Gregor Krašnja: event photography

Najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Povzpneš se do višine  2055m nad morjem.

Če sem bil še spodaj v dolini (Log pod Mangartom) skeptičen, kakšna je cesta do tu gori. Sem sedaj prav presenečen. Cesta je v odličnem stanju. Če bi bile takšne še kje po Sloveniji, bi bili lahko veseli. Nikjer nobene luknje v asfaltu, bankine urejene. Edino kar me je motilo, oska cesta. Da se dva srečata, se mora eden odmakniti skrajno desno dostene, drugi pa do roba cestišča. Saj je kar veliko odmikališč, samo se vedno zgodi, da se ravno tam srečaš, kjer ni ničesar.

Ko pa prideš do vrha, pozabiš na vse, kar se je dogajalo po cesti. Res prekrasen razgled na naše planine, naajbolj na Mangart, ki je od tu oddaljen samo par metrov, na tabli pa piše še dobri dve uri hoje v hrib in plezanja.

Ne to ni zame. Si ga bom kar od tu pogledal, saj je ravno tako krasen.

Kot rečeno, do vrha se pripelješ z avtom, kjer je kar ogromno parkirnig mest, vendar je tudi veliko zasedenega. Ja kar veliko turistov pride sem gor. Še to sem pozabil omenit, na vrhu se voziš tudi po Italijanski strani in da je zgoraj enosmerna cesta. Zanimivo

Od parkirišča nadaljujeva z Samom vse do roba. Kjer je prekrasen razgled (saj vem, sem že omenil) na Belopeški jezeri. Tu na robu sem pa občutil nekakšen strah. Z mislimi bi še šel čisto do roba, vendar so noge nekako zavirale. Strah je lahko opravičen. Še nikoli nisem stal nad takim prepadom. Tudi pomisliti si ne upam kaj bi se zgodilo, če bi me odpihnilo dol?

Panorama

Še malo ogleda na okolico in na visoke vrhove.

Ostri vrhovi.

Pozdrav

Tabla na Mangartskem sedlu.

Ura je bila že pozno popoldanska, ko sva se odpravila nazaj v dolino. Pot navzdol je prav tako adrenalinska kot gor.

Pa sva prispela še do ene prekrasne točke na najini poti. Do velikih korit reke Soče. Res prekrasen kraj za fotografiranje. Kdor še ni bil tu, mu priporočam, da si ta konec Slovenije ogleda. Ne bo mu žal. Sam sem bil tu že drugič, pa imam občutek, da se bom ponovno vrnil.

Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.

Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.

Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.

Po koritih se je pot nadaljevala …

Po cesti iz Vršiča, pridemo do križišča, kjer je tabla izvir Soče. Zavijeva desno in po dobrih parih kilometrih zelo slabe ceste prispeva do koče pri izviru. Parkirava avto. Tu bodo prav prišli planinski čevlji. Tako da zamenjava obutev iz nekaj lahkega v boljgorske čevlje za v hribe. Ker še nisem bil nikoli pri izviru, ne more biti nič narobe, da sva se tako odločila. Oprtava si vso fotografsko opremo in počasi v hrib. Samo si je tokrat premislil in ni z seboj odnesel stativa.  Mogoče modra odločitev

Po parih minutah, je bilo tudi meni žal, da sem vzel z seboj še nekaj dodatne teže. Nisem ravno navdušen gledati v hrib. Pot se je kmalu začela bolj strmo vspenjat, nato pa že prva jeklenica. Opa! Kaj pa je to sedaj? To je pa tisto, ko nisem nič bral o izviru Soče. Še sreča za dobro obutev. Ja nič, če sem že tu, bom nadaljeval. Zadnjih 100m se drživa samo jeklenice. Tudi  pot ni nič kaj široka, je potrebno biti kar previden. Ko pa prideš okoli skale, se tam vse skupaj konča v eni luknji. Oziroma tu priteče na plano naša najlepša reka Soča. Ves trud je poplačan, ko prideš do tiste luknje, kjer Soča izvira. Sedaj mi res ni nič žal, da sem z seboj nosil še nekaj dodatne teže. Spustil sem se v ljuknjo, postavil stativ in naredil par fotografij. Težava je bila samo v tem, da mi je stalno kapljalo za vrat, ali pa na opremo. Zato se tu nisem predolgo zadrževal.

Izvir reke Soče

Tam v črni luknji, za skalo je nekaj prostora, kjer sem naredil zgornjo fotografijo.

Je pa bila ravno prava ura, ker je sonce lepo posvetil direktno v izvir.

