Gregor Krašnja Foto Blog

Velikokrat se mi zgodi, da ne najdem nobenega zanimivega motiva za fotografiranje. Sploh če sem na sprehodu z družino ali z kolegi. Takrat si zatopljen v pogovor in res ne vidiš nič okoli sebe, razen, če se že ne spotaknem in padem na kaj zanimivega. No to se mi do danes še ni zgodilo

Tudi tokrat v Ljubljanskem BTC naredim en sam krog okoli ene same hale. Ni ljudi, ni avtomobilov ni gneče in ni firbcev, ki se ustavljajo in na glas razlagajo o mojem početju. Popolni mir. In tega imam najraje :8)

Parkirani v vrsti.

Po dolgem času sva z Matejo prišla na idejo, da bi dopustovali na Hrvaškem. Pa ne zopet v Istri ali kakšnem bližnjem otoku. Malo sva iskala in našla prekrasen Avto kamp na polotoku Pelješac, blizu kraja Orebič. Ko sem malo kaloliral koliko kilometrov je do cilja, vedno mi je zemljevid (Google maps) prikazal okoli 600km. Kar nekaj vožnje, je pa veliko po avtocesti, tako da ne bi smelo biti nikakršnih problemov.

Dan odhoda. Bil sem že malo živčen pred samim odhodom. Startamo v večernih urah, da bi ja ujeli prvi trajekt ali vsaj drugega, pa še vreme ni bilo na moji strani. Deževalo je kot še nikoli ta teden. Upam lahko samo, da se bo vreme proti jugu kaj spremenilo in mi olajšalo vožnjo.

Naša pot, do cilja.

Že po Slovenski avtocesti proti Ivančni gorici smo se vozili z hitrostjo 60 km/h, samo zaradi dežja. Mogoče bo šlo po regionalni cesti kaj bolje.

Na začetku je bila cesta prazna, dež je še vedno padal, ko smo nekje pri Žuženbergu naleteli na šlepar, ki je zasedel celo cesto, tako da ga ni bilo mogoče prehiteti kar nekaj kilometrov. Ko pa smo tudi to overo premagali, do Slovensko Hrvaške meje ni bilo težav, raze to da je neprenehoma deževalo.

Na Hrvaško avtocesto smo vstopili v mestu Bosiljevo. Pri Mali kapeli smo imeli prvi počitek, kjer se je tudi dež že umiril. Po počitku pa nazaj na cesto. Nismo naredili veliko kilometrov, ko je ponovno začelo deževati. Nikakor ne morem ubežati dežu. Šele pri Šibeniku je prenehalo deževati.

Cesta je bila praktično prazna, samo sem ter tja smo prehiteli kakšen avtodom ali avto z prikolico. Pri Splitu, so izginili še tisti avtomobili, ki smo se nekaj kilometrov vozili skupaj. Do Ravč pa je bila cesta popolnoma prazna. Je pa ponovno začelo deževati, tako da sem se na nekaterih delih avtoceste vozili zelo po polžje, ker praktično ni bilo nobene vidljivosti.

Jutro v Pločah je bilo čisto Slovensko. Nekaj Ljubljančanov, Mariborčanov in Kranjčanov, še nekaj Nemcev in Polakov.

Ob četrti uri smo prispeli do konca avtoceste  (Ravče). Tu pa kolona! Celo uro smo čakali, da smo lahko plačali cestnino in nadeljevali pot proti Pločam.

Čakanje na trajekt.

Po dobri uri vožnje, smo prispeli na prvi cilj, Ploče. Tu počakamo na trajekt, ki nas prepelje na polotok Pelješac v mesto Trpanj.

Sončni vzhodi so res nekaj posebnega. Ali pa imam samo takšen občutek, ko jih v večino primeru prespim. No včasih mi ga pa le rata ujeti.

Sončni vzhod v Črni vasi.

Že v petek je bil plan, da bi čez vikend obiskali Piran. Ker dan izbrati? Soboto ali nedeljo. Bo kar nedelja!

Takoj zjutrej smo odrinili proti primorski. Že po dobri uri in pol smo prispeli v Piran. Ker v samem Piranu ne moreš parkirati, smo avto pustili v garažni hiši. Cena celodnevnega parkiranja 12€. Dovolj pisanja, raje si poglejmo nekaj fotografij

Prihod v Piran.

