Gregor Krašnja Foto Blog

Najdemo ga skorej povsod po naših gozdovih. Cvetličarji ga dodajajo kot dekoracijo k šopkom in pri tem mastno računajo.

Meni pa je bil zanimiv zaradi rdečih jesenskih barv.

Štefan je zopet izgubil svoje kolo.

Pozno popoldne, sva z Žigo naredila še krajši sprehod po vasi. Vzela sva popoolnoma drugo smer, ker sva upala na kakšno srno, ki jih je tu okoli ogromno. Morda bi imela še srečo, samo se Žiga ne more zadržat in je glasen kot vaški zvonik. Tako, da sva samo slišala v bližnjem grmovju, da se je prestrašila ena od srn. Torej, danes ne bova slikala živali. Sva pa zato ujela krasen sončni zahod in polno Luno. Kar pa tudi ni slabo

Krompirjevih počitnic je konec z jutrišnjem dnem, tako da se ponovno pričenja šola in nov delovni dan.

Prekrasni oblaki obarvani v večerne barve.

Polna luna.

Sončni zahod.

Nedelja dopoldne, megla. Megla, tako gosta, da se tudi do najbližjega soseda ni videlo, pa je stran od nas samo dobre 20m. Ker sem imel plan za jutranji sprehod z otroci, je to splavalo po vodi. Bo pač potrebno prestaviti na popoldanski čas, ko se bo megla dvignila.

Pa še res je bilo tako, samo da se je megla dvignila zelo pozno, šele okoli ene popoldne. Po kosilu smo se kar vsi odpravili lovit jesenske sončne žarke. Sonce je res toplo grelo, ko pa smo zavili v senco dreves, se je v trenutku shladilo.

Po dolgem času sem naredil tudi nekaj fotografij.

Čebelica nabira jesenski nektar.

Regradovi cvetovi, na domačem travniku.

Njen čas prihaja.
Tale gosenica, se mi je zdela malo zmedena, kot da ni na pravem mestu in pravem času.

Ovčke lovijo tople sončne žarke.

Pa še ena regradova lučka.

Zadnje dneve nam narava ponuja prekrasne sončne zahode. Po vremenski napovedi, se bo to verjetno kmalu končalo, kajti napovedujejo nam snežne padavine. Super, po suhi lanski zimi, bomo imeli kmalu sneg, upam da samo v hribih.

Sonce je zašlo, jutri je nov dan.

Na poti, do volišča, sem ujel tole preganjanje krasnih oblakov po nebu.

Kdo bo novi predsednik naše države? Mi je popolnoma vseeno, ker predsednik nima ravno vidne funkcije v naši politiki.

Kar na hitro sem se odloči, da skočim na bližnji hrib Rašico. Bil je tako lep dan, da bi ga bilo škoda presedet kje pred hišo ali pa celo za štirimi stenami.

Še sreča, da se mi ni potrebno nikamor vozit z avtom, ampak kar lepo po cesti slabo uro do stolpa na Rašici. Sonce me je grelo do prvih dreves, nato počasen vzpon v senci, kjer se je kar na enkrat ohladilo. Po pravici povedano, ni bilo dolgo hladno. Že po dobrih petnajstih minutah sem sopihal v hrib, kot kakšna stara parna lokomotiva. Ja Grega, res si brez kondicije, bo potrebno večkrat v kakšen hrib in ne samo po par metrov naredit.

Kot sem zapisal, po slabi uri sem bil že na vrhu pri koči na Rašici. Nič ljudi, nobene gneče. Običajno je tu polno izletnikov, ki prihajajo sem gor. Najprej sem pomislil, da je koča zaprta, vendar ni bila, tudi vreme ni bilo krivo, da ne bi bilo več ljudi. Mogoče zaradi vetra. Kakorkoli, raje imam ta hrib, kot pa sosednjo Šmarno goro, ker kadar sem šel gor, sem se že po poti izogibal tistim, ki so se odpravljali v dolino, tudi na vrhu ni nič bolje, še usest se nimaš kam, ko pa greš v dolino se ponovi umikanje na vsakem koraku.