Pot nazaj je ravno tako zahtevna kot do tu. Prvih 100m je napornih, nato pa bolj enostavna pot navzdol. Vmes sva še srečala polno Hrvaških turistov z fotoaparati, ki so šli proti izviru. Pogledal sem jih samo v čevlje in mi je bilo vse jasno, da jih bo več kot pol počakalo že pri jeklenici. Ženske in punce so bile v visokih petah, kar ni niti malo primerno za v gore.

Na parkirišču jih je bilo še nekaj, saj so prišli z avtobusom.

Naslednja destinacija pa velika korita Soče.

Lepote naših gora se kar ne nehajo. Kamorkoli pogledaš, vidiš kaj zanimivega. Nič čudnega, da sva se z Samotom ustavljala na vsake par metrov in slikala. Res sva si vzela čas. Sva se pa bala, da nama bo zmanjkalo časa za zadnjo točko. Vendar do tja je še daleč.

Tako da nadaljujmo kar tu po cesti iz Vršiča do Bovca. Zapeljeva se samo po dveh serpantinah in krasen slap ob cesti. Ustaviva ali nadaljujeva. Seveda sva  ustavila. Ponovno vso opremo iz avta in že slikava.

Slap ob cesti.

Naslednja točka je spomenik Julijusu Kugyu.

Spustila sva se samo od prelaza do spomenika, pa je bila temperatura zelo različna. Če sva bila na prelazu še oblečena v bundah in kapah, sva tu hodila naokoli v majici z kratkimi rokavi.

Koča pod spomenikom. Tudi sam bi imel tu kočo

Pot naju je vodila do izvira naše smaragdne reke Soče …

in še malo naprej naju je vodila pot. Plan je bil, da se ustaviva na prelazu, vendar prišlo je do problema. Ni bilo nikjer prostora parkirati, pa tudi če sem bil pripravljen plačati 3€. Če ni, pač ni. Greva naprej in 100m nižje je že prvo počivališče. Parkirava in si pogledava okolico. Kmalu me je začelo zebsti do kosti. vetrovko zamenjam za toplo jakno in se že bolje počutim. Tudi pihalo je kar močno, tako da se nisva dolgo zadrževala , vendar sva pot nadaljevala proti Bovcu.

Prelaz Vršič

Nisva se dolgo vozila, ko se pripeljeva do lepega razgledišča na naše gore. Ponovno se ustaviva in si ogledava okolico. Okolica je res lepo urejena.

Panorama Slovenskih gora

Mešani gozd v jesenskih barvah.

Ponovno v avto in nadaljujeva pot v dolino.

Če se je dan pričel na Zelencih, se je nadeljeval po poti na Vršič. Vmes sva se z Samotom ustavila še pri Ruski kapelici.

Če sem pričakoval umirjenih 5 minut pri kapelici, sem se zelo zmotil. Nisem mogel verjeti, kako prometna je cesta iz Kranjske gore proti Vršiču in naprej proti Bovcu. Ob poti je tudi omenjena kapelica in če smo že tu, si jo pač ogledamo.

Pot naju je vodila naprej čez prelaz Vršič vse proti prelepi slovenski reki Soči.

To pa je že druga zgodba.

Po dolgem času sem ponovno obiskal Zelence, oziroma izvir Save dolinke.

Čas ni bil ravno najbolj primiren za fotografiranje, saj je bilo sonce že malo previsoko in je bilo preveč odbojne svetlobe, pa tudi vse jutranje meglice zo že izginile.

Popolnoma čista izvirska voda (vsaj na pogled) 

Panorama sestavljena iz večih fotografij.

Kot se vidi, je bilo res že zelo svetlo, pa čeprav ura še ni bila 10 dopoldne.

Je bil pa dan zelo zanimiv in se je nabralo še kar nekaj fotografij. To pa pustimo za kakšen drugi dan.

Se nadaljuje …

Le kje bi to lahko dobil, kot v Bohinju. Narava je prekrasna, kjer se res lahko spočijem in odmaknem od vsakodnevnega norenja.

Ukanc, most čez Savico.

Saj bi šel tudi v hribe, pa je tudi tam postalo kot v nekaterih turističnih krajih. Zato se vedno rad vračam v ta Bohinjski kot.

Še ena iz serije poplav iz Ljubljanskega barja.

Bajer, ki mi je zelo blizu. Pa vendar sem ga danes prvič obiskal. Stoji med Vodicami in Smlednikom.  Ni velik, vendar je dom kar nekaterim pticam.

Ker sva bila dva, Rok in jaz, nisva ravno plazila po tleh in se mu približevala. Pač pogovarjala in to so slišale tudi race, ki so se sončile na obrežju. Seveda jim ni bilo do najine družbe, zato so se preselile na drugo stran bajerja, kjer ni dostopa za nadležne fotografe. Pametne, vendar že naslednjič, bova imela z seboj nekaj koruze ali kruha, tako za vspodbudo.

Še panorama