Ozke ulice.

Tartinijev trg.

Občinska zgradba

Notranjost cerkve Sv. Jurija

Sv. Jurij

Ogromno zgradb nosi znamenje Beneške republike. Leva z knjigo pod desno nogo.

Če se ne motim, so tukaj snemali Slovenski film Poletje v školjki.

Panorama sestavljena iz treh fotografij. V ospredju cerkev Marije zdravja.

Pot domov je bila bolj naporna. Žiga in Neža sta bila že zelo utrujena, zato sta vsak po svoje nergala in komej čakala, da ležeta v posteljo. Ko že misliš, da si skorej doma, pa se na Lomu ustavimo, zaradi dveh avtomobilskih nesteč. Najbolje je bilo zapustiti avtocesto na Logatcu, ker pa je bila tudi stara cesta proti Ljubljani zelo obremenjena in smo se pomikali po polžje, smo šli čisto po drugi stranski cesti. To pa je že druga zgodba.

Že ob nakupu avtomobila, niso bile sprednje luči ravno v najboljšem stanju. Ker žarometi niso stekleni, tako kot sem jih imel do sedaj. Temveč so plastična in te so lakirana z prozornim lakom. Lak pa z časom posta ne mat in svetilnost ni več taka kot bi morala biti. Ob dnevu se to niti ne pozna, ko pa nastopi noč šele vidiš kakšen problem nastane da nič ne vidiš pred seboj. Da ne govorim v dežju, to pa je katastrofa.

Letos spomladi sem imel tehnični pregled vozila. Avto je bil brezhiben. Zapletlo se je ravno pri sprednjih lučeh. Slaba svetilnost. Pravzaprav je zelo težko izmeril svetilnost, tako da je bil kar v dilemi, naredit ali pasti tehnični pregled. Ko pa sem mu obljubil, da bom zadevo zrihtal v najkrajšem času, mi je potrdil tehnični pregled.

Pa da se nisem preveč zanašal na to, sedaj sem pa naredil, sem moral nekaj naredit v tej smeri in zrihtati žaromete. Najprej sem se pozanimal za nakup novih, nato pa mi pride na ušesa, da se takšne žaromete da obnovit, oziroma spolirat. Potrebno si je čas vzet in se pozanimat na internetu. Tu se vedno najdejo koristne informacije. Lahko bi rekel iz prve roke.

Malo sem bil razočaran, ker so bile informacije zelo skope. Nato pa zasledim prave informacije. Gremo v nakup.

Kaj potrebuje: Zaščitni krep trak, vodobrusni papir (sam sem uporabljal P500,P800 in P1000) če bi našel še večjo vrednost (P1500) bi kupil tudi tega in seveda polirno pasto.

Sedaj pa k delu! Prvo sem zaščitil lak z krep trakom okoli loči, nato pa veselo brusenje. Ker so bile moje loči res katastrofalne, sem pričel kar z tipom P500 dokler niso postale čisto mat, nato z tipom P800 in na koncu še z finim vodo brusnim papirjem tipa P1000. Kot rečeno, če bi imel še bolj fin papir, bi brusil tudi z tem.

Takole izgleda po brušenju z vodo brusnim papirjem. Sam sem bil kar malo skeptičen, da ne bom moral na koncu kupiti res nove žaromete.

Sedaj pride bolj fin del. Najprej odstranim zaščitni trak, nato površino dobro osušim, Tu mi je prišel prav stisnjen zrak iz jeklenke (kompresorja po domače ) Ponovno zaščitim lak okoli žarometov, vzamem fino krpo in polirno pasto. Sedaj pa da vidim, kako deluje ta čudodelna pasta. Že pri prvem nanosu se vidi razlika. Še bolj veselo poliram in na koncu je razlika res očitna.

Takole izgleda žaromet po poliranju.

In takole izgledata oba žarometa po poliranju

Z to pasto sem si zrihtal žarometa.

Cen vsega materijala je bila cca 15€, piva nisem računal zraven. Če sem vam pomagal z to obrazložitvijo sem zelo vesel. Pa veselo poliranje vam želim

Vse fotografije so narejene z mobilnim telefonom P1i.

Taka prireditev brez punc pač ne gre.

