Petrina želja, da ima pred porodom še nekaj fotografij. Pogoji so bili težki, Petre nisem preveč obremenjeval. Fotografije so nastale čisto v zabavnem vzdušju 
Pa še dobra novica. Danes je Petra povila zdravo deklico
Veseli December. Ne vem kaj je tu veselega, samo sneži. In če sneži mora nekdo ta sneg tudi odmetati, da ne govorim o prometnem kaosu, ki je bil ta teden na naših cestah. Aja, cestno službo je ponovno presenetil.
Na to se vedno smejem, kot da bi bili sredi Avgusta hehe
Kakorkoli, ena skozi okno.
Pa veselo odmetavanje snega 
Robbov vodnjak stoji v neposrednji bližini mestne hiše v Ljubljani. Predstavlja tri kranjske reke. Savo, Krko in Ljubljanico. Na mestnem trgu sedaj stoji replika, original so odstranili in restavrirali, ter ga sedaj prestavili v Narodno galerijo.
Detajl Robbovega vodnjaka.
Spet eden tistih dni, ki jih ne maram. Nedelje in še dež po vrhu. No saj nedeljo imam rad, samo dežja ne maram. Potem pa malo listam po starih fotografijah in iščem zanimive.
Ena zanimiva, ki bi bila bolj primerna za pejšni teden in ne za danes.
Ljubljanske žale. Plečnikova arhitekura.
Tu pri trdnjavi Predel, se je najin fotografski dan končal. Trdnjava stoji nedaleč od Slovensko Italijaske meje, ob cesti iz Loga pod Mangartom in Predelom. Nikakor je ne moreš zgrešiti.
Se mi pa zdi, da so začeli malo okolico obnavljati. Vsaj od mojega zadnjega obiska.
Odpravila sva se skozi Italijo proti Kranjski gori, tam pa na pozno kosilo ali bolje rečeno na zgodnjo večerjo.
Še preden naju je pot vodila na Mangartsko sedlo, sva se ustavila pri trdnjavi Kluže. Zelo lepo ohranjena arhitektura. Pravzaprav pa je bila obnovljena leta 1998.
Zgodovina trdnjave sega vse do leta 1471. Sprva je so bili lastniki Benečani, nato pa so tu postavili novo trdnjavo Habsburžani, ki so jo večkrat obnovili in povečali.
Tudi veliki Napoleon se je vojskoval skozi te kraje. Leta 1797 je poskušal poraziti Avstrijske vojake, ki so se umaknili v omenjeno trdnjavo, vendar mu to ni uspelo poraziti Avstrijce. Francozem pa je vendarleuspelo poraziti Avstrijce, tako da so kotalili kamenje in streljali na branitelje iz pobočja Rombona na trdnjavo. Poleg tega je tudi Francosko topništvo zadelo utrdbo in jo požgala.
Obnovitvena dela so se pričela leta 1881 in končala leta 1882. Leta 1915 so tu potekali boji med avstro-ogarsko in Italijo. Trdnjava ni bila nikoli zadeta iz strani Italijanov, tako da je pričakala konec vojne popolnoma nepoškodovana v Italijanski oblasti.
V drugi vojni je bila pod oblastjo Nemcev, nato pa pod anglo ameriško vojsko. Šele po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, je prišla pod oblast takratne SFRJ.
Leta 1987 je prišla pod občinsko oblast, takrat so se pričela popravila strehe, leta 1998 pa so jo popolnoma obnovili. (vir:splet)
Dimnik Ljubljanske toplarne, ujet v steklu ene od stavb v Ljubljani.
Res da se je zadeva odvijala že kar nekaj dni nazaj. Pa mi čas ni dovoljeval, da bi si vzel vsaj nekaj minut za pregled fotografij in jih zložil skupaj te objavil.
Pa mi je vendarle uspelo.
Ravno ta konec tedna je najbolj deževalo, tako da je bilo vse skupaj bolj prazno. Najbolj hrabri pa so se vseeno odločili priti.
Še včeraj je bilo ogromno vode okoli našega kraja. Danes pa se je vsa zadeva že normalizirala. Potoki so se vrnili v svoje struge.
Z Rokom sva načrtovala obisk Ljubljanskega bajerja za danes dopoldne. Odhod je bil že malo pozen, vendar se nisva preveč obremenjevala, ker je zunaj bila še gosta megla.
Destinacija Podpeč in to skozi Črno vas. Že ob izvozu iz avto ceste, se je pričela kolona proti Črni vasi. Ko pa sva prispela do križišča omenjene vasi, nisva mogla nadaljevati poti. Cesta je bila zaprta. Torej nama ostane še pot do Brezovice in proti Podpeči. Kasneje sva po radiu slišala, da je Črna vas popolnoma pod vodo in da se prebivalci vozijo po ulici kar z čolni, v pomoč pa jim je prišla tudi Slovenska vojska.
Med potjo sem se dogovoril z kolegom Dragom, da se dobimo v Podpeči, vendar mi je kmalu sporočil da ne more priti, ker je cesta iz Borovnice do Podpeči, ravno tako zaprta za ves promet. In ravno ko sva govorila po telefonu, tudi z Rokom nisva mogla več nadaljevati poti. Podvoz pod železnico v Notranjih goricah je bil poplavljen. Lokalni gasilci so nama ponudili prevoz na drugo stran, vendar sva jo odklonila, ker je verjetno kdo drug potreboval njihovo pomoč in ne midva, ki bi samo slikala. Tako pa sva naredila nekaj posnetkov kar v Notranjih goricah.
Prikolica tovornjaka parkirana v vodi.
Notranje gorice.
Podvoz v Notranjih goricah. Zaprt za promet, vendar so se domačini vozili skozi njega (z terenskimi vozili), prav tako primestni avtobus in tovornjaki.
Voda je segala skoraj do vrha mostu.
Tu v Notranjih goricah sva opazila, da so tudi živali zelo zbegane. Sploh podlasice in miške, ki niso vedle kam bežati, saj je voda bila vsepovsod in jih je pregnala iz njihovih domov.
Pot naju je vodila nazaj v Ljubljano. Ogledala sva si še pretok Ljubljanice v Trnovem, nato pa na Ižansko cesto. Na barje. Ena stran ceste je bila popolnoma pod vodo, na drugi strani pa ni bilo videti nič vode. Tudi tu je bilo ogromno gasilcev, ki so pomagali prebivalcem. Res je bilo vse poplavljeno. Vode čez kolena. Res žalostno. Toliko let si urejaš dom, nato pa ti poplava vse popolnoma uniči.
Vrtovi popolnoma poplavljeni.
Gasilska oprema.
Žalostno opazovanje in čakanje da voda upade.
Po plohih v stanovanje.
Tartini je bil eden največji violinistov svojega časa. Rojen je bil v Piranu, kjer še vedno stoji njegova rojstna hiša, umrl pa je v Padovi, kjer je tudi pokopan.
V Piranu so po njemu poimenovali trg (Tartinijev trg), kjer tudi stoji njegov kip.
Tartinijev spomenik, na omenjenem trgu.
Če ste opazili pike in fleke okoli Trtinija, ne to ni prah na senzorju aparata, temveč galebi
Zadnji komentarji