Sobotno popoldne, zunaj vroče, v hiši ravno tako. Noter ni za zdržat. Potrebno bo iti nekam ven. Pa ne že spet v Rašico, ki jo poznamo do potankosti. Gremo nekam kjer je bolj mir, kjer ni ljudi, kjer se lahko malo sprostiš.

Otroke napokam v avto. Mateja ni bila prisotna, ponovno je imela celodnevno, zato smo jo sami ucvrli proti Kamniški bistrici. Po dolgem času sem s seboj vzel tudi fotoaparat. Polek DSLR še kompaktnega, ki sem si ga sposodil na test. Na tržišče pride šele čez kakšen mesec. Pa pustimo to za drugič, mislim test

Prva težava že v Kamniku, kjer želim zapeljati skozi stari del mesta, vendar je bil ta zaprt. Če bi ob glavni cesti postavili vsaj kakšen prometni znak, mi nebi bilo potrebno obračati tam okoli avtobusne postaje. Pa saj nisem bil edini. Drugače postavljajo te znake za vsako figo, ja tokrat nič, potem pa še semafor ne dela, tako da še tam izgubiš že tako pregrete živce.

No končno ponovno na cesti proti izviru Kamniške bistrice.  Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem bil vesel. Tu bo končno mir. Ja pajade! Toliko avtomobilov na parkirišču in okolici, kot na nedeljskem sejmu.

Pa ne morem verjet, da so imeli vsi enake misli kot jaz, za piko na i, pa še par avtobusov in nikjer parkirnega prostora.

Komaj smo našli prostor za parkiranje, je že prispel nov avtobus polen izletnikov. Pa kar rine gor proti gostilni. Ja najbolje da jih zapelje kar na Kamniško sedlo. To bo pa res pravi izlet. Hrmonikaš v avtobusu razteguje meh na polno. Ljudje se zabavajo, šofer pa ves penast ker ne more ne naprej ne nazaj. No zdej bo pa veselica. Poleg hrmonike še hupanje hehe. Pa sem mislil, da bo tu mir.

Pustimo zdej ta promet in se odpravimo do izvira bistrice. Neža bi šla kar v vodo, samo se je hitro premislila, ko je v vodo vtaknila samo prst. Bila pa je tudi ena ekstremistka, ki je kar veselo čofotala v vodi. Bila ji je vsaj do kolen. Da jo pa zebe, se je pa že na daleč videlo.

Tudi tu polno ljudi. Malo smo se sprehodili ob vodi, nato pa gor do kapelice. Pri kapelici pa dva fletna oslička, ki sta bila še kar voljna božanja. Pa sem si mislil pri sebi, da so tisti spodaj, ki delajo tako galamo večji osli kot pa ta dva, ko tako lepo uživata na samem.

Slikano z kompaktnim aparatom in malo popravljeno v PS.

Gremo še na sok, če dobimo kakšno prosto mizo. Na srečo smo jo dobili, tudi sok smo imeli kar hitro na mizi. Uživali smo  še malo v naravi in prekrasnem pogledu na Kamniške Alpe. Potem pa počasi domov, kjer je bolj mirno.

Vse prevečkrat berem o raznih nesrečah motoristov po naših varnih cestah.

Ja ko bi to le bile. Daleč od tega. Pa pustimo sedaj ceste. Ponovno malo drugačna obdelava fotografije.

Na to se vedno smejem, kot da bi bili sredi Avgusta hehe

Kakorkoli, ena skozi okno.

Pa veselo odmetavanje snega

Pogled na večerni Ptuj iz gradu

Prekmurje, Goričko, Selo.

Ročno izklesan zunel.

Se mi pa zdi, da so začeli malo okolico obnavljati. Vsaj od mojega zadnjega obiska.

Odpravila sva se skozi Italijo proti Kranjski gori, tam pa na pozno kosilo ali bolje rečeno na zgodnjo večerjo.

Zgodovina trdnjave sega vse do leta 1471. Sprva je so bili lastniki Benečani, nato pa so tu postavili novo trdnjavo Habsburžani, ki so jo večkrat obnovili in povečali.

Tudi veliki Napoleon se je vojskoval skozi te kraje. Leta 1797 je poskušal poraziti Avstrijske vojake, ki so se umaknili v omenjeno trdnjavo, vendar mu to ni uspelo poraziti Avstrijce. Francozem pa je vendarleuspelo poraziti Avstrijce, tako da so kotalili kamenje in streljali na branitelje iz pobočja Rombona na trdnjavo. Poleg tega je tudi Francosko topništvo zadelo utrdbo in jo požgala.

