Gregor Krašnja: event photography

Zgodba se prične nekako takole.

Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.

Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test

Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.

No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice.  Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.

Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.

Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.

Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.

Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.

Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.

Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo  še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.

Panorama sestavljena iz šestih fotografij.

Sestavil sem jo z dvema različnima programoma. Panorama factory in CS5. Pri CS5 ni bilo vidnih napak, pri Panorama factory pa kar nekaj.

Kaj imata skupnega Ljubljanica in Kamniška bistrica?

Obe se izlijeta v Savo na isti točki v razdalji 50m.

Že dolgo časa nisem bil na tem kraju. Nazadnje še kot kratkohlačnik z kolesom, tokrat pa z družino. Kar veliko vode je preteklo od tistega časa.

Po tej cesti so se včasih vozili osebni avtomobili, po vsej verjetnosti z  prikolico, ker na izlitju Ljubljanice v Savo je ogromno mivke. In ni bilo nič lepšega zaviti na Savo, kot pa v trgovino po mivko. Sedaj pa je moč reke odneslo del ceste in je praktično onemogočen dostop za vozila na štirih kolesih.

Kamniška bistrica se izlije v Savo, par metrov naprej, pa še Ljubljanica.

Tokrat malo v drugačni obdelavi.

Krajši sobotni izlet na gorenjsko.

Velikokrat sem že bral o omenjenem gradu, nikoli pa si ga nisem ogledal. Danes je bil dan za to.

Čas ga je že pošteno načel, zato je na nekaterih predelih bila potrebna večja previdnost.

Po soteski Pekla je res zanimivo. Zato se z veseljem vračam v to sotesko pri Borovnici.

Do tega slapu je pa potrebno kar nekaj spretnosti. Najprej se vzpenjaš po ozkih in navpičnih stopnicah, na koncu pa še po klinih. Na vrhu te pa pričaka lep pogled na velik slap. Po napornem plezanju, so tudi zame poskrbeli, na ploščadi je klopca in mizica, tako da prideš malo do zraka

Opazovalec nad sotesko

Praznični dan se je pričel že zelo zgodaj. Ura je bila nastavljena na peto zjutraj. Fotografska oprema je bila že pripravljena, še toplo se oblečem in na Ljubljansko barje. Na dvorišču me je že čakal Rok. Opremo sva zložila v avto in počasi na pot. Ceste so bile še popolnoma prazne. Vse še spi, midva pa že na poti proti Brezovici.

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Spet eden tistih dni, ki jih nikakor ne prenesem. Megla, pa dež in vse se nekako ponavlja. Te jesenski dnevi mi gredo že počasi res na živce. Jesen se že vleče in vleče, vremena pa nobenega (sonce čez cel dan). Vsaj nekaj sončka, tako za pokušino. Nimam nič proti mrazu, samo da je sonček. Sedaj ga pa imamo samo za oblaki in gosto meglo.

In kaj mi preostane. Da se malo bolje počutim, grem pregledovati stare arhivske fotografije.

In našel sem eno tako meni zanimivo, ko sem že čisto pozabil na njo. Pot na Rašico in tik pred vrhom koča na Rašici v jesenskih barvah.

Danes bo to ravno prava fotografija

Jutri pa nekaj novega

Tu pri trdnjavi Predel, se je najin fotografski dan končal. Trdnjava stoji nedaleč od Slovensko Italijaske meje, ob cesti iz Loga pod Mangartom in Predelom. Nikakor je ne moreš zgrešiti.

Se mi pa zdi, da so začeli malo okolico obnavljati. Vsaj od mojega zadnjega obiska.

Odpravila sva se skozi Italijo proti Kranjski gori, tam pa na pozno kosilo ali bolje rečeno na zgodnjo večerjo.

Še preden naju je pot vodila na Mangartsko sedlo, sva se ustavila pri trdnjavi Kluže. Zelo lepo ohranjena arhitektura. Pravzaprav pa je bila obnovljena leta 1998.

Zgodovina trdnjave sega vse do leta 1471. Sprva je so bili lastniki Benečani, nato pa so tu postavili novo trdnjavo Habsburžani, ki so jo večkrat obnovili in povečali.

Tudi veliki Napoleon se je vojskoval skozi te kraje. Leta 1797 je poskušal poraziti Avstrijske vojake, ki so se umaknili v omenjeno trdnjavo, vendar mu to ni uspelo poraziti Avstrijce. Francozem pa je vendarleuspelo poraziti Avstrijce, tako da so kotalili kamenje in streljali na branitelje iz pobočja Rombona na trdnjavo. Poleg tega je tudi Francosko topništvo zadelo utrdbo in jo požgala.

Obnovitvena dela so se pričela leta 1881 in končala leta 1882. Leta 1915 so tu potekali boji med avstro-ogarsko in Italijo. Trdnjava ni bila nikoli zadeta iz strani Italijanov, tako da je pričakala konec vojne popolnoma nepoškodovana v Italijanski oblasti.

V drugi vojni je bila pod oblastjo Nemcev, nato pa pod anglo ameriško vojsko. Šele po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, je prišla pod oblast takratne SFRJ.

Leta 1987 je prišla pod občinsko oblast, takrat so se pričela popravila strehe, leta 1998 pa so jo popolnoma obnovili. (vir:splet)