Stopnice v stolpu Ljubljanskega gradu. Slikano v popolni avtomatiki. Vse nastavitve si je aparat sam izbral.

Panorama Ljubljane pred vzhodom sonca iz stolpa gradu.

Tisto jutro je bilo popolno brezveterje, samo nekaj meglic.

Menu je tudi pri temu aparatu v slovenščini, kar bo za nekatere uporabnike prav prijazen, tudi navodila so vedno pri roki, ker so že v aparatu. Ima tudi ogromno ročnih nastavitev, kot so belina (WB), ISO, zaslonko, ter nastavljive pred programe. Najbolj zanimivi so šport, makro, panorama, prepoznavanje obrazov in še mnogo drugih. Na zadnji strani velik zaslon, kjer so vse te funkcije tudi prikazane. Aparat ima odličen stabilizator slike pri polnem zoomu, v veliko pomoč pa je tu tudi histogram.

Aparat uporablje Litionsko baterijo, kar je velika prednost pred navadnimi baterijami AA. Z eno polnitvijo naredite približno 250 posnetkov, kar pomeni pri vklopljeni bliskavici nekaj manj. Možnost snemanja v ločljivosti 720P HD, z možnostjo mikrofona. Aparat uporablje standardne SD/HC kartice.

Video narejen z Praktico 14-Z80S

Pri nakupu aparata je priložena Litijonska baterija z napajalnikom, AV kabel, programski CD in kratka navodila.

Tokrat je bil pač razlog. In ta razlog je bil po dolgem času, ko sem se ponovno odpravil na jutranje fotografiranje. Kam drugam, kot na Ljubljanski grad. Upal sem, da ne bo preveč megle in bo jasno. Če bo tako jutro kot je bilo prejšno, potem ne bo kaj videti.

Osvetlena NUK in Trnovska cerkev

Pač je to loterija. Zadaneš ali zgrešiš. In če zgrešiš, ponoviš vajo. Ko sem opremo spravljal v avto je bila še popolna tema. Na srečo so se vsaj zvezde vidle. Torej bo danes sreča na moji strani, pa še toplo jutro je bilo. Cesta proti Ljubljani še prazne, samo na avtocesti je bil kakšen avto. Nekateri v službe, jaz pa na grad. Seveda je tudi mene po fotografiranju čakala služba. Samo do tja je še daleč. Moram še sonce počakat, ki se prebudi minuto čez sedmo uro zjutraj.

Ena črtica v Mostah.

Zbirno mesto kot ponavadi pod gradom. Tam me je že čakal Drago, še Braneta počakava in gremo gor. Brane je bil že nekje v grajskem griču in naju je prehitel. Po hribu navzgor, seveda z avtom in že prva ovira. Zapornica! Ven iz avta odtipkava kodo **** in nadaljujeva pot na grajsko parkirišče. Med potjo pobereva še Braneta. Vso opremo iz avta na rame in gor. Pred vrati nas že čaka vratar, da nam odpre grajska vrata. Po dvorišču do stolpa in kar gor po stopnicah. Na blagajni še nikogar da bi pobiral vstopnino. Saj to uro pač ne hodi nihče gor, ker se grad uradno odpre šele ob 10 uri. Takrat pa tudi nas ne bo več tu.

Prispemo na vrh, raztovorimo vso opremo, zavzamemo vsak svoj  položaj, nastavimo aparate, par poskusnih fotografij, par šal, da nam nebi postalo dolgčas in čakanje, da nas sonce posveti. Sreča, nobenih meglic. Pravzaprav lažem, bila je tu pa tam kakšna. Drugače pa popolnoma nič.

Pa se je prikazal.

Res po podatkih da se bo sonce pojavilo ob 7:01 je držalo. Že je kukal skozi par meglic. Narediš nekaj fotografij in zabave je konec.

Sedaj pa vse pospravit, počasi navzdol in na delo. Nič počivanja, kar v službo.

Pot v službo, pa sama gneča.

Tako kot Praktica ki sem jo imel možnost testirati.

Majhen in lahek aparat z 14milijoni pik in 5 kratnim optičnim zoomom. Presenetil me je že z samo vsebino. Ne uporablja navadne baterije AA, vendar  700mAh  Li-ion baterijo. Z katero sem naredil skoraj 180 fotografij (nekatere z pomočjo bliskavice), pa baterije še nisem ispravnil do polovice. Aparat ima tudi zelo prijazen Menu, še tako enostaven za popolne začetnike. Lahko se pa nastavi tudi Slovenski jezik. Kar je za slovenske kupce zelo dobrodošlo. Menu na ekranu je zelo enostaven, kot sem že umenil, je na zaslonu ogromno enih podatkov. Zgoraj levo je prikaz programske nastavitve, poleg je prikaz vklopa bliskavice, malo nižje resolucijo v kateri fotografirate (sam sem uporabil kar 14 megapik). Na zaslonu imate še prikaz beline (WB), nastavitev ostrine iskanje obrazov in prikaz EV. V desnem zgornjem kotu je še prikaz kolki fotografij spravite še na medij, polnost  baterije, kontrast in pa situracijo. Čisto spodaj pa sta še vrednost ISO in meni najljubi histogram.

