Gregor Krašnja: event photography

Tokrat malo bolj zmogljiv kompaktni aparat kot sem ga predstavil pred dobrim mesecem. Razlike ni veliko. Tudi ta Praktica ima 14 milijonov pik. Najbolj se razlikujeta po zmogljivosti zooma. Prejšni je imel 5 kratni zoom ta pa ga ima kar 8 kratni zoom.

Stopnice v stolpu Ljubljanskega gradu. Slikano v popolni avtomatiki. Vse nastavitve si je aparat sam izbral.

Panorama Ljubljane pred vzhodom sonca iz stolpa gradu.

Tisto jutro je bilo popolno brezveterje, samo nekaj meglic.

Menu je tudi pri temu aparatu v slovenščini, kar bo za nekatere uporabnike prav prijazen, tudi navodila so vedno pri roki, ker so že v aparatu. Ima tudi ogromno ročnih nastavitev, kot so belina (WB), ISO, zaslonko, ter nastavljive pred programe. Najbolj zanimivi so šport, makro, panorama, prepoznavanje obrazov in še mnogo drugih. Na zadnji strani velik zaslon, kjer so vse te funkcije tudi prikazane. Aparat ima odličen stabilizator slike pri polnem zoomu, v veliko pomoč pa je tu tudi histogram.

Aparat uporablje Litionsko baterijo, kar je velika prednost pred navadnimi baterijami AA. Z eno polnitvijo naredite približno 250 posnetkov, kar pomeni pri vklopljeni bliskavici nekaj manj. Možnost snemanja v ločljivosti 720P HD, z možnostjo mikrofona. Aparat uporablje standardne SD/HC kartice.

Video narejen z Praktico 14-Z80S

Pri nakupu aparata je priložena Litijonska baterija z napajalnikom, AV kabel, programski CD in kratka navodila.

To je še ena od jutranjih. Tisti dan, ko smo se potepali tam gor po grajskem stolpu. Pravzaprav je bil aparat že v torbi, pa se mi je zazdelo, da bi lahko naredil še eno fotografijo za konec.

Spet eden tistih dni, ki jih nikakor ne prenesem. Megla, pa dež in vse se nekako ponavlja. Te jesenski dnevi mi gredo že počasi res na živce. Jesen se že vleče in vleče, vremena pa nobenega (sonce čez cel dan). Vsaj nekaj sončka, tako za pokušino. Nimam nič proti mrazu, samo da je sonček. Sedaj ga pa imamo samo za oblaki in gosto meglo.

In kaj mi preostane. Da se malo bolje počutim, grem pregledovati stare arhivske fotografije.

In našel sem eno tako meni zanimivo, ko sem že čisto pozabil na njo. Pot na Rašico in tik pred vrhom koča na Rašici v jesenskih barvah.

Danes bo to ravno prava fotografija

Jutri pa nekaj novega

Ne, saj ni tako zavozlano, da se nebi dalo rešit.

Drugače pa trta.

Ponovno slabo vreme. Dež, pa malo sonca in ponovno dež. Tako se je danes izmenjevalo vreme. Vendar se nisem dal motiti. Tudi med vodnimi kapljicami se da fotografirati. Nisem se daleč odpravil. Do bližnjega gozda. Tu se vedno najde kaj zanimivega. Naredil sem nekaj fotografij z objektivom Nikkor 85mm f/1.8.

Super objektiv, nimam pripomb. Motilo me je samo ročno ostrenje. Mislim, da sem se že preveč odvadil tega dela in sedaj pustim aparatu da opravi svoje. No tu se ni dalo drugače kot ročno.

Za začetek samo most in v ozadju kozolec. Se je ponovno nabralo kar nekaj fotografij, ki jih je potrebno pregledati in urediti. Te pa naslednjič.

Tu pri trdnjavi Predel, se je najin fotografski dan končal. Trdnjava stoji nedaleč od Slovensko Italijaske meje, ob cesti iz Loga pod Mangartom in Predelom. Nikakor je ne moreš zgrešiti.

Se mi pa zdi, da so začeli malo okolico obnavljati. Vsaj od mojega zadnjega obiska.

Odpravila sva se skozi Italijo proti Kranjski gori, tam pa na pozno kosilo ali bolje rečeno na zgodnjo večerjo.

Najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Povzpneš se do višine  2055m nad morjem.

Če sem bil še spodaj v dolini (Log pod Mangartom) skeptičen, kakšna je cesta do tu gori. Sem sedaj prav presenečen. Cesta je v odličnem stanju. Če bi bile takšne še kje po Sloveniji, bi bili lahko veseli. Nikjer nobene luknje v asfaltu, bankine urejene. Edino kar me je motilo, oska cesta. Da se dva srečata, se mora eden odmakniti skrajno desno dostene, drugi pa do roba cestišča. Saj je kar veliko odmikališč, samo se vedno zgodi, da se ravno tam srečaš, kjer ni ničesar.

Ko pa prideš do vrha, pozabiš na vse, kar se je dogajalo po cesti. Res prekrasen razgled na naše planine, naajbolj na Mangart, ki je od tu oddaljen samo par metrov, na tabli pa piše še dobri dve uri hoje v hrib in plezanja.

Ne to ni zame. Si ga bom kar od tu pogledal, saj je ravno tako krasen.

Kot rečeno, do vrha se pripelješ z avtom, kjer je kar ogromno parkirnig mest, vendar je tudi veliko zasedenega. Ja kar veliko turistov pride sem gor. Še to sem pozabil omenit, na vrhu se voziš tudi po Italijanski strani in da je zgoraj enosmerna cesta. Zanimivo

Od parkirišča nadaljujeva z Samom vse do roba. Kjer je prekrasen razgled (saj vem, sem že omenil) na Belopeški jezeri. Tu na robu sem pa občutil nekakšen strah. Z mislimi bi še šel čisto do roba, vendar so noge nekako zavirale. Strah je lahko opravičen. Še nikoli nisem stal nad takim prepadom. Tudi pomisliti si ne upam kaj bi se zgodilo, če bi me odpihnilo dol?

Panorama

Še malo ogleda na okolico in na visoke vrhove.

Ostri vrhovi.

Pozdrav

Tabla na Mangartskem sedlu.

Ura je bila že pozno popoldanska, ko sva se odpravila nazaj v dolino. Pot navzdol je prav tako adrenalinska kot gor.

Pa sva prispela še do ene prekrasne točke na najini poti. Do velikih korit reke Soče. Res prekrasen kraj za fotografiranje. Kdor še ni bil tu, mu priporočam, da si ta konec Slovenije ogleda. Ne bo mu žal. Sam sem bil tu že drugič, pa imam občutek, da se bom ponovno vrnil.

Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.

Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.

Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.

Po koritih se je pot nadaljevala …

Lepote naših gora se kar ne nehajo. Kamorkoli pogledaš, vidiš kaj zanimivega. Nič čudnega, da sva se z Samotom ustavljala na vsake par metrov in slikala. Res sva si vzela čas. Sva se pa bala, da nama bo zmanjkalo časa za zadnjo točko. Vendar do tja je še daleč.

Tako da nadaljujmo kar tu po cesti iz Vršiča do Bovca. Zapeljeva se samo po dveh serpantinah in krasen slap ob cesti. Ustaviva ali nadaljujeva. Seveda sva  ustavila. Ponovno vso opremo iz avta in že slikava.

Slap ob cesti.

Naslednja točka je spomenik Julijusu Kugyu.

Spustila sva se samo od prelaza do spomenika, pa je bila temperatura zelo različna. Če sva bila na prelazu še oblečena v bundah in kapah, sva tu hodila naokoli v majici z kratkimi rokavi.

Koča pod spomenikom. Tudi sam bi imel tu kočo

Pot naju je vodila do izvira naše smaragdne reke Soče …

Sprehod po gozdu. Ne daleč od poti, se mi je samo zazdelo, da je nekaj zanimivega, rdečega. Običajno v gozdu vidiš samo kakšno rdečo pločevinko. Vendar ni bilo tako. bila je lepa mala Rdeča mušnica in naprej še ena, malo večja. Ne daleč pa še dve. Prava družinica, strupenih gobic.

Res da se ne spoznam na gobe, samo te mušnice pa res ne morem zamenjati. Ima tako lep rdeč klobuk in vidne bele pike. Kljub temu, da sem ravno bral, da lahko dež izpere bele pike in je samo goba z rdečim klobukom.

Lepa, samo da ni na mojem krožniku