Gregor Krašnja: event photography

Mlade družine imajo probleme kako priti do stanovanja. Ko pa hodim po naših krajih je takeih zapuščenih propadajočih hiš ogromno.

Lepo da se v Sloveniji zgodijo tudi taki dnevi, kot je bil ta, Nikonov dan. Pravzaprav je to nekakšno zaključno dejanje leta, ki ga organizira Nikon že peto leto zapovrstjo.

Na predstavitvi je bilo možno testirat veliko Nikonovih objektivov, bliskavic in seveda digitalnih aparatov. Še najbolj pa je bil večer namenjen dvema aparatoma.

1. Nikon 1 J1
2. Nikon 1V1

Prvi je namenjen amaterskim navdušencem fotografiranja, drugi pa bolj naprednim fotografom. Kaj vse nudita, tu ne bom pisal. Večer je bil res fantastičen, ogromno foto navdušencev, mogoče je bil prostor malo premajhen za vse, pa vendarle odlično organizirano.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Pogrešam pa taka druženja tudi drugih velikih foto znamk. Kot so Canon, Olympus …

Mogoče bi bil čas, da tudi v tej smeri predstavijo svoje novosti in se vsaj malo zgledujejo po Nikonu.

To je še ena od jutranjih. Tisti dan, ko smo se potepali tam gor po grajskem stolpu. Pravzaprav je bil aparat že v torbi, pa se mi je zazdelo, da bi lahko naredil še eno fotografijo za konec.

Kratka ploha in prikaže se mavrica

Razigrana in skoraj vedno nasmejana Eva.

Sigma 10-20 F4-5,6  Iso 400, 10mm, F5,6 , 1/13

Tokrat se je peklo za 60. rojstni dan moje mame (vse najboljše mami) in  za praznik Velike noči zbrala kompletna naša družina. Lepo je bilo in veselo, tudi vreme nam je zdržalo.

Bomo pa kmalu ponovili, ne 60 ampak kakšno drugo obletnico. Važno je samo da se družimo in hranimo družino skupaj.

Glavni mojster žara.  Prejšnji dan pa glavni kuhar kotla in izvrstnega golaža.

Odtis!

Praznični dan se je pričel že zelo zgodaj. Ura je bila nastavljena na peto zjutraj. Fotografska oprema je bila že pripravljena, še toplo se oblečem in na Ljubljansko barje. Na dvorišču me je že čakal Rok. Opremo sva zložila v avto in počasi na pot. Ceste so bile še popolnoma prazne. Vse še spi, midva pa že na poti proti Brezovici.

Bilo nas je kar nekaj dogovorjenih za jutranje fotografiranje, zato smo se zmenili na parkirišču trgovine. Jutranji prihod na dogovorjeno točko. Nekdo naju je že prehitel, Drago in Stanko. Čakamo še Anžeta, ki pa ni veliko zamudil.

Vso opremo pretovorimo v dva avtomobila in na pot proti Sv.Ani.

Upali smo na jutranje meglice, ki so bolj običajne za poletne dni in ne za zimske. Mogoče pa bomo imeli srečo in nam ne bo potrebno čakati na poletna jutra.

Hitro smo na vrhu hriba, ker smo se pač peljali z avtomobili, peš bi bilo preveč zamudno, pa še vso težko opremo ni prijetno nositi v hrib. Sploh pa v jutranjih urah. Hitro si nastavimo aparate, postavimo na stative in zasedemo kar najboljše položaje.

Da pripišem, ponovno smo bili prvi na vrhu. Nikogar, samo mi navdušeni ljubitelji fotografije.

Kmalu se nam je pridružil še en fotografski ljubitelj in bil presenečen, da nas je toliko že pred njim na vrhu hriba. Je pač Sv. Ana zelo priljubljena destinacija za fotografe. Počasi se je sonce pričelo prebujati. Seveda ni vzhajal tam kot ga pričakujemo poleti, vendar popolnoma na drugi poziciji, bolj za hribom. Tako da je prej posvetil po barju, šele nato smo ga zagledali iza hriba.

Verjetno je to eden  tistih dni, ki ni ne duha ne sluha o meglicah. Smo pač morali fotografirati vse drugo, samo da je bilo zanimivo.

Bolj ko se je sonce dvigalo, bolj je bilo toplo, pa tudi pihati je pričelo.

Okoli pol devete je bil že čas, da se spustimo v dolino. Nekateri smo nadaljevali pot še do Borovnice, bolj natančno v Pekel. Tam kjer sem bil že prejšni teden.

Tu je bilo veliko bolj hladno, pravzaprav je bil mraz, vendar hoja v hrib te kar hitro ogreje. Bilo je več vode kot prejšnič.

Fotografije pa naslednjič.

Tokrat sem se za obisk Pekla odločil v zimskem času. Pravzaprav me je nagovarjal Rok že kar nekaj časa, pa nikakor nisva uskladila časa. Tokrat nama je pa le uspelo. Pa še v zimskem času. Upala sva, da bo vsaj malo ledu, tako da bo fotografijam naredilo malo drugačno dogajanje, ne tisto poletno, ki ga velikokrat vidimo, temveč ledeno in hladno.

Prvi večji slap skorej popolno poledenel. Saj je tudi hoja do tega slapa zelo zahtevna, ker je pot zmrznjena in poledenela, tako da previdnost ni odveč. Naprej nisva šla. Čez čas se nama je pridružil še Drago, tako da smo bili kar vesela druščina v Peklu

Včasih se je bilo potrebno spustiti tudi po ledenih skalah, samo da dobim zanimivo fotografijo.

Ob poti navzdol, so se odpirale nove in nove možnosti za fotografirati. Ni in ni konca. Kamorkoli pogledaš je kaj zanimivega.

Narava te res preseneti, tako pozimi kot poleti. Vedno je kaj zanimivega.

Občasno je bilo pač potrebno stopiti tudi v vodo, vse za dober posnetek.

Nastalo je še veliko zanimivih fotografij. Te pa objavim kakšen drug dan.

Petrina želja, da ima pred porodom še nekaj fotografij. Pogoji so bili težki, Petre nisem preveč obremenjeval. Fotografije so nastale čisto v zabavnem vzdušju

Pa še dobra novica. Danes je Petra povila zdravo deklico