Gregor Krašnja Foto Blog

Pot v službo je potekala, tako kot vsaki drugi dan. Prazna cesta do križišča z Gameljsko in Dunajsko. Od tu je bilo malo več gneče. Saj je bila ura že nekaj minut pred deveto. Vendar še vedno manj gneče, kot pred osmo. Takrat je na tem križišču katastrofalno in nikamor se ne premakneš.

Zapeljem na Dunajsko in nato na spodnje Črnuče čez železniški prehod, na Ulico 24. Junija. Pred menoj moder Polo, ki pelje po predpisih, 40km. Pot me vodi po Šlandrovi cesti, proti križišči z Trzinsko obvoznico (Titova cesta po novem ). Na začetku Šlandrove se cesta malo razširi, ko pridemo iz naselja, tako da sem hotel prehiteti Pola pred menoj, ker se je res dekle v njem držalo CPP. Pripravim se za prehitevanje, ko mi nasproti pripelje tovornjak, tako da se za prehitevanje nisem odločil in lepo počasi vozil do že prej omenjenega križišča. Seveda, kot zakleto, na semaforju rdeča. Prva je voznica Pola, takoj za njo jaz. Čakava na zeleno. Ne vem kako to, da sem gledal naokoli in nisem bil pozoren na dogajanje v križišču?

Ko je nenadoma počilo. Od tu se je dogajalo z svetlobno hitrostjo. Pogledal sem proti križišču, ko je ravno na najin vozni pas priletel avto (Toyota Yaris) in direktno v Pola pred menoj, tega pa rahlo v mojo Hondo. Še nekaj časa so po zraku frčali različni plastični delci.

Otrpnil sem v avtu, ker nisem dojemal kaj se dogaja pred menoj. Po parih sekundah, pa izstopim iz avtomobila in vidim, da Toyote spredaj sploh ni. Motor je porinjen pod armaturno ploščo. Nemogoče, da je tu kdo cel ostal. Nato pa štirje izstopijo iz avtomobila. Vozniku ni bilo videti nič. Eden iz Toyote je samo rekel, da se mu zdi, da ima zlomljeno roko.

Voznika Toyote sem vprašal, kaj se je zgodilo? Ta pa mi je pokazal na drugega udeleženca, ki je bil tudi kriv nesreče. Izsilil je prednost, ko je peljal od rondoja Tomačevo, zavijal iz Titove ceste na Šlandrovo. Šele potem sem videl, da voznik Audija, ki je izsilil prednost leži na tleh pri zavesti. Bolela so ga rebra.

Takoj je nastala dolga kolona vozil iz strani Trzina. Vsi so se samo peljali mimo, nihče pa ni ustavil in vprašal, če kdo potrebuje pomoč.

Policija in rešilec, sta prispela že v dobrih 10h minutah, meni pa se je zdelo kot da traja cela večnost.

Če pomislim nazaj, kaj se je par minut pred nesrečo dogajalo in bi prehitel punco pred seboj, bi po vsej verjetnosti imel tudi sam razbit avto v tistem križišču. Po drugi strani pa razmišljam, če je že prišlo do nesreče, ni važen kakšen je pleh, ker tega se da popraviti, važno da so glave cele in ni bilo hujših poškodb, ali pa da bi kdo tam preminil.

Za konec pa še nekaj. Na tej cesti od Črnuč pa do rondoja Tomačevo in v obratni smeri, se dogajajo vsakodnevne nesreče, včasih tudi več na dan. Bodo morali malo odgovorni za to cesto, skupaj sesti in razmisliti kaj narediti, da zmanjšajo nesreče, na tem odseku. Ne pa da samo kazni višajo, cestišča pa so še vedno naša morišča.

Fotografiji narejeni z Sonny Ericsson P1i

Kmalu se bo pričela sezona motoristov.

Nedelja je bila pestra z dogodki. Zjutrej v Dolžanovo sotesko, popoldne pa z otroki na sankanje v bližnji hrib Šinkov turn. Tu je urejeno smužišče in sankališče. Na vrh hriba vas potegneta tudi dve vlečnici. Za sankače pa pot pod noge in proti vrhu. Z Žigom sva se kar nekajkrat spustila, Mateja in Neža pa sta se sprehajali v ob sankališču. Tudi z Nežo sva se spustila po hribu z sankami, samo ni bila preveč vesela.

