naredit.

Kot sem zapisal, po slabi uri sem bil že na vrhu pri koči na Rašici. Nič ljudi, nobene gneče. Običajno je tu polno izletnikov, ki prihajajo sem gor. Najprej sem pomislil, da je koča zaprta, vendar ni bila, tudi vreme ni bilo krivo, da ne bi bilo več ljudi. Mogoče zaradi vetra. Kakorkoli, raje imam ta hrib, kot pa sosednjo Šmarno goro, ker kadar sem šel gor, sem se že po poti izogibal tistim, ki so se odpravljali v dolino, tudi na vrhu ni nič bolje, še usest se nimaš kam, ko pa greš v dolino se ponovi umikanje na vsakem koraku.

Pa pojdimo nazaj k temi, na stolpu je kar močno pihalo, kljub temu, da sem bil toplo oblečen in z kapo na glavi, me je kar dobro prepihalo. Iz stolpa je res krasen razgled nad Ljubljansko kotlino, pogled na Domžale, Mengeš, Kamnik vse do Kranja, tudi Alpe so krasne, sedaj ko jih je prekril sneg.

Po parih minutah lepega razgleda, sem se odpravil proti domu. Sonce se je že počasi spuščalo, tako da bo fino naredit par posnetkov, iz Severa pa so se že preko Alp valili temni oblaki.

Ponovno slaba ura do doma. Ko sem prestopil prag, je bilo že temno. Na mizi pa me je že čakal topel čajček.

Bo potrebno kmalu ponovit.

Planinska koča na Rašici, v bližini je postavljen tudi razgledni stolp.

Popoldansko sonce je listje na poti obarvalo v rdeče.

Jesensko odpadlo listje.

Prečudovit sončni zahod. Zakaj ga na levi strani manjka, ker ga je prekril sosedni hrib.