Gregor Krašnja Foto Blog

Velikokrat se mi zgodi, da ne najdem nobenega zanimivega motiva za fotografiranje. Sploh če sem na sprehodu z družino ali z kolegi. Takrat si zatopljen v pogovor in res ne vidiš nič okoli sebe, razen, če se že ne spotaknem in padem na kaj zanimivega. No to se mi do danes še ni zgodilo

Tudi tokrat v Ljubljanskem BTC naredim en sam krog okoli ene same hale. Ni ljudi, ni avtomobilov ni gneče in ni firbcev, ki se ustavljajo in na glas razlagajo o mojem početju. Popolni mir. In tega imam najraje :8)

Parkirani v vrsti.

Vedno raje hodim po mestu in opazujem ljudi. Če pa se najde še kakšen zanimiv detajl, tako kot pri zadnji objavi, sem še bolj vesel.

Včasih pa popolnoma nekaj drugega. Bolj umirjenega.

V delčku sekunde sem se oodločil, da ju ujamem v objektiv.

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Ena z letošnjega dopusta.

Ostalo pa v prihodnih dneh.

Črna vas, naselje na Ljubljanskem barju, med Ižansko cesto in Podpečjo. Kdor se pelje po tej cesti vidi ob cesti tudi Plečnikovo cerkev. Velikokrat pa si jo mimoidoči ogledajo tudi nehote, ko jih ustavi policijski radar.

Plečnikova cerkev, slikana iz sosednjega travnika v jutranji uri.

Na stopnišču še nekaj konfetov, ki so ostali od sobotne poroke.

Sončni vzhodi so res nekaj posebnega. Ali pa imam samo takšen občutek, ko jih v večino primeru prespim. No včasih mi ga pa le rata ujeti.

Sončni vzhod v Črni vasi.

Že v petek je bil plan, da bi čez vikend obiskali Piran. Ker dan izbrati? Soboto ali nedeljo. Bo kar nedelja!

Takoj zjutrej smo odrinili proti primorski. Že po dobri uri in pol smo prispeli v Piran. Ker v samem Piranu ne moreš parkirati, smo avto pustili v garažni hiši. Cena celodnevnega parkiranja 12€. Dovolj pisanja, raje si poglejmo nekaj fotografij

Prihod v Piran.

Ozke ulice.

Tartinijev trg.

Občinska zgradba

Notranjost cerkve Sv. Jurija

Sv. Jurij

Ogromno zgradb nosi znamenje Beneške republike. Leva z knjigo pod desno nogo.

Če se ne motim, so tukaj snemali Slovenski film Poletje v školjki.

Panorama sestavljena iz treh fotografij. V ospredju cerkev Marije zdravja.

Pot domov je bila bolj naporna. Žiga in Neža sta bila že zelo utrujena, zato sta vsak po svoje nergala in komej čakala, da ležeta v posteljo. Ko že misliš, da si skorej doma, pa se na Lomu ustavimo, zaradi dveh avtomobilskih nesteč. Najbolje je bilo zapustiti avtocesto na Logatcu, ker pa je bila tudi stara cesta proti Ljubljani zelo obremenjena in smo se pomikali po polžje, smo šli čisto po drugi stranski cesti. To pa je že druga zgodba.

Prav prijetno se je sprehajati po prestolnici. Polno je ljudi, kamor pogledaš. Lokali so polni in ni videti, da bi recesija udarila tudi tu. Je bilo pa zanimivo opazovat ljudi na ulici.  Zanimivo se je postaviti na lokacijo, kjer nisi vsem na očeh. Fotoaparat je pripravljen in samo škljocaš.

[View with PicLens]

Še ne dolgo nazaj, je imela tudi Ljubljana pravo letališko stezo. Do leta 1979, potem pa so začeli graditi industrijska cona Lj. Moste in Ljubljana je izgubila še ta privilegij. Od vsega je ostalo samo ime Letališka cesta in letalski kontrolni stolp, ki pa se ga zelo težko opazi, če se peljemo mimo z avtom. Še peš ga težko opaziš, ker je vse zaraščeno.

V kontrolnem stolpu so pred časom še živeli ljudje, sedaj pa je vse zapuščeno in prepuščeno propadu.

Kako delamo z našo dediščino. Važno je  samo to, da se gradijo veliki trgovski centri, za vse ostalo pa nam ni mar.

Žalostno!

Tokrat pa še cestninska postaja Torovo, samo v nočni izvedbi. Nastala v isti noči kot  Risanje po temi. Kako pa izgleda cestninska postaja čez dan, pa vidite tukaj.