Na poti do sankališča

Po končanem sankanju in na pot proti domu, je bilo potrebno še dvema šoferjema pomagati poriniti avto iz jarka, kjer sta obtičala. Ponovno se je izkazalo geslo, v slogi je moč. Nekateri pa so se samo sprehajali mimo, kot da se to njim ne more zgoditi.

Lepo je urejeno

Zadnje dni, ne hodim nič fotografirati. Pa saj tudi možnosti nimam. Ko pridem domov iz službe, je ura že skoraj 5 popoldne, takrat je že praktično pretemno za fotografiranje.

Zato pa ena fotografija bivše cestninske postaje Torovo, ki je nastala pred snežnimi zameti v Sloveniji.

Tega snega imam pa res že dovolj za letos. Ni dneva, da ne držim lopate v roki. Enkrat zjutraj enkrat zvečer, lahko pa še malo vmes. Skrajni čas je že da se temperature dvignijo nad 20 stopinj Celzija in da sneg izgine. Po drugi strani, je pa za Nežo in Žiga prav dobrodošel. Oba uživata v snegu, kar pa tudi šteje

Tokrat se jutro ni pričelo z lopato. Prijetna vožnja v zadnji delovni dan. Potem pa v službi gledam skozi okno in iz minute v minuto bolj sneži. Po radiju pa že sporočajo o zastojih na vseh cestah po Sloveniji, da plužne službe ne morejo sproti plužiti. Ja, verjetno jih je ponovno presenetil. Če bi takoj začeli z delom, se to nebi zgodilo, oni pa pač čakajo, da se ga nabere 10cm. To je bolano. Sem se vozil po Avstrijskih avtocestah v Decembru, tam samo po snegu zadiši, pa so že plugi in trosilci zunaj.

Bolj ko se je ura bližala četrti popoldne, prav nič ni kazalo, da bi nehalo snežiti. Pa še avto sem moral najprej dobro očistiti preden zapeljem na cesto. Tudi na avtu ga je bilo približno 10cm.  Veselo na delo. Saj veste, varnost pred vsem. Od Črnuč pa do Vodic, ni bilo popolnoma nič spluženo, pa je kar nekaj km. Vse samo zvoženo, kar pa je po eni strani bistveno bolje, kot pa tista plundra pod kolesi.

Slikano z SonyEricsson P1i

Doma je bilo že odmetano, vendar se je sneg ponovno prijemal. Proti večeru, pa je bilo potrebno stopit v akcijo, drugače ga bo zjutrej preveč za odmetavat. V pomoč mi je bila Mateja. Od 4. pa do 7., se pravi v treh urah, ga je nametalo cca 30cm. Dvorišče, ki sem ga prejšni dan odmetal cca 5cm v 15 minutah, sva ga sedaj dva v dobri uri. Ja polna lopata snega.

Jutri zjutrej, pa me čaka ponovno jutranja akcija, da se skida sneg iz dvorišča, ker drugače ne morem z avtom na cesto. Razen da ga popolnoma povozim. Je pa tudi to ena varijanta

Zanimiva podoba

Žiga si je že kar nekaj časa želel trenirati Judo. Ta želja se mu je izpolnila z vstopom v 1. razred Osnovne šole. Tu imajo odlično organizacijo Malo šolo Juda. Treninge ima dvakrat na teden.  Prvo krstno tekmo je imel že po treh mesecih treninga.

Že zjutraj nas je oviralo slabo vreme, saj je začelo močno snežiti po celi Sloveniji. Morali smo priti do telovadnice v Kašlju. Sreča, da smo odšli zelo zgodej od doma, drugače bi zamudili, ker so naši cestarji ponovno zatajili. Ob 8 uri, ni bila še nobena cesta posipana ali plužena. Tako da smo se počasi kar po celem snegu vozili.

Posrečil se nam je pravočasni prihod na prizorišče. Prvo dejanje je bilo preoblačenje, nato tehtanje in ogrevanje pred tekmo. Organizacija je bila res na vrhunskem nivoju. Za vse so poskrbeli vaditelji Juda.

Ker je bilo veliko maljčkov, so jih razporedili v več skupin. V vsaki skupini so bile tekme, ki so bolj spominjale na Sumo (izriniti nasprotnika iz ringa) kot pa na Judo. Drugi del je potekal na spretnostnem poligonu, nato pa sta se oba dela seštela in tako so dobili zmagovalca skupine.

