Gregor Krašnja: event photography

Lepo da se v Sloveniji zgodijo tudi taki dnevi, kot je bil ta, Nikonov dan. Pravzaprav je to nekakšno zaključno dejanje leta, ki ga organizira Nikon že peto leto zapovrstjo.

Na predstavitvi je bilo možno testirat veliko Nikonovih objektivov, bliskavic in seveda digitalnih aparatov. Še najbolj pa je bil večer namenjen dvema aparatoma.

1. Nikon 1 J1
2. Nikon 1V1

Prvi je namenjen amaterskim navdušencem fotografiranja, drugi pa bolj naprednim fotografom. Kaj vse nudita, tu ne bom pisal. Večer je bil res fantastičen, ogromno foto navdušencev, mogoče je bil prostor malo premajhen za vse, pa vendarle odlično organizirano.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Pogrešam pa taka druženja tudi drugih velikih foto znamk. Kot so Canon, Olympus …

Mogoče bi bil čas, da tudi v tej smeri predstavijo svoje novosti in se vsaj malo zgledujejo po Nikonu.

Včasih je potrebno otrokom da si dajo malo duška z barvami. Vendar samo v meji normale, se pravi po listih in papirju. Ker se je že zgodilo, da je bila barva tudi tam, kjer je nebodi je treba.

Še sreča, da so to vodne barve in jih ni težko odstraniti. Samo mokra krpa in je že ni .

Če sem že prikazal nekaj fotografij iz največjega festivala bodypainting, se mi je našlo še nekaj zanimivih fotografij., ki jih moram prikazat. Lepota ni bila samo slikana, bila je tudi med občinstvom, kjer bi lahko našel še kakšen platen za barvanje.

Po pogovoru, bi rekel, da je simpatična Francozinja. Vsekakor je simpatična.

Nikon, na pravem mestu.

Tip je bil nekaj posebnega, vsaj za mene.

Še nekaj uric in bo gotova.

Najprej skiciranje.

Mogoče ti pade v oči Ferrari kapica.

Kaj kupiti?

Precizno z čopičem.

Črte.

Modeli pri bodypaintingu, morajo biti pa res potrpežljivi, da se tudi po več ur ne premaknejo.

Simpatična rdečelaska.

Simpatična frizerka.

Spet zvoni telefon, pa ga ne najdem.

Še detajli in končano.

Rdečo rumena kombinacija.

Nekaj tu ne štima?

V soboto je bilo res vroče. Nič čudnega, da smo vsi iskali svojo senco za ohladitev.

Za konec pa še barve pravega mojstra.

Kmalu se bo pričela sezona motoristov.

Včerej sva si pa z sosedovim Rokom krajšala čas v naši kleti. Postavila sva mini studio in poskušala narediti nekaj zanimivih fotografij. Ne morem verjeti, da sem imel studio dobri dve leti v predalu, ne da bi ga vsaj malo izkoristil. Sedaj ko je postavljen, bom imel mogoče kaj več časa fotografirati.

Prva iz te serije je žepna ura, ki šteje že več kot 100 let. Ne morem verjeti, da so včasih nosili tako velike in težke ure. Sedaj pa imamo vsi ure na mobitelih.Včasih si bil zmenjen ob določeni uri in si se tega držal, sedaj je pa najlažje poklicati in reči, bom malo zamudil. Mogoče bi pa morali nazaj na takšne ure in bi bilo kaj več točnosti.

Kadarkoli smo dobili ali kupili orhidejo, pri hiši ni nikoli dolgo obstala. Vedno so cvetovi, veliko prehitro odpadli. Ali smo jo preveč zalivali, ali pa smo na njo popolnoma pozabili. Potem pa sem prebral kar nekaj literature, kako ravnati z omenjeno rožo.  In razultati so so se že pokazali. Pred kakšnim mesecem je ponovno pričela cveteti.

Danes pa sem orhidejo fotografiral. In kaj sem ugotovil, da potrebujem odbojnik. Brez odbojnika ni mogoče osvetlit ene in druge strani, razen če bi uporabljal ring fleš. Tega pa žal nimam. Bom pa v prvi priliki, ko me zanese v kakšno ugodno trgovino z fotoopremo, kupil odbojnik.

Po dolgem premoru, se bo na blogu nekaj zgodilo. Nič drastičnega, končno nova objava. Ja zadnje čase, res ni bilo nobenega časa za pisanje bloga, kaj šele za fotografiranje.
No danes, smo imeli z Fotoklubom e-Fotografija (link 2) delavnico. Fotografiranje z bliskavico.

Mentor je bil Borut Gorenjak.

Zbor kluba, Jezero Podpeč. Za nedeljsko popoldne, se nas je kar veliko zbralo. Tako, da smo delovali v dveh skupinah po 6. Delo je bilo zelo zanimivo. Borut nam je razlagal, da se da tudi z malo bliskavico naredit dober portret in da ni potrebno imeti neko profesionalno studijsko opremo, za dosego cilja.

Preden smo začeli, je bilo nekaj teoretičnih napotkov, kako prožimo naše bliskavice. Lahko jih prožimo na našem aparatu, tako deluje večina nas, preko povezovalnega kabla, kjer si omejen na dolžino kabla, lahko pa tudi brezžično, preko radijskega oddajnika in tega smo danes tudi prakticirali.

Nato nas je Borut pustil, da malo sami fotografiramo, saj veste, prosto po Prešernu. Kot sem že napisal, nas je bilo 6 v skupini in vsak je imel kakšno željo, kako naj se nam Zala postavi. Aja, Zala je bila naš današnji model, imela je veliko potrpljenja v tistem mrazu. Ko smo naredili nekaj testnih fotografij, jih je Borut pogledal, malo pokomentira in nam tudi svetoval, kje delamo napake.Končno je sledilo postavljanje bliskavice in dežnika, za mehčanje sence, nato smo zmerili svetlobo, aparate postavili na funkcijo M, se pravi ročne nastavitve in delo se je lahko začelo. Od tu je bil rezultat viden iz fotografije v fotografijo. Obisk takih delavnic priporočam vsakemu. Če tudi že veliko veš in veliko prebereš, se tu zve še marsikaj novega.

Fotografija nastala v prvi seriji, prosto po Prešernu.

Po teoretičnem delu delavnice, je sledilo praktičnodelo. Bilo je veliko lažje…

… in bolj zanimivo.

Kljub mrazu, je Zala ostala zbrana.

Delo na pomolu jezera, nam je malo otežil rahel veter, ki je zapihal na trenutke. Ko pa nam je zaprl dežnik, je bil čas, da se premaknjemo nekam v zaveterje.