Gregor Krašnja Foto Blog

Občasno se tudi nebo obarva v rdeče.

Fotografiranje oblakov mi je vedno veselje. Vidiš razne obrise na nebu. Včasih pa se ne nariše popolnoma nič, tako kot danes.

Je bil pa proti večeru krasen sončni zahod. Nebo se je pobarvalo v rdeče in oblaki so tako lahkotno plavali po nebu.

Tudi te sem fotografiral, žal iz napačnega položaja, preveč žic imamo okoli hiše.

Te oblaki so bili fotografirani uro pred sončnim zahodom. Redko uporabljam zaslonko popolnoma zaprto, tokrat samo F22, stativ in neskončno ostrenje. Ni mi bilo všeč, kar je nastalo.

Zato sem se meni priljubljenem Lightroomu malo poigral z fotografijo in nastala je ta umenost

Ni polna, je pa zanimiva. Zemeljski naravni satelit. Luna!

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Na dopustu mi ni dala žilica, da nebi naredil še  kakšen foto lov za raznimi žuželkam.

Ni mi bilo potrebno daleč hoditi, ko sem zagledal prvo pajkovo mrežo. Po vzorcu mreže je bilo videno, da tu domuje Osji pajek. Še malo bolj se ji približam in ga zagledam. To sploh ni pajek, temveč pravi lovec, ki čaka na svojo žrtev popolnoma nepremično. Po velikosti, sem ga ocenil na hitro okoli 10 cm +, doma pa ko sem fotografijo prenesel v PS, sem ga dejansko premeril z ravnilom. Neverjetno, od noge do noge je pokazalo ravnilo 16 cm, trup od glave pa do zadka pa celih 5 cm. Nič čudnega, ko je padla majhna muha v mrežo se sploh ni zganil, to zanga ni niti predjed. Naredil sem par fotografij, dokler je bil še voljen pozirat, še prej sem ga oslepil z bliskavico, tako da je bil popolnoma primeru.

Šel sem malo pogledati naokoli, če je kakšna kobilica kje na zalogi. Nič okoli, sem pa našel še en lep primerek pajka malo naprej od prvega. Tudi ta ni bil nič manjši. Verjetno sta v sorodu. Tudi drugega sem fotografiral na enak način kot prvega.

Večerje pa nisem našel ne za enega in ne za drugega pajka. Verjetno tudi ta dan nista stradala.

Ko se že sprijazniš, da so jutra res fotogenična, sploh če so tu še jutranje meglice, se je izplačalo zgodej vstati. Narediš nekaj zanimivih fotografij in se odpraviš na jutranjo kavo in zajterk. Kaj si še lehko boljšega želiš. Ja lahko si želiš še, da fotografijo ki si jo ustvaril, lahko na domačem računalniku še nekoliko popraviš, tako da bo všeč tebi in še kakšnemu, ki obišče moj foto blog.

Tudi tokrat je tako. Vse zgoraj navedeno je bilo narejeno, do popravila fotografije in nalaganje v foto galerijo. Nato pa se je zgodilo.

Tipkovnica na enkrat ni več reagirala, prav tako tudi ne miška, iz računalnika pa je prihajal čuden zvok. Kot da bi se nekaj kovinskega tolklo ob stene. Probam izklopit računalnik, vendar tudi to ne reagira. Torej mi ostane samo še reset in ponovni vklop. Mogoše se pa premisli in bo deloval kot prej. Ne, noče, ponovno tisti kovinski zvok in napis na ekranu, da ne najde nobenega diska. Evo, pa je šel disk. Še sreča, da je na˝C˝ disku samo Windows program in tu ni veliko škode. Ostali podatki so na drugem disku in na prenosnem disku. Tako da večje škode ni.

Zadnja fotografija preden je šel disk rakom žvižgat.

Sončni vzhodi so res nekaj posebnega. Ali pa imam samo takšen občutek, ko jih v večino primeru prespim. No včasih mi ga pa le rata ujeti.

Sončni vzhod v Črni vasi.

Iz arhiva, Stari grad pri Smledniku.

Že v petek je bil plan, da bi čez vikend obiskali Piran. Ker dan izbrati? Soboto ali nedeljo. Bo kar nedelja!

Takoj zjutrej smo odrinili proti primorski. Že po dobri uri in pol smo prispeli v Piran. Ker v samem Piranu ne moreš parkirati, smo avto pustili v garažni hiši. Cena celodnevnega parkiranja 12€. Dovolj pisanja, raje si poglejmo nekaj fotografij

Prihod v Piran.

Ozke ulice.

Tartinijev trg.

Občinska zgradba

Notranjost cerkve Sv. Jurija

Sv. Jurij

Ogromno zgradb nosi znamenje Beneške republike. Leva z knjigo pod desno nogo.

Če se ne motim, so tukaj snemali Slovenski film Poletje v školjki.

Panorama sestavljena iz treh fotografij. V ospredju cerkev Marije zdravja.

Pot domov je bila bolj naporna. Žiga in Neža sta bila že zelo utrujena, zato sta vsak po svoje nergala in komej čakala, da ležeta v posteljo. Ko že misliš, da si skorej doma, pa se na Lomu ustavimo, zaradi dveh avtomobilskih nesteč. Najbolje je bilo zapustiti avtocesto na Logatcu, ker pa je bila tudi stara cesta proti Ljubljani zelo obremenjena in smo se pomikali po polžje, smo šli čisto po drugi stranski cesti. To pa je že druga zgodba.

Odpravil sem se na stari grad pri Smledniku v soboto proti večeru. Peljal sem se preko Vodic, proti Medvodam, že v Zapogah pa sem ga videl na vru hriba. Tolikokrat sem se že peljal mimo, vendar nikoli me ni pot zanesla v ta konec. Ko sem se pripeljal v Smlednik, je lepo označena pot do Starega gradu in do Kalvarije, ki se jo vidi že iz Zbilja, samo v hrib je potrebno pogledati. Cesta do starega gradu je odlično označena, tako da se je nemogoče izgubiti. Takoj ko se pripeljem do roba gozda, že je označeno parkirišče, kjer pustim avto in se odpravim proti vrhu. Po dobrih dvajsetih minutah hoje v hrib, prispem na vrh. Na kar vidim, da se nekateri pripeljejo kar do vrha. Po eni strani sem bil besen, da sem spodej pustil avto in vso opremo nosil do vrha, po drugi strani pa je bila to odlična rekreacija.

Stari grad, je pravzaprav ena velika ruševina, ki je od gradu ostal samo stolp.

Fotografija, pretvorjena v HDR.

Je pa prekrasen razgled na okoliške kraje.

Panorama sestavljena iz osmih fotografij. Fotografije pa so nastale brez stativa, ker se mi ga ni dalo nositi v hrib.  Če pa bolje pogledate, se pa v ozadju vidi Šmarna gora