Skobec spada v vrsto ptic ujed. Lovi majhne ptice pevke. Dobro se znajde tudi v letu, kjer je zelo hiter, zato mu njegova spretnost dovoli letenje med drevesi in grmovji.
Skobec je bil fotografiran pred hišo na železnem ohišju, kjer je imel prekrasen razgled na ptičjo hišico.
Končno nekaj Januarskega sončka. Po vsej megli in oblačnosti, je res to hladno sonce dobrodošlo, pa če sveti samo kakšno uro na dan.
Vshajajoča Luna
Srni
Tega snega imam pa res že dovolj za letos. Ni dneva, da ne držim lopate v roki. Enkrat zjutraj enkrat zvečer, lahko pa še malo vmes. Skrajni čas je že da se temperature dvignijo nad 20 stopinj Celzija in da sneg izgine. Po drugi strani, je pa za Nežo in Žiga prav dobrodošel. Oba uživata v snegu, kar pa tudi šteje 
Tokrat se jutro ni pričelo z lopato. Prijetna vožnja v zadnji delovni dan. Potem pa v službi gledam skozi okno in iz minute v minuto bolj sneži. Po radiju pa že sporočajo o zastojih na vseh cestah po Sloveniji, da plužne službe ne morejo sproti plužiti. Ja, verjetno jih je ponovno presenetil. Če bi takoj začeli z delom, se to nebi zgodilo, oni pa pač čakajo, da se ga nabere 10cm. To je bolano. Sem se vozil po Avstrijskih avtocestah v Decembru, tam samo po snegu zadiši, pa so že plugi in trosilci zunaj.
Bolj ko se je ura bližala četrti popoldne, prav nič ni kazalo, da bi nehalo snežiti. Pa še avto sem moral najprej dobro očistiti preden zapeljem na cesto. Tudi na avtu ga je bilo približno 10cm. Veselo na delo. Saj veste, varnost pred vsem. Od Črnuč pa do Vodic, ni bilo popolnoma nič spluženo, pa je kar nekaj km. Vse samo zvoženo, kar pa je po eni strani bistveno bolje, kot pa tista plundra pod kolesi.
Slikano z SonyEricsson P1i
Doma je bilo že odmetano, vendar se je sneg ponovno prijemal. Proti večeru, pa je bilo potrebno stopit v akcijo, drugače ga bo zjutrej preveč za odmetavat. V pomoč mi je bila Mateja. Od 4. pa do 7., se pravi v treh urah, ga je nametalo cca 30cm. Dvorišče, ki sem ga prejšni dan odmetal cca 5cm v 15 minutah, sva ga sedaj dva v dobri uri. Ja polna lopata snega.
Jutri zjutrej, pa me čaka ponovno jutranja akcija, da se skida sneg iz dvorišča, ker drugače ne morem z avtom na cesto. Razen da ga popolnoma povozim. Je pa tudi to ena varijanta 
Zanimiva podoba
Pač mi ni bilo usojeno to dopoldne, kljub lepemu vremenu. Sedel sem v avto in vozil po naši občini. Takoj iz Bukovice sem po dolgem času probal naredit eno panoramo iz večih fotografij, nato pa do cestninske postaje Torovo.
Končno se je vreme malo popravilo. V začetku tedna sneg in mraz, konec tedna pa dež in spomladanske temperature. Po včerejšnem močnem deževju se je danes pokazalo sonce in škoda bi bilo sedeti doma ter gledati skozi okno.
Vidljivost je bila krasna, saj je za to poskrbelo deževno vreme, ki je spralo ves smog iz ozračja. Ponovno je bil prekrasen pogled na Triglav in smučišče Krvavec.
Novoletna zabava se je kar potegnila globoko v noč. Tako, da je bilo spanja bolje malo. Sem imel občutek, da sem se bolj otrujen zbudil, kot pa sem odšel spat. Je pa bilo fino, ker so otroci prespali pri mojih starših, kar je pomenilo, daljše spanje kot običajno.
Za kosilo, smo se torej dobili pri mojih starših, kjer je bil tudi brat Samo z družino. Lepo je videti, kompletno družino za eno mizo.