Obnovitvena dela so se pričela leta 1881 in končala leta 1882. Leta 1915 so tu potekali boji med avstro-ogarsko in Italijo. Trdnjava ni bila nikoli zadeta iz strani Italijanov, tako da je pričakala konec vojne popolnoma nepoškodovana v Italijanski oblasti.

V drugi vojni je bila pod oblastjo Nemcev, nato pa pod anglo ameriško vojsko. Šele po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, je prišla pod oblast takratne SFRJ.

Leta 1987 je prišla pod občinsko oblast, takrat so se pričela popravila strehe, leta 1998 pa so jo popolnoma obnovili. (vir:splet)

Če sem bil še spodaj v dolini (Log pod Mangartom) skeptičen, kakšna je cesta do tu gori. Sem sedaj prav presenečen. Cesta je v odličnem stanju. Če bi bile takšne še kje po Sloveniji, bi bili lahko veseli. Nikjer nobene luknje v asfaltu, bankine urejene. Edino kar me je motilo, oska cesta. Da se dva srečata, se mora eden odmakniti skrajno desno dostene, drugi pa do roba cestišča. Saj je kar veliko odmikališč, samo se vedno zgodi, da se ravno tam srečaš, kjer ni ničesar.

Ko pa prideš do vrha, pozabiš na vse, kar se je dogajalo po cesti. Res prekrasen razgled na naše planine, naajbolj na Mangart, ki je od tu oddaljen samo par metrov, na tabli pa piše še dobri dve uri hoje v hrib in plezanja.

Ne to ni zame. Si ga bom kar od tu pogledal, saj je ravno tako krasen.

Kot rečeno, do vrha se pripelješ z avtom, kjer je kar ogromno parkirnig mest, vendar je tudi veliko zasedenega. Ja kar veliko turistov pride sem gor. Še to sem pozabil omenit, na vrhu se voziš tudi po Italijanski strani in da je zgoraj enosmerna cesta. Zanimivo

Od parkirišča nadaljujeva z Samom vse do roba. Kjer je prekrasen razgled (saj vem, sem že omenil) na Belopeški jezeri. Tu na robu sem pa občutil nekakšen strah. Z mislimi bi še šel čisto do roba, vendar so noge nekako zavirale. Strah je lahko opravičen. Še nikoli nisem stal nad takim prepadom. Tudi pomisliti si ne upam kaj bi se zgodilo, če bi me odpihnilo dol?

Panorama

Še malo ogleda na okolico in na visoke vrhove.

Ostri vrhovi.

Pozdrav

Tabla na Mangartskem sedlu.

Ura je bila že pozno popoldanska, ko sva se odpravila nazaj v dolino. Pot navzdol je prav tako adrenalinska kot gor.

Tu sem že nekoč stal in naredil podobno fotografijo.

Ker zadnjič ni bilo veliko časa, sva si ga tokrat vzela kar nekaj.

Z vsakim korakom, se ti odpira nova scena.

Po koritih se je pot nadaljevala …

Po parih minutah, je bilo tudi meni žal, da sem vzel z seboj še nekaj dodatne teže. Nisem ravno navdušen gledati v hrib. Pot se je kmalu začela bolj strmo vspenjat, nato pa že prva jeklenica. Opa! Kaj pa je to sedaj? To je pa tisto, ko nisem nič bral o izviru Soče. Še sreča za dobro obutev. Ja nič, če sem že tu, bom nadaljeval. Zadnjih 100m se drživa samo jeklenice. Tudi  pot ni nič kaj široka, je potrebno biti kar previden. Ko pa prideš okoli skale, se tam vse skupaj konča v eni luknji. Oziroma tu priteče na plano naša najlepša reka Soča. Ves trud je poplačan, ko prideš do tiste luknje, kjer Soča izvira. Sedaj mi res ni nič žal, da sem z seboj nosil še nekaj dodatne teže. Spustil sem se v ljuknjo, postavil stativ in naredil par fotografij. Težava je bila samo v tem, da mi je stalno kapljalo za vrat, ali pa na opremo. Zato se tu nisem predolgo zadrževal.

Izvir reke Soče

Tam v črni luknji, za skalo je nekaj prostora, kjer sem naredil zgornjo fotografijo.

Je pa bila ravno prava ura, ker je sonce lepo posvetil direktno v izvir.

Pot nazaj je ravno tako zahtevna kot do tu. Prvih 100m je napornih, nato pa bolj enostavna pot navzdol. Vmes sva še srečala polno Hrvaških turistov z fotoaparati, ki so šli proti izviru. Pogledal sem jih samo v čevlje in mi je bilo vse jasno, da jih bo več kot pol počakalo že pri jeklenici. Ženske in punce so bile v visokih petah, kar ni niti malo primerno za v gore.

Na parkirišču jih je bilo še nekaj, saj so prišli z avtobusom.

Naslednja destinacija pa velika korita Soče.