Pa pojdimo nazaj k temi, na stolpu je kar močno pihalo, kljub temu, da sem bil toplo oblečen in z kapo na glavi, me je kar dobro prepihalo. Iz stolpa je res krasen razgled nad Ljubljansko kotlino, pogled na Domžale, Mengeš, Kamnik vse do Kranja, tudi Alpe so krasne, sedaj ko jih je prekril sneg.

Po parih minutah lepega razgleda, sem se odpravil proti domu. Sonce se je že počasi spuščalo, tako da bo fino naredit par posnetkov, iz Severa pa so se že preko Alp valili temni oblaki.

Ponovno slaba ura do doma. Ko sem prestopil prag, je bilo že temno. Na mizi pa me je že čakal topel čajček.

Bo potrebno kmalu ponovit.

Planinska koča na Rašici, v bližini je postavljen tudi razgledni stolp.

Popoldansko sonce je listje na poti obarvalo v rdeče.

Jesensko odpadlo listje.

Prečudovit sončni zahod. Zakaj ga na levi strani manjka, ker ga je prekril sosedni hrib.

Danes je bilo res eno samo slabo vreme. Šele sedaj proti večeru, se je začelo malo popravljati. Čisto po pravici povedano, se mi ni dalo danes nič, ampak dobesedno nič. Za to objavljanje, ki ga sedaj pišem, sploh nisem imel nobene ideje. Zato sem šele proti večeru, pogledal kaj sva z Žigom včeraj ustvarjala na sprehodu. Seveda, Žiga je zopet afne guncal po gozdu, jaz pa sem malo slikal sem ter tja. Sploh se nisem preveč oziral, kako Žiga veselo skače po blatu, sem pa zato potem bolj slišal doma, kako da nič ne pazim na otroka.

Po celi hosti ga je bilo veliko.

Smrekova vejica.

Za konec pa še nova igračka, Lightroom, ki je kar veselje z njim delat.

Pa še enkrat smrekova vejica.

Še nekaj iz arhiva, ko smo bili v Arboretumu Volčji potok.

Tudi Orhideje so iz Volčjega potoka.

Zadnji dve, sta narejeni z Kodakom.

Pa še gobe v drugo.
Že tu sem nekaj pisal o tej temi.
Z Žigo sva se odpravila ponovno v bližnji gozd, na kratek sprehod. Najprej se je upiral, da ne more in da ga bolijo noge, vglavnem, da je utrujen. Prepričal sem ga šele po tem, da mu bom dovolil tudi slikati kakšno gobo, ki jo bova našla. V trenutku so vse bolečine prenehale. Komaj je že čakal, da prispeva in da bo lahko pomagal slikat. Prav z veseljem je iskal gobe in kot prejšnjič nisva našla nobenega gobana. Naredila sva kar nekaj fotografij, ko pa se je začelo mračit in je bilo svetlobe samo še za vzorec, sva se odpravila proti domu. Žiga je naredil dva posnetka, vendar je Nikon še pretežek za njega, tako da ga bom začasno navajal na starega Kodaka. Če bo še kaj vremena, se bova pa še odpravila iskat gobe.

Lesne gobe.

Kostanj.

Ena, dve tri.

Včasih ti sploh ni potrebno daleč, da narediš par zanimivih fotografij. Pred dnevom smo se Mateja,Žiga in jaz odpravili na krajši popoldanski sprehod. Ne daleč, samo do bližnjega gozda, ki je oddaljen od hiše približno 200m. Takoj, ko sem stopil v gozd, se mi je odprla ogromna množica gob. Samo v dveh dneh jih je pokukalo izpod listja na stotine. Čisto na vsakem koraku so bile, tako da si se jih kar izogibal. Še najbolj mi je bilo všeč, da so bile vsaka druge vrste, edino gobana ni bilo nobenega, to so pa že dopoldanski sprehajalci vse pobrali.

Prva serija gob.

Tudi za listjem so se skrivali.

Gneča !

Tale mi je pa najbolj všeč.