Laseer

Yamaha

Repsol

Pia

Nina

Honda

Ferrari

Ducati

Ducati 2x

V mreži

Že 9. Moto boom v Celju.  Največ dogajanja v hali z motorji, kjer je bilo tudi najbolj zanimivo.

Moto boom 2010

◄ Back

Next ►

Picture 1 of 18

Ni lepšega, kot se razvajat na toplem sončku.

Tokrat pa še cestninska postaja Torovo, samo v nočni izvedbi. Nastala v isti noči kot  Risanje po temi. Kako pa izgleda cestninska postaja čez dan, pa vidite tukaj.

Pot v službo je potekala, tako kot vsaki drugi dan. Prazna cesta do križišča z Gameljsko in Dunajsko. Od tu je bilo malo več gneče. Saj je bila ura že nekaj minut pred deveto. Vendar še vedno manj gneče, kot pred osmo. Takrat je na tem križišču katastrofalno in nikamor se ne premakneš.

Zapeljem na Dunajsko in nato na spodnje Črnuče čez železniški prehod, na Ulico 24. Junija. Pred menoj moder Polo, ki pelje po predpisih, 40km. Pot me vodi po Šlandrovi cesti, proti križišči z Trzinsko obvoznico (Titova cesta po novem ). Na začetku Šlandrove se cesta malo razširi, ko pridemo iz naselja, tako da sem hotel prehiteti Pola pred menoj, ker se je res dekle v njem držalo CPP. Pripravim se za prehitevanje, ko mi nasproti pripelje tovornjak, tako da se za prehitevanje nisem odločil in lepo počasi vozil do že prej omenjenega križišča. Seveda, kot zakleto, na semaforju rdeča. Prva je voznica Pola, takoj za njo jaz. Čakava na zeleno. Ne vem kako to, da sem gledal naokoli in nisem bil pozoren na dogajanje v križišču?

Ko je nenadoma počilo. Od tu se je dogajalo z svetlobno hitrostjo. Pogledal sem proti križišču, ko je ravno na najin vozni pas priletel avto (Toyota Yaris) in direktno v Pola pred menoj, tega pa rahlo v mojo Hondo. Še nekaj časa so po zraku frčali različni plastični delci.

Otrpnil sem v avtu, ker nisem dojemal kaj se dogaja pred menoj. Po parih sekundah, pa izstopim iz avtomobila in vidim, da Toyote spredaj sploh ni. Motor je porinjen pod armaturno ploščo. Nemogoče, da je tu kdo cel ostal. Nato pa štirje izstopijo iz avtomobila. Vozniku ni bilo videti nič. Eden iz Toyote je samo rekel, da se mu zdi, da ima zlomljeno roko.

Voznika Toyote sem vprašal, kaj se je zgodilo? Ta pa mi je pokazal na drugega udeleženca, ki je bil tudi kriv nesreče. Izsilil je prednost, ko je peljal od rondoja Tomačevo, zavijal iz Titove ceste na Šlandrovo. Šele potem sem videl, da voznik Audija, ki je izsilil prednost leži na tleh pri zavesti. Bolela so ga rebra.

Takoj je nastala dolga kolona vozil iz strani Trzina. Vsi so se samo peljali mimo, nihče pa ni ustavil in vprašal, če kdo potrebuje pomoč.

Policija in rešilec, sta prispela že v dobrih 10h minutah, meni pa se je zdelo kot da traja cela večnost.

Če pomislim nazaj, kaj se je par minut pred nesrečo dogajalo in bi prehitel punco pred seboj, bi po vsej verjetnosti imel tudi sam razbit avto v tistem križišču. Po drugi strani pa razmišljam, če je že prišlo do nesreče, ni važen kakšen je pleh, ker tega se da popraviti, važno da so glave cele in ni bilo hujših poškodb, ali pa da bi kdo tam preminil.

Za konec pa še nekaj. Na tej cesti od Črnuč pa do rondoja Tomačevo in v obratni smeri, se dogajajo vsakodnevne nesreče, včasih tudi več na dan. Bodo morali malo odgovorni za to cesto, skupaj sesti in razmisliti kaj narediti, da zmanjšajo nesreče, na tem odseku. Ne pa da samo kazni višajo, cestišča pa so še vedno naša morišča.

Fotografiji narejeni z Sonny Ericsson P1i