Gregor Krašnja: event photography

Praktica, to je tisti aparat, ki sem ga imel že daljnega leta prvič v roki, še kot majhen fantič. Takrat ko je bilo še vse analogno. Ali se ta mlajša generacija sploh še spomni, kako izgleda film v fotoaparatu, ročno ostrenje in ročno navijanje filma. Omejen pa si bil samo na 24 ali 36 posnetkov in ne tako kot danes, ko kupiš 8GB kartico, na katero spraviš tudi do 1000 fotografij v formatu JPEG ali 250 v formati RAW.  Ja tisto so bili časi, ko si se za vsako fotografijo moral dobro potruditi. Pa še nisi mogel pogledati vsake fotografije posebej, dokler nisi končal z filmov in ga odnesel v fotolaboratorij, kjer so ti razvili fotografije. To so bili drugi časi, sedaj pa je vse digitalizirano.

Tako kot Praktica ki sem jo imel možnost testirati.

Majhen in lahek aparat z 14milijoni pik in 5 kratnim optičnim zoomom. Presenetil me je že z samo vsebino. Ne uporablja navadne baterije AA, vendar  700mAh  Li-ion baterijo. Z katero sem naredil skoraj 180 fotografij (nekatere z pomočjo bliskavice), pa baterije še nisem ispravnil do polovice. Aparat ima tudi zelo prijazen Menu, še tako enostaven za popolne začetnike. Lahko se pa nastavi tudi Slovenski jezik. Kar je za slovenske kupce zelo dobrodošlo. Menu na ekranu je zelo enostaven, kot sem že umenil, je na zaslonu ogromno enih podatkov. Zgoraj levo je prikaz programske nastavitve, poleg je prikaz vklopa bliskavice, malo nižje resolucijo v kateri fotografirate (sam sem uporabil kar 14 megapik). Na zaslonu imate še prikaz beline (WB), nastavitev ostrine iskanje obrazov in prikaz EV. V desnem zgornjem kotu je še prikaz kolki fotografij spravite še na medij, polnost  baterije, kontrast in pa situracijo. Čisto spodaj pa sta še vrednost ISO in meni najljubi histogram.

Tudi objektiv je zelo zanimiv F/2.4-6.4. Ima 32MB notranjega spomina, režo za SD/SDHC/SDHX kartice

Poleg fotografiranja premore aparat še video posnetke v ločljivosti 720p HD z mikrofonom.

Poleg aparat je priloženo torbica USB in AV kabel, baterija, polnilec in programski CD.

Makro

Presenečen sem bil ob programu panorama. Tri fotografije sestavljene v aparatu. Žal nisem imel stojala, tako pa sem probal kar iz roke. Točke je kar dobro ujel.

Pogled na displej.

Kmalu na Slovenskih policah!

Na tako velikem cvetu, manjka samo še kakšen cvetni pajek.

Že sam naslov veliko pove. Daljši dopust na blogu so pravzaprav botrovale tehnične težave.

Težave so nastale na digitalnem fotoaparatu. Na aparatu, ki ga že nekaj čas mislim zamenjati za nekaj novojšega. Priložnost za zamenjavo je bila, že prejšno jesen, ko je Nikon predstavil DSLR D7000, vendar se takrat nisem odločil za nakup. Tako, da sem bil z popravilom kar malo v dilemi, čakati na novosti pri Nikonu, ali vendarle popravljati stari aparat.

Po predolgem čakanju, ki so me samo polenile in zato ni bilo nobenih objav na tej strani, je bilo potrebno narediti konec. Naposled sem se vendarle odločil, da investiram v popravilo, ker sedaj se začnejo jesenski dnevi in narava bo poskrbela za enkratne barve.

Popravilo je bilo za star aparat kar pomoje nesmoterno, vendar se je izplačalo. Danes sem se tako za ogrevanje lotil kar domačega vrta.

Čisto tako, za svoje veselje.

Nekaj novosti pri Nikonu prihaja v teh dneh. Žal so to samo kompaktni aparati, o DSLR-jih pa trenutno še vse tiho. Upam vsaj, da dobim kakšnega kompakta na test.

Sem že popolnoma v pričakovanju pomladi. Dovolj imam zime in tega hladnega vremena.  Narava se bo pričela prebujati in ponovno bo bolj zanimivo.

Sprehod po gozdu. Ne daleč od poti, se mi je samo zazdelo, da je nekaj zanimivega, rdečega. Običajno v gozdu vidiš samo kakšno rdečo pločevinko. Vendar ni bilo tako. bila je lepa mala Rdeča mušnica in naprej še ena, malo večja. Ne daleč pa še dve. Prava družinica, strupenih gobic.

Res da se ne spoznam na gobe, samo te mušnice pa res ne morem zamenjati. Ima tako lep rdeč klobuk in vidne bele pike. Kljub temu, da sem ravno bral, da lahko dež izpere bele pike in je samo goba z rdečim klobukom.