Podelitev medalj in priznanj je sledilo takoj po tekmovanju. Prav vsi so dobili medaljo in priznanje.  Žiga je bil v svoji skupini 5. in že za naslednjič obljubil, da stopi na zmagovalni oder. Midva z Matejo, pa bova že vesela, da ne bo hitro obupal in si kmalu želel nekaj novega.

[View with PicLens]

Nekaj deklet iz omenjenega showa.

Pot v Essen je bila dogovorjena že sredi leta. Tako, da je bila odločitel samo še kako priti do tja.Na začetku sva bila kandidata samo dva, Samo in jaz, nato pa je Samo idejo predstavil še nekaj svojim sodelovcem, tako da nas je na koncu bilo 6. Sedaj je bilo potrebno še vse urediti glede prevoza. Sposodili smo si kombi, za 8 oseb, kar je bilo popolnoma doovolj prostora za vseh šest.

Odhod je bil ob 21h zvečer 3. Decembra, prihod v jutranji uri. Za 1100km v eno smer, smo potrebovali slabih 11ur.  V vožnji smo se menjali, tisti ki je sedel poleg voznika je moral biti buden, ostali smo lahko spali. Ustavljali smo se po potrebi ali pa nekje na 2 uri.

Prihod v Essen ob 8h zjutrej, bilo je še vse prazno, kljub ogromnem mestu. Mogoče zaradi mrazu, saj smo bili daleč na severu. Sejem odpira vrata ob 10h, mi pa smo bili dve uri prezgodej, zato smo nekaj časa čakali v kombiju, nato smo se odšli  malo pretegnit in počasi proti vhodu sejma. Bife so odprli že uro pred odprtjem sejma, kar je bilo odlično za vročo kavo, da se malo ogrejemo. Ker je to ogromen prostor (12 hal) je za ogled potreben kar mali šprint. Sejem je odprt do 18h, tako da čas kar hitro mineva. Za počasen ogled bi potrebovali dva dni, tako da je potrebno malo hitreje stopiti.

Glede pijače in hrane je pa takole. Cene so nekajkrat višje kot pri nas. Za 1/2l Cocacole je potrebno odšteti 3,5€, tu dobiš še 0,50€ nazaj, če prineseš plastenko nazaj. Za kosilo sem pojedel dva puranja zreska in nekaj krompirja, brez solate, cena 13€.  Hrana in pijača nekajkrat dražja, kot na Ljubljanskem sejmu (Link 1, link 2).

Pa ni vse tako hudo. Orodje in dodatna oprema za avtomobile, je kar nekajkrat cenejša kot v Sloveniji, za kar se res splača kupovati tam. Samo za primerjavo, kompletna omarica z orodjem je cena 1200€ pa še se da zmenit za popust.

Pot nazaj je bila malo bolj težavna. Vsaj prvih 70 km. Tropasovna avtocesta, smo se premikali po polžje 60km/h, če je bila sreča. Prihod v Ljubljano je bil ob 5h zjutrej.

Trenutno nekaj slik iz sejma, sledijo kmalu še dekleta in hostese.