Po kosilu, se je bilo potrebno še malce odpočit in zavzel sem primeren položaj na kavču. Tako za približno pol ure. Pa saj ne moreš niti dobro zatisnit oči, ker se stalno nekaj dogaja okoli mene. Ker mi spanja niso pustili, smo se oblekli in odšli ven na hladno. Mraz je segal vse do kosti, ali pa sem imel samo jaz takšen občutek. Me je pa razvedril, tako da o spanju nisem več razmišljal.
Še najbolj so uživali otroci. Za njih sem imel občutek, da nikogar ne zebe. Metali so se po snegu, vozili z sankami, skratka uživali v snegu. Ko pa se je sonce počasi skrilo za hiše in se je še bolj shladilo, se je bilo potrebno odpraviti domov, kjer nas je že čakač vroč čaj.
Za otroke, je sneg res nekaj enkratnega in zanimivega. Jaz pa ga imam rad na nekakšen način, samo da je nekje v hribih in ne na naših cestah, tako kot se je to zgodilo včerej.
Z časom se je res nabralo kar veliko fotografij. In še vedno se nabirajo. Nekatere pa še čakajo v arhivu na obdelavo in objavo v blogu ali v kakšni fotoknjigi.
Tudi tokrat je tako. Po res dolgem času sem se ponovno spravil pred tipkovnico in pregledovati stare fotografije in jim dodajti ključne besede (keywords). Z temi besedami, se veliko hitreje poišče željeno fotografijo in ni potrebno pregledovati kompletnega arhiva, kar pa vsi vemo, da je to zelo zamudno
Našel sem tudi t, ki jo objavljam. Je iz serije IR (infrared). Posneta pa je bila lanskega Maja in takrat sem tudi zadnjič slikal z IR filtrom. Ker mi je ta tehnika kar pri srcu, jo bom spomladi malo obnovil.
Ker že nekaj časa fotografiram v RAW formatu, je bilo to tudi tokrat. Fotografija prihaja iz serije jutranjih fotografij, nad Ljublano. To je bila prva fotografija narejena to jutro. Zaradi jutranje zaspanosti, nisem popolnoma nič spreminjal nastavitev. Nastavitve so ostale, kot sem nazadnje pustil. Nastala je skoraj popolna tema. Na prvi pogled, bi rekel, da je samo za izbris. Ker pa tega na kartici ne počnem, temveč to naredim šele doma, sem fotografijo pustil na spominski kartici. Doma sem fotografije prenesel na PC, šele nato sem formatiral kartico.
Iz te serije, sem že nekaj fotografij predstavil tukaj, tole pa kot za hec poskusil malo obdelat v programu LR. Ker je bila fotografija prvotno že zelo temna, sem jo samo še posvetlil in to ponovil trikrat, tako da je bila vsaka fotografija svetlejša od originala. Vse štiri fotografije sem nato vstavil v program za HDR in se malo še poigral z detajli, tako da je po vsej fotografiji svetlo in dobil HDR fotografijo.
Tokrat je prvič, da sem to delal z eno fotografijo in ne z tremi, kot to ponavadi, kjer sem spreminjal čas zaslonke.
Prav vesel sem bil, da sem ponovno dobil vabilo za fotogafiranje iz Ljubljanskega gradu. Saj ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil na stolpu ob ekstremno rani uri. Takrat ko se večino Ljubljančanov šele prebuja v nov dan. Tokrat je bilo tudi vreme na naši strani. Vidljivost je bila odlična, problem je bil samo mraz. In ta je dosegel do zadnje koščice. Vendar po razgledu po jutranji Ljubljani, tudi na to pozabiš.
Takole se pa prebuja nov dan nad prestolnico.
Počasi se mesto prebuja.
Tole mi postaja všeč
Črno bela, če se le da se izogibam takim, samo ko drugače ne gre.
Tokrat sem se odpravil na Sv. Ano v večerni uri. Ponovno so večerne barve nekaj posebnega.
Tukaj pa lahko primerjate v prebujenju.
RSS