Gregor Krašnja: event photography

Ponovno je prišel tisti dan, ko je bilo potrebno nekoliko bolj zgodaj vstati. Res sem med tistimi, ki raje dlje poležim, kot pa da bi prezgodaj skakal naokoli.

Tokrat je bil pač razlog. In ta razlog je bil po dolgem času, ko sem se ponovno odpravil na jutranje fotografiranje. Kam drugam, kot na Ljubljanski grad. Upal sem, da ne bo preveč megle in bo jasno. Če bo tako jutro kot je bilo prejšno, potem ne bo kaj videti.

Osvetlena NUK in Trnovska cerkev

Pač je to loterija. Zadaneš ali zgrešiš. In če zgrešiš, ponoviš vajo. Ko sem opremo spravljal v avto je bila še popolna tema. Na srečo so se vsaj zvezde vidle. Torej bo danes sreča na moji strani, pa še toplo jutro je bilo. Cesta proti Ljubljani še prazne, samo na avtocesti je bil kakšen avto. Nekateri v službe, jaz pa na grad. Seveda je tudi mene po fotografiranju čakala služba. Samo do tja je še daleč. Moram še sonce počakat, ki se prebudi minuto čez sedmo uro zjutraj.

Ena črtica v Mostah.

Zbirno mesto kot ponavadi pod gradom. Tam me je že čakal Drago, še Braneta počakava in gremo gor. Brane je bil že nekje v grajskem griču in naju je prehitel. Po hribu navzgor, seveda z avtom in že prva ovira. Zapornica! Ven iz avta odtipkava kodo **** in nadaljujeva pot na grajsko parkirišče. Med potjo pobereva še Braneta. Vso opremo iz avta na rame in gor. Pred vrati nas že čaka vratar, da nam odpre grajska vrata. Po dvorišču do stolpa in kar gor po stopnicah. Na blagajni še nikogar da bi pobiral vstopnino. Saj to uro pač ne hodi nihče gor, ker se grad uradno odpre šele ob 10 uri. Takrat pa tudi nas ne bo več tu.

Prispemo na vrh, raztovorimo vso opremo, zavzamemo vsak svoj  položaj, nastavimo aparate, par poskusnih fotografij, par šal, da nam nebi postalo dolgčas in čakanje, da nas sonce posveti. Sreča, nobenih meglic. Pravzaprav lažem, bila je tu pa tam kakšna. Drugače pa popolnoma nič.

Pa se je prikazal.

Res po podatkih da se bo sonce pojavilo ob 7:01 je držalo. Že je kukal skozi par meglic. Narediš nekaj fotografij in zabave je konec.

Sedaj pa vse pospravit, počasi navzdol in na delo. Nič počivanja, kar v službo.

Pot v službo, pa sama gneča.

Obiskali smo Loko pri Mengšu, ki stoji med Mengšom in Trzinom. Za ta kraj smo slišali, da na pred večer gregorjevega spuščajo ladjice po Pšati. Pa smo se odpravili. Prispeli smo še preden se je zmarčilo. Nekaj ladjic je bilo že v vodi in čakale na spust.

Žal pa se to ni zgodilo, niso niti lučk prižgali na ladjicah, kaj šele da bi jih spustili po reki navzdol. Razočarani smo zapustili Loko in se odpravili domov.

Naslednje leto bomo obiskali drugi kraj, kjer bo več dogajanja.

Praznični dan se je pričel že zelo zgodaj. Ura je bila nastavljena na peto zjutraj. Fotografska oprema je bila že pripravljena, še toplo se oblečem in na Ljubljansko barje. Na dvorišču me je že čakal Rok. Opremo sva zložila v avto in počasi na pot. Ceste so bile še popolnoma prazne. Vse še spi, midva pa že na poti proti Brezovici.

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Naj se vam vse želje uresničijo v novem letu 2011

Občasno se tudi nebo obarva v rdeče.

Fotografiranje oblakov mi je vedno veselje. Vidiš razne obrise na nebu. Včasih pa se ne nariše popolnoma nič, tako kot danes.

Je bil pa proti večeru krasen sončni zahod. Nebo se je pobarvalo v rdeče in oblaki so tako lahkotno plavali po nebu.

Tudi te sem fotografiral, žal iz napačnega položaja, preveč žic imamo okoli hiše.

Te oblaki so bili fotografirani uro pred sončnim zahodom. Redko uporabljam zaslonko popolnoma zaprto, tokrat samo F22, stativ in neskončno ostrenje. Ni mi bilo všeč, kar je nastalo.

Zato sem se meni priljubljenem Lightroomu malo poigral z fotografijo in nastala je ta umenost

Ni polna, je pa zanimiva. Zemeljski naravni satelit. Luna!

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Na dopustu mi ni dala žilica, da nebi naredil še  kakšen foto lov za raznimi žuželkam.

Ni mi bilo potrebno daleč hoditi, ko sem zagledal prvo pajkovo mrežo. Po vzorcu mreže je bilo videno, da tu domuje Osji pajek. Še malo bolj se ji približam in ga zagledam. To sploh ni pajek, temveč pravi lovec, ki čaka na svojo žrtev popolnoma nepremično. Po velikosti, sem ga ocenil na hitro okoli 10 cm +, doma pa ko sem fotografijo prenesel v PS, sem ga dejansko premeril z ravnilom. Neverjetno, od noge do noge je pokazalo ravnilo 16 cm, trup od glave pa do zadka pa celih 5 cm. Nič čudnega, ko je padla majhna muha v mrežo se sploh ni zganil, to zanga ni niti predjed. Naredil sem par fotografij, dokler je bil še voljen pozirat, še prej sem ga oslepil z bliskavico, tako da je bil popolnoma primeru.

Šel sem malo pogledati naokoli, če je kakšna kobilica kje na zalogi. Nič okoli, sem pa našel še en lep primerek pajka malo naprej od prvega. Tudi ta ni bil nič manjši. Verjetno sta v sorodu. Tudi drugega sem fotografiral na enak način kot prvega.

Večerje pa nisem našel ne za enega in ne za drugega pajka. Verjetno tudi ta dan nista stradala.

Ena z letošnjega dopusta.

Ostalo pa v prihodnih dneh.