Lepa, samo da ni na mojem krožniku

Bajer, ki mi je zelo blizu. Pa vendar sem ga danes prvič obiskal. Stoji med Vodicami in Smlednikom.  Ni velik, vendar je dom kar nekaterim pticam.

Ker sva bila dva, Rok in jaz, nisva ravno plazila po tleh in se mu približevala. Pač pogovarjala in to so slišale tudi race, ki so se sončile na obrežju. Seveda jim ni bilo do najine družbe, zato so se preselile na drugo stran bajerja, kjer ni dostopa za nadležne fotografe. Pametne, vendar že naslednjič, bova imela z seboj nekaj koruze ali kruha, tako za vspodbudo.

Še panorama

Končno je ponovno posijalo sonce. Res, da bo veselje trajalo samo dva dni, ju je potrebno ta dneva izkoristiti v celoti, potem pa ponovno napovedujejo dež. Po takem vremenu bi dejal, da je poletja konec. Samo danes zjutraj je bilo 7°C. Nič poletna temperatura.

Je bilo pa čez dan bolj fletno. Sonce je ugrelo ozračje in škoda bi bilo z otroci biti v hiši. Zato smo odšli ven. Z Žigom sva spuščala model letala, Neža se je guncala in čas je kar mineval, sonce pa se je nezadržno spuščalo in prišel je tudi moj čas. Čas za fotografiranje. Mateja je Žigo in Nežo odpeljala v hišo, sam pa sem pobral stativ in aparat, pa direktno na vrt.

Rože še niso ovenele v mrazu, je bilo pa zelo malo čebel in različnih žuželk. Kot, da se je tudi za njih že končalo poletje. Sem se pa zato bolj osredotočil na cvetove.

V naravi ni samo rastlinje zeleno. Včasih malo bolje pogledaš in vidiš, da so tudi nekatere žuželke obarvane v zeleno varovalno barvo.

Ponovno sem se sprehodil po domačem vrt, kjer sem opazil nekakšno zeleno piko na marjetici. Tisti, ki me poznate, veste da nosim očala in lahko bi bila tudi omazanija na steklu očal, vendar ni bila. Bil je res zelo majhen zelen cvetni pajel, ki je čakal na svojo žrtev. Največkrat so to čebele, saj te nabirajo svoj nektar in na cvetu jo lahko pričakuje zanesljiva smrt.

Že velikokrat sem slikal omenjeno vrsto cvetnega pajka in vedno me prevzamejo. Zato kar k fotografijam

Počasi na mesto zasede.

Zaseda je postavljena, sedaj pa naj le pride pridna čebelica. Tokrat jo dva čakava.

Sedaj sem se mu pa še jaz zamiril. Samo prednji tački je pokazal

Na vrhu marjetice.

Lovljenje še zadnjih dnevnih žarkov je vedno zanimivo, sploh če je to iz fotografskega vidika. Vsi predmeti dobijo bistveno drugačne barve, kot če sončna svetloba pada direktno na njih.

Odpravil sem se ponovno na domači vrt. Tam se vedno najde kaj zanimivega. Tudi tokrat, polno cvetja. Na cvetju pa različne žuželke.

Čebela

Metulj

Družbo so mi delale čebele in metulj.

Že velikokrat sem bral, da za dobro fotografijo je potrebno zgodaj vstati. In če imaš nespečnost, je najbolje to izkoristiti. So še popravni izpiti proti večeru, ko je svetloba podobna jutranji.

Prav težko, sem vstal iz postelje, ko je zvonilo ob peti uri zjutraj. Oprema je bila že pripravljen, tako da samo vse skupaj vržem v avto in že sem na poti proti Ljubljanskemu barju. Na cestah še vse mirno, samo tu in tam nekaj avtomobilov.  Hitro sem prispel na zbirno točko, kjer sta me že čakala Drago in Darja. Opremo smo preložili v en avto in se odpravili na točko fotografiranja. Moram pa še omenit, da je bilo že ob šestih dopoldne zelo vroče, tako da smo bili kar malo razočarani, ker nas niso pričakale meglice., zato pa so nas napadali krvoločni komarji in druge nadležne žuželke. Zaradi teh žuželk smo tudi prišli na barje, bolj natančno zaradi pajkov, ki jih je tu okoli mnogo. Eden poleg drugega. Če si se enemu izognil, si se zapletel v druga dva, tako da se je bilo potrebno kar počasi premikati po terenu.

Zjutraj je fino, ko še vse leteče žuželke sedijo na svojih travah in jih ni težko ujeti. Ker pa ni bilo meglic, tudi kapljic ni bilo na žuželkah.

Poleg kobilic in drugih žuželk, se v mreži ujame še ogromno smeti in semen.

Še poleg žuželk, malo tako, postransko.

Polž, na jutranjem sprehodu.

Osji pajek, kolikor hočeš jih je tu okoli. So pa še majhni, tako da bo potrebno izlet ponoviti.

Sončenje na listu.

Pajkova mreža v jutranji svetlobi.

Čas za malico.

Ena redka kapljica, ki se je še držala lista trave.