Gregor Krašnja Foto Blog

Drage moje, čestitke ob vašem prazniku Dan žena.

Kadarkoli smo dobili ali kupili orhidejo, pri hiši ni nikoli dolgo obstala. Vedno so cvetovi, veliko prehitro odpadli. Ali smo jo preveč zalivali, ali pa smo na njo popolnoma pozabili. Potem pa sem prebral kar nekaj literature, kako ravnati z omenjeno rožo.  In razultati so so se že pokazali. Pred kakšnim mesecem je ponovno pričela cveteti.

Danes pa sem orhidejo fotografiral. In kaj sem ugotovil, da potrebujem odbojnik. Brez odbojnika ni mogoče osvetlit ene in druge strani, razen če bi uporabljal ring fleš. Tega pa žal nimam. Bom pa v prvi priliki, ko me zanese v kakšno ugodno trgovino z fotoopremo, kupil odbojnik.

Novoletna zabava se je kar potegnila globoko v noč. Tako, da je bilo spanja bolje malo. Sem imel občutek, da sem se bolj otrujen zbudil, kot pa sem odšel spat. Je pa bilo fino, ker so otroci prespali pri mojih starših, kar je pomenilo, daljše spanje kot običajno.

Za kosilo, smo se torej dobili pri mojih starših, kjer je bil tudi brat Samo z družino. Lepo je videti, kompletno družino za eno mizo.

Po kosilu, se je bilo potrebno še malce odpočit in zavzel sem primeren položaj na kavču. Tako za približno pol ure. Pa saj ne moreš niti dobro zatisnit oči, ker se stalno nekaj dogaja okoli mene. Ker mi spanja niso pustili, smo se oblekli in odšli ven na hladno. Mraz je segal vse do kosti, ali pa sem imel samo jaz takšen občutek. Me je pa razvedril, tako da o spanju nisem več razmišljal.

Še najbolj so uživali otroci. Za njih sem imel občutek, da nikogar ne zebe.  Metali so se po snegu, vozili z sankami, skratka uživali v snegu. Ko pa se je sonce počasi skrilo za hiše in se je še bolj shladilo, se je bilo potrebno odpraviti domov, kjer nas je že čakač vroč čaj.

Za otroke, je sneg res nekaj enkratnega in zanimivega. Jaz pa ga imam rad na nekakšen način, samo da je nekje v hribih in ne na naših cestah, tako kot se je to zgodilo včerej.

[View with PicLens]

Z časom se je res nabralo kar veliko fotografij. In še vedno se nabirajo. Nekatere pa še čakajo v arhivu na obdelavo in objavo v blogu ali v kakšni fotoknjigi.

Tudi tokrat je tako. Po res dolgem času sem se ponovno spravil pred tipkovnico in pregledovati stare fotografije in jim dodajti ključne besede (keywords). Z temi besedami, se veliko hitreje poišče željeno fotografijo in ni potrebno pregledovati kompletnega arhiva, kar pa vsi vemo, da je to zelo zamudno

Našel sem tudi t, ki jo objavljam. Je iz serije IR (infrared). Posneta pa je bila lanskega Maja in takrat sem tudi zadnjič slikal z IR filtrom. Ker mi je ta tehnika kar pri srcu, jo bom spomladi malo obnovil.

Najdemo ga skorej povsod po naših gozdovih. Cvetličarji ga dodajajo kot dekoracijo k šopkom in pri tem mastno računajo.

Meni pa je bil zanimiv zaradi rdečih jesenskih barv.

Ponovno sem bil malce len za fotografiranje, zato nekaj časa ni bilo nobene objave.
Se pa še z nečem ukvarjam zadnje čase, ki mi jemlje kar nekaj časa in živcev. Upam, da bo tudi to kmalu urejeno, potem se spet bolj posvetim fotografiranju.

Bodice vrtnice ujete v jutranjo pajčevino.

Prišel je čas za makro fotografiranje. Najraje imam cvetne pajke (pajki prvič in pajki drugič). Pa jih do sedaj nisem še našel, pa čeprav je sedaj čas za njih. Se pač moram zadovoljit z metuljem

Okoli nas je letos ponovno ogromno pšenice, še nekaj več pa je silažne koruze.
Fotografijo nisem veliko obdeloval, pravzaprav sem jo v PS spustil samo skozi moder filter.

Pajkci pa malo kasneje, samo da se to vreme popravi.

Sovražim dneve, ki se začnejo z nadležnim piskanjem budilke. To so večinoma delovni dnevi od ponedeljka do petka. Če pa mi zvoni to še v soboto, mora biti pa res nekaj nujnega.

