Gregor Krašnja Foto Blog

Občasno se tudi nebo obarva v rdeče.

Ma niso pirati. V Korčulo je priplula velika super jadrnica. Tudi ko je zapeljala za manjši otok med Pelješacom in Korčulo, so bili vidni samo jambori omenjene jadrnice.

Potem se pa človek sprašuje. Kdo je lastnik omenjene barkače, kolikšni so stroški vzdrževanja itd?

Sploh ne bom razmišljal o tem, bi me lahko začela glava bolet, saj sem na dopustu, zato raje odložim aparat in grem z otroci plavat

Velikokrat se mi zgodi, da ne najdem nobenega zanimivega motiva za fotografiranje. Sploh če sem na sprehodu z družino ali z kolegi. Takrat si zatopljen v pogovor in res ne vidiš nič okoli sebe, razen, če se že ne spotaknem in padem na kaj zanimivega. No to se mi do danes še ni zgodilo

Tudi tokrat v Ljubljanskem BTC naredim en sam krog okoli ene same hale. Ni ljudi, ni avtomobilov ni gneče in ni firbcev, ki se ustavljajo in na glas razlagajo o mojem početju. Popolni mir. In tega imam najraje :8)

Parkirani v vrsti.

Vedno raje hodim po mestu in opazujem ljudi. Če pa se najde še kakšen zanimiv detajl, tako kot pri zadnji objavi, sem še bolj vesel.

Včasih pa popolnoma nekaj drugega. Bolj umirjenega.

V delčku sekunde sem se oodločil, da ju ujamem v objektiv.

V Ljubljani so pred dobrim mesecem odprli nov most čez Ljubljanico. Povezuje Petkovškovo nabrežje z Ljubljansko tržnico. Stoji med Zmajskim mostom in Tromostovjem. Sedaj imamo v samem centru Ljubljane kar 12 mostov čez Ljubljanico. Predvideni pa so še trije.

Ali bo Ljubljana postalo mesto mostov?

Ena od skolptur na mostu

Obrazi

Izgleda kot eden od mestnih uradnikov, ki ima dolg jezik

Je pa na mostu tudi nekaj ključavnic (obešank) z raznimi ljubezenskimi sporočili.

Lovljenje še zadnjih dnevnih žarkov je vedno zanimivo, sploh če je to iz fotografskega vidika. Vsi predmeti dobijo bistveno drugačne barve, kot če sončna svetloba pada direktno na njih.

Odpravil sem se ponovno na domači vrt. Tam se vedno najde kaj zanimivega. Tudi tokrat, polno cvetja. Na cvetju pa različne žuželke.

Čebela

Metulj

Družbo so mi delale čebele in metulj.

Plaža avtokamp Nevio pri Orebiču.

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Ko se že sprijazniš, da so jutra res fotogenična, sploh če so tu še jutranje meglice, se je izplačalo zgodej vstati. Narediš nekaj zanimivih fotografij in se odpraviš na jutranjo kavo in zajterk. Kaj si še lehko boljšega želiš. Ja lahko si želiš še, da fotografijo ki si jo ustvaril, lahko na domačem računalniku še nekoliko popraviš, tako da bo všeč tebi in še kakšnemu, ki obišče moj foto blog.

Tudi tokrat je tako. Vse zgoraj navedeno je bilo narejeno, do popravila fotografije in nalaganje v foto galerijo. Nato pa se je zgodilo.

Tipkovnica na enkrat ni več reagirala, prav tako tudi ne miška, iz računalnika pa je prihajal čuden zvok. Kot da bi se nekaj kovinskega tolklo ob stene. Probam izklopit računalnik, vendar tudi to ne reagira. Torej mi ostane samo še reset in ponovni vklop. Mogoše se pa premisli in bo deloval kot prej. Ne, noče, ponovno tisti kovinski zvok in napis na ekranu, da ne najde nobenega diska. Evo, pa je šel disk. Še sreča, da je na˝C˝ disku samo Windows program in tu ni veliko škode. Ostali podatki so na drugem disku in na prenosnem disku. Tako da večje škode ni.

Zadnja fotografija preden je šel disk rakom žvižgat.

Če sem že prikazal nekaj fotografij iz največjega festivala bodypainting, se mi je našlo še nekaj zanimivih fotografij., ki jih moram prikazat. Lepota ni bila samo slikana, bila je tudi med občinstvom, kjer bi lahko našel še kakšen platen za barvanje.

Po pogovoru, bi rekel, da je simpatična Francozinja. Vsekakor je simpatična.

Nikon, na pravem mestu.

Tip je bil nekaj posebnega, vsaj za mene.

Še nekaj uric in bo gotova.

Najprej skiciranje.

Mogoče ti pade v oči Ferrari kapica.

Kaj kupiti?

Precizno z čopičem.

Črte.

Modeli pri bodypaintingu, morajo biti pa res potrpežljivi, da se tudi po več ur ne premaknejo.

Simpatična rdečelaska.

Simpatična frizerka.

Spet zvoni telefon, pa ga ne najdem.

Še detajli in končano.

Rdečo rumena kombinacija.

Nekaj tu ne štima?

V soboto je bilo res vroče. Nič čudnega, da smo vsi iskali svojo senco za ohladitev.

Za konec pa še barve pravega mojstra.