Gregor Krašnja Foto Blog

Včasih se sprehajam in gledam in gledam in nič ne najdem zanimivega za fotografirat. Včasih se pa tudi v najbolj obupani situaciji kaj najde.

Nekja v Ljubljanskem BTC.

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Ena z letošnjega dopusta.

Ostalo pa v prihodnih dneh.

Črna vas, naselje na Ljubljanskem barju, med Ižansko cesto in Podpečjo. Kdor se pelje po tej cesti vidi ob cesti tudi Plečnikovo cerkev. Velikokrat pa si jo mimoidoči ogledajo tudi nehote, ko jih ustavi policijski radar.

Plečnikova cerkev, slikana iz sosednjega travnika v jutranji uri.

Na stopnišču še nekaj konfetov, ki so ostali od sobotne poroke.

Iz arhiva, Stari grad pri Smledniku.

Na enem od kamnitih  stebrov, ki stojijo na Tartinijevem trgu v Piranu je vklesan simbol,  Sv. Jurija ki  ubije zmaja.

V ozadju cerkev s. Jurija, ki je zaščitnik mesta Piran.

Že v petek je bil plan, da bi čez vikend obiskali Piran. Ker dan izbrati? Soboto ali nedeljo. Bo kar nedelja!

Takoj zjutrej smo odrinili proti primorski. Že po dobri uri in pol smo prispeli v Piran. Ker v samem Piranu ne moreš parkirati, smo avto pustili v garažni hiši. Cena celodnevnega parkiranja 12€. Dovolj pisanja, raje si poglejmo nekaj fotografij

Prihod v Piran.

Ozke ulice.

Tartinijev trg.

Občinska zgradba

Notranjost cerkve Sv. Jurija

Sv. Jurij

Ogromno zgradb nosi znamenje Beneške republike. Leva z knjigo pod desno nogo.

Če se ne motim, so tukaj snemali Slovenski film Poletje v školjki.

Panorama sestavljena iz treh fotografij. V ospredju cerkev Marije zdravja.

Pot domov je bila bolj naporna. Žiga in Neža sta bila že zelo utrujena, zato sta vsak po svoje nergala in komej čakala, da ležeta v posteljo. Ko že misliš, da si skorej doma, pa se na Lomu ustavimo, zaradi dveh avtomobilskih nesteč. Najbolje je bilo zapustiti avtocesto na Logatcu, ker pa je bila tudi stara cesta proti Ljubljani zelo obremenjena in smo se pomikali po polžje, smo šli čisto po drugi stranski cesti. To pa je že druga zgodba.

Odpravil sem se na stari grad pri Smledniku v soboto proti večeru. Peljal sem se preko Vodic, proti Medvodam, že v Zapogah pa sem ga videl na vru hriba. Tolikokrat sem se že peljal mimo, vendar nikoli me ni pot zanesla v ta konec. Ko sem se pripeljal v Smlednik, je lepo označena pot do Starega gradu in do Kalvarije, ki se jo vidi že iz Zbilja, samo v hrib je potrebno pogledati. Cesta do starega gradu je odlično označena, tako da se je nemogoče izgubiti. Takoj ko se pripeljem do roba gozda, že je označeno parkirišče, kjer pustim avto in se odpravim proti vrhu. Po dobrih dvajsetih minutah hoje v hrib, prispem na vrh. Na kar vidim, da se nekateri pripeljejo kar do vrha. Po eni strani sem bil besen, da sem spodej pustil avto in vso opremo nosil do vrha, po drugi strani pa je bila to odlična rekreacija.

Stari grad, je pravzaprav ena velika ruševina, ki je od gradu ostal samo stolp.

Fotografija, pretvorjena v HDR.

Je pa prekrasen razgled na okoliške kraje.

Panorama sestavljena iz osmih fotografij. Fotografije pa so nastale brez stativa, ker se mi ga ni dalo nositi v hrib.  Če pa bolje pogledate, se pa v ozadju vidi Šmarna gora

Prejšnji teden je bil v Bohinju večinoma deževen. Pa sem vendarle vstrajal v rahlem deževju ob bregu Savice z stativom in aparatom.

Že nekaj dni se je govorilo o dnevu, ko bo Slovenija igrala proti Angliji. Sam sem se odločil, da ta dan preživim v Ljubljani med našimi navijači.

Začetek tekme sem pričakal v avtomobilu, ker je promet enostavno obstala in smo se premikali po polžje. Na sreče sem kar hitro našel parkirno mesto in se odpravil proti centru prestolnice. Žal sem že med potjo slišal negodovanje navijačev, kar je lahko pomenilo samo eno. Anglija je povedla z 1:0. Rezulta še ni bil tako katastrofalen, če bi na drugi tekmi ZDA proti Alžiriji igrala neodločeno. V tem primeru se uvrstita v nadaljne tekmovanje Anglija in Slovenija. Kar bi bilo za nas zadovoljivo.

Ko je sodnik piskal konec tekme, se je rajanje začelo, pa čeprav je Slovenija izgubila. Rezultat na drugi tekmi pa je bil ugoden še v 91 minuti, neodločeno. Nato pa se je zgodila katastrofa. V zadnji minuti so Američani zadeli gol in vsi naši upi so bili pokopani.

Še nekaj današnjih utrinkov iz Ljubljane.

[View with PicLens]

Slovenija gre naprej