Pa še res je bilo tako. Zmenjen sem bil z mehanikom ob osmih zjutraj, pregled klimatske naprave v avtu. Na ta pregled sem kar nekaj časa čakal in če bi ga zaspal, ne vem kdaj bi bil ponovno na vrsti. Če pa pogledam po drugi strani, klime sploh ne vem če jo bom potreboval letos, saj je poletje bolj kot začetek pomladi ali konec jeseni, nobene vročine. Delavnica je bila prazna, tako da sem bil takoj na vrsti. Po dobri uri in pol pri mehaniku, sem bil že na poti domov. Sedaj sem pripravljen na vroče poletje in na slovenske ceste. Bolj mislim na primorsko avtocesto. Tam bomo res potrebovali klimo, da si ohladimo vroče glave, ko bomo stali v kolonah.

Če pa se ne motim, obstaja tudi nek zakon, za prekrškarje, ki se ustavljajo na avtocestah. Kdo bo pa kaznoval tiste, ki so krivci za to, da stojimo in se nikamor ne premaknemo. Pa pustimo to temo, za to bo še čas za pisati.

Doma sem po pol ure vožnje. In kot sem že na začetku pisal o vremenu, ja deževalo je v našem kraju, pa tudi temperature so se hitro spustile. To vreme je zmešano kot kurji futer, sploh več ne vem kako bi se oblekel.

Popoldne je bilo bolj zanimivo po kosilu. Ogledal sem si dirko moto GP, kjer je dominiral Valentino Rossi in si pripeljal že 100 zmago v Svetovnem prvenstvu. Še pred koncem dirke pa je k Žigu prišel na obisk najboljši prijatelj, sosed in bodoči sošolec Žan. Takoj sta se odpravila v Žigovo sobo igrat. Po zvokih iz sobe, sem imel občutek, da jo bosta kar obrnila na glavo. Najbolje bi bilo, da se skupaj odpravimo malo ven v naravo. Tudi vreme se je spremenilo. Postalo je jasno, samo sem ter tja kakšen oblaček, nič resnega. Odpravili smo se na bližnja igrala, kjer sta si Žiga in Žan dala dobesedno duška. Blatna sta bila v trenutku, pa kaj čmo, samo da otroci uživajo. Neža je vse skupaj opazovala iz vozička. Oči pa so se ji kar iskrile, ko je opazovala fanta kako norita.

Če sem še prej pisal da ni bilo z oblački nič resnega, je kmalu začelo malo kapljat. Kar je pomenilo, hitro proti domu. Še nismo dobro vstopili v hišo, že je lilo kot iz škafa. Letos bo muhasto poletje.

Jutri je nov dan in nove dogodivščine.

Neža je shodila. Sedaj je kot skokica, enkrat tu drugič tam.

Občasno se še spotakne. Če pa je padec bolj trd in boleč, je mamica prava stvar za potolažit

Žan in Žiga na gugalnicah.

Žan na gugalnici, samo trenutek kasneje je bil že pod njo.

Neža ob malici opazuje Žigo in Žana.

Brez rožic ne gre. Oblačnost se vidi v ozadju, kmalu po tej fotki je začelo kar dobro deževati.

Nekaj gobic v bližnjem gozdu.

Prijatelji.

Končno se je slabo vreme poslovilo in prikazalo se je toplo spomladansko sonce. Tudi temperature so se za nekaj stopinj zvišale. Jakne, bunde in topli puloverji so ostali doma, nekaj smo jih že spravili v omare, kjer čakajo na novo zimo.
Kot rečeno, oblaki so se skrili in pokukal je sonček. Takoj sem dobil nekaj volje za fotografiranje.

Pa da ne pozabim, danes praznuje moj brat Samo. O njegovih letih ne bom pisal, samo toliko, je že v letih
Ja, Samo, vse najboljše ti želimo Gregor, Mateja , Žiga in Neža. Pa glej kako boš danes praznoval, jutri je deloven dan

Nedelja dopoldne, megla. Megla, tako gosta, da se tudi do najbližjega soseda ni videlo, pa je stran od nas samo dobre 20m. Ker sem imel plan za jutranji sprehod z otroci, je to splavalo po vodi. Bo pač potrebno prestaviti na popoldanski čas, ko se bo megla dvignila.

Pa še res je bilo tako, samo da se je megla dvignila zelo pozno, šele okoli ene popoldne. Po kosilu smo se kar vsi odpravili lovit jesenske sončne žarke. Sonce je res toplo grelo, ko pa smo zavili v senco dreves, se je v trenutku shladilo.

Po dolgem času sem naredil tudi nekaj fotografij.

Čebelica nabira jesenski nektar.

Regradovi cvetovi, na domačem travniku.

Njen čas prihaja.
Tale gosenica, se mi je zdela malo zmedena, kot da ni na pravem mestu in pravem času.

Ovčke lovijo tople sončne žarke.

Pa še ena regradova lučka.