Tudi objektiv je zelo zanimiv F/2.4-6.4. Ima 32MB notranjega spomina, režo za SD/SDHC/SDHX kartice

Poleg fotografiranja premore aparat še video posnetke v ločljivosti 720p HD z mikrofonom.

Poleg aparat je priloženo torbica USB in AV kabel, baterija, polnilec in programski CD.

Makro

Presenečen sem bil ob programu panorama. Tri fotografije sestavljene v aparatu. Žal nisem imel stojala, tako pa sem probal kar iz roke. Točke je kar dobro ujel.

Pogled na displej.

Kmalu na Slovenskih policah!

Težave so nastale na digitalnem fotoaparatu. Na aparatu, ki ga že nekaj čas mislim zamenjati za nekaj novojšega. Priložnost za zamenjavo je bila, že prejšno jesen, ko je Nikon predstavil DSLR D7000, vendar se takrat nisem odločil za nakup. Tako, da sem bil z popravilom kar malo v dilemi, čakati na novosti pri Nikonu, ali vendarle popravljati stari aparat.

Po predolgem čakanju, ki so me samo polenile in zato ni bilo nobenih objav na tej strani, je bilo potrebno narediti konec. Naposled sem se vendarle odločil, da investiram v popravilo, ker sedaj se začnejo jesenski dnevi in narava bo poskrbela za enkratne barve.

Popravilo je bilo za star aparat kar pomoje nesmoterno, vendar se je izplačalo. Danes sem se tako za ogrevanje lotil kar domačega vrta.

Čisto tako, za svoje veselje.

Nekaj novosti pri Nikonu prihaja v teh dneh. Žal so to samo kompaktni aparati, o DSLR-jih pa trenutno še vse tiho. Upam vsaj, da dobim kakšnega kompakta na test.

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Pogled na večerni Ptuj iz gradu

Prekmurje, Goričko, Selo.

Če sem bil še spodaj v dolini (Log pod Mangartom) skeptičen, kakšna je cesta do tu gori. Sem sedaj prav presenečen. Cesta je v odličnem stanju. Če bi bile takšne še kje po Sloveniji, bi bili lahko veseli. Nikjer nobene luknje v asfaltu, bankine urejene. Edino kar me je motilo, oska cesta. Da se dva srečata, se mora eden odmakniti skrajno desno dostene, drugi pa do roba cestišča. Saj je kar veliko odmikališč, samo se vedno zgodi, da se ravno tam srečaš, kjer ni ničesar.

Ko pa prideš do vrha, pozabiš na vse, kar se je dogajalo po cesti. Res prekrasen razgled na naše planine, naajbolj na Mangart, ki je od tu oddaljen samo par metrov, na tabli pa piše še dobri dve uri hoje v hrib in plezanja.

Ne to ni zame. Si ga bom kar od tu pogledal, saj je ravno tako krasen.

Kot rečeno, do vrha se pripelješ z avtom, kjer je kar ogromno parkirnig mest, vendar je tudi veliko zasedenega. Ja kar veliko turistov pride sem gor. Še to sem pozabil omenit, na vrhu se voziš tudi po Italijanski strani in da je zgoraj enosmerna cesta. Zanimivo

Od parkirišča nadaljujeva z Samom vse do roba. Kjer je prekrasen razgled (saj vem, sem že omenil) na Belopeški jezeri. Tu na robu sem pa občutil nekakšen strah. Z mislimi bi še šel čisto do roba, vendar so noge nekako zavirale. Strah je lahko opravičen. Še nikoli nisem stal nad takim prepadom. Tudi pomisliti si ne upam kaj bi se zgodilo, če bi me odpihnilo dol?

Panorama

Še malo ogleda na okolico in na visoke vrhove.

Ostri vrhovi.

Pozdrav

Tabla na Mangartskem sedlu.

Ura je bila že pozno popoldanska, ko sva se odpravila nazaj v dolino. Pot navzdol je prav tako adrenalinska kot gor.

Tako da nadaljujmo kar tu po cesti iz Vršiča do Bovca. Zapeljeva se samo po dveh serpantinah in krasen slap ob cesti. Ustaviva ali nadaljujeva. Seveda sva  ustavila. Ponovno vso opremo iz avta in že slikava.

Slap ob cesti.

Naslednja točka je spomenik Julijusu Kugyu.

Spustila sva se samo od prelaza do spomenika, pa je bila temperatura zelo različna. Če sva bila na prelazu še oblečena v bundah in kapah, sva tu hodila naokoli v majici z kratkimi rokavi.

Koča pod spomenikom. Tudi sam bi imel tu kočo

Pot naju je vodila do izvira naše smaragdne reke Soče …