Že nekaj dni prej smo se menili za prvi vikend v Avgustu, da odrinemo na Slovensko obalo. Destinacija Izola. Ker je bila sobota ravno na 1. Avgust in takrat vsi hitijo na dopuste (Italijani, Nemci, Avstrici itd.) smo predvidevali, da bo na naših cestah gneča. Potrebno se je bilo dobro organizirati, da ne bi po nepotrebnem stali v kakši nepotrebni koloni.
Dogovor je padel. 8:00 se dobimo na Ravbar komandi. Pa bo spet potrebno zgodaj vstat, da zrihtamo otroke, znosim vse v avto (kdo bi si mislil, da je toliko ropotije za en dan).
Promet v jutranji uri še ni bil tako gost, sem pa poslušal po radiu, da se je zgodila prometna nesreča kakšen kilometer od izvoza Brezovica. Moje mišljenje. Najbolje, da gremo na Brezovici dol iz avtoceste in po stari cesti do Vrhnike in nazaj na avtocesto. Ko smo se vozili po stari cesti in gledali na avtocesto, ni bilo videti nikjer nobene nesreče. No lepo so nas spet nategnili po radiu.
Na ravbar komando prispemo nekaj minut po dogovorjenem času, tam že čaka brat Samo z družino, torej manjka še Jože in Ani (moja starša). Počakamo še nekaj minut in vsi smo na kupu.
Ponovno po radiju sporočajo, da se kolone na Dolenjski avtocesti daljšajo iz minute v minuto in da je že kolona dolga 8 km. Po avtocesti ni šlo hitreje kot po predpisih, saj sta bila oba pasa, tako vozni kot prehitevalni, polni. Se pa je našel nekdo, ki se veselo vozi po prehitevalnem pasu tudi 80 km/h vozni pas pa je bil bistveno hitrjši, tako da ti ne preostane nič drugega, kot po desni.
Na koncu hitre ceste v Kopru pa ponovno zastoj. Seveda se cesta na tem delu zoža iz dveh pasov v enega. Samo, brihta zapelje na bencinski servis, kar sem najprej pomislil, da ima prazen tank, nato pa sem se spomnil, da se bomo tako izognili 500m kolone.
Končno Izola. Sonce je že dobro grelo, ko smo se pripeljali do svetilnika. Poiskali parkirne prostore, nato pa vso kramo zmetali ven in na plažo. Plaža je bila še dokaj prazna. Poiščemo svoj prostor in že sem v vodi. Lepo se je ohlediti v hladnem morju.

Kaja

Mogoče je malo premajhen čoln, ali pa jih je preveč v njem.

Lepo je naš policijski čoln videti v vodi. Običajno je na popravilu.

Senca je prav prijetna.

Morski pes

Mogoče je opazil kaj zanimivega.

V centru Izole

Čas za kosilo. To je pa zgodba zase. Kelnarji počasni in nerodni. Prinesel počen kozarec, potem sem ga pa čakal ne lažem pol ure, da mi prinese novega. Po narodnosti bi rekel da prihajajo iz sosednje Hrvaške, tako da ni nič čudnega, da se ne znajo obnašat.

Še golobu je postalo vroče, zato si je prišel malo ogledat na obalo.

Za konec, pa še letošnji modni hit kopalk.

Zadnje čase se je kar nekaj dogajalo. Kot prvo, je naša mala Neža začela sedet in dobila je že tudi prvi zobek. Za enkrat se ga še čuti in zelo počasi rine na površje. V primerjavi z Žigo, ki jih je imel v obdobju 8 mesecev že ogromno in smo to tudi dobro občutili, če smo bili preblizu.

Kot drugo, je cel svet pretresla recesija. Pravijo da je v Sloveniji še ni. Pa je bilo potrebno malo ukrepat. Ker se je gorivo hitro cenilo, je bilo potrebno zamenjat avto. Jp. Zamenjal sem avto. Z varčnega Twinga sem presedlal v malo močnejšo Hondo, saj razumete, če je gorivo poceni, je pač potrebno imet avto ki malo več pokuri, zato Accord. Problem se je bil rešit Twinga, sedaj ko je tako poceni gorivo, ga ni hotel do danes nihče kupiti. Danes pa je bil dan sprememb. Po radiu so začeli objavljati, da se bo gorivo podražilo in lej ga zlomka, takoj je nekdo našel moj oglas in kupil Twinga. Ja kot pravim recesija hehe.

Sedaj pa še nekaj o fotkanju. Ja ni kaj veliko povedat, še manj pokazati. Kot je že zapisano v uvodu. Zadnjič pa berem malo bloge, ki sem jih ravno tako zanemaril “zimsko spanje“ in najdem zanimivo objavo od prijatelja Johnny, o Tilt-shift fotografiji. Preberem zadevo in se spomnim, da sem to že nekje bral in to ne tako dolgo nazaj. Gremo listat stare revije. Jupi, našel v predzadnji reviji Digitalna Kamera št. 31. Tu je cel članek. Ga moram še enkrat prebrat. Ko je bil članek še enkrat prebran, sem moral nekaj več poiskat še na Googlu, ki je kar hitro našel nekaj ustreznih povezav. Sam sem se poskusil kar v tem photoshop-tutorial.

In končno fotke. Ja niso slikane pred kratkim, so iz arhiva. Saj veste zakaj, če ne preberi še enkrat začetek.

V bližini doma.

Zalog pri Ljubljani. Slikano z nadvoza.

Slovenjske konjice.

Ljubljanica, poletje 2008.

Logatec.