Vse prevečkrat berem o raznih nesrečah motoristov po naših varnih cestah.

Ja ko bi to le bile. Daleč od tega. Pa pustimo sedaj ceste. Ponovno malo drugačna obdelava fotografije.

Če sem bil še spodaj v dolini (Log pod Mangartom) skeptičen, kakšna je cesta do tu gori. Sem sedaj prav presenečen. Cesta je v odličnem stanju. Če bi bile takšne še kje po Sloveniji, bi bili lahko veseli. Nikjer nobene luknje v asfaltu, bankine urejene. Edino kar me je motilo, oska cesta. Da se dva srečata, se mora eden odmakniti skrajno desno dostene, drugi pa do roba cestišča. Saj je kar veliko odmikališč, samo se vedno zgodi, da se ravno tam srečaš, kjer ni ničesar.

Ko pa prideš do vrha, pozabiš na vse, kar se je dogajalo po cesti. Res prekrasen razgled na naše planine, naajbolj na Mangart, ki je od tu oddaljen samo par metrov, na tabli pa piše še dobri dve uri hoje v hrib in plezanja.

Ne to ni zame. Si ga bom kar od tu pogledal, saj je ravno tako krasen.

Kot rečeno, do vrha se pripelješ z avtom, kjer je kar ogromno parkirnig mest, vendar je tudi veliko zasedenega. Ja kar veliko turistov pride sem gor. Še to sem pozabil omenit, na vrhu se voziš tudi po Italijanski strani in da je zgoraj enosmerna cesta. Zanimivo

Od parkirišča nadaljujeva z Samom vse do roba. Kjer je prekrasen razgled (saj vem, sem že omenil) na Belopeški jezeri. Tu na robu sem pa občutil nekakšen strah. Z mislimi bi še šel čisto do roba, vendar so noge nekako zavirale. Strah je lahko opravičen. Še nikoli nisem stal nad takim prepadom. Tudi pomisliti si ne upam kaj bi se zgodilo, če bi me odpihnilo dol?

Panorama

Še malo ogleda na okolico in na visoke vrhove.

Ostri vrhovi.

Pozdrav

Tabla na Mangartskem sedlu.

Ura je bila že pozno popoldanska, ko sva se odpravila nazaj v dolino. Pot navzdol je prav tako adrenalinska kot gor.

Pa mi je vendarle uspelo.

Ravno ta konec tedna je najbolj deževalo, tako da je bilo vse skupaj bolj prazno. Najbolj hrabri pa so se vseeno odločili priti.

Tudi v naši okolici nismo bili izjema. Eni od hiš je zalilo klet, tako da so na pomoč priskočili gasilci iz PGD Šinkov turn.

Takole je v naši bližini.

V Jami pri Mengšu, pa so jo letos veliko bolje odnesli kot pred tremi leti.

Tokrat je Pšata ostala v svoji strugi.

Cesta med Povodjem in Šmartnim je popolnoma zaprta, ker je voda zalila del cestišča. Vendar se nekateri ne zmenijo na prepoved vožnje. Veselo v vodo. Vozilo na levi ni imelo to srečo in je obtičalo tik pred koncem vode.

Voda ki se odteka iz Šmarne gore, je v dolini poplavila.

Deroči hudournik

Travnik napolnjen z vodo.

Konec poti, naprej pa z čolnom.

Gozdna pot, ali struga potoka?

Jutri pa napovedujejo izboljšanje vremena, kar pomeni, da bodo vsi prizadeti ocenjevali škodo. Vprašanje pa je, kako se bodo na poplave odzivale zavarovalnice.

Žal sem zamudil skoke z motornimi sanmi.

Nekaj letošnjih utrinkov.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Seveda taki spetakli ne gredo brez deklet. Kot veste, kjer so avtomobilski hlapi, so tudi simpatična dekleta.

Nekaj sem jih ujel tudi letos v svoj objektiv, tako kot prejšna leta 2009, 2008, 2007 in 2006.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Tudi tokrat v Ljubljanskem BTC naredim en sam krog okoli ene same hale. Ni ljudi, ni avtomobilov ni gneče in ni firbcev, ki se ustavljajo in na glas razlagajo o mojem početju. Popolni mir. In tega imam najraje :8)

Parkirani v vrsti.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Sončni vzhod v Črni vasi.