Gregor Krašnja: event photography

Ko se že sprijazniš, da so jutra res fotogenična, sploh če so tu še jutranje meglice, se je izplačalo zgodej vstati. Narediš nekaj zanimivih fotografij in se odpraviš na jutranjo kavo in zajterk. Kaj si še lehko boljšega želiš. Ja lahko si želiš še, da fotografijo ki si jo ustvaril, lahko na domačem računalniku še nekoliko popraviš, tako da bo všeč tebi in še kakšnemu, ki obišče moj foto blog.

Tudi tokrat je tako. Vse zgoraj navedeno je bilo narejeno, do popravila fotografije in nalaganje v foto galerijo. Nato pa se je zgodilo.

Tipkovnica na enkrat ni več reagirala, prav tako tudi ne miška, iz računalnika pa je prihajal čuden zvok. Kot da bi se nekaj kovinskega tolklo ob stene. Probam izklopit računalnik, vendar tudi to ne reagira. Torej mi ostane samo še reset in ponovni vklop. Mogoše se pa premisli in bo deloval kot prej. Ne, noče, ponovno tisti kovinski zvok in napis na ekranu, da ne najde nobenega diska. Evo, pa je šel disk. Še sreča, da je na˝C˝ disku samo Windows program in tu ni veliko škode. Ostali podatki so na drugem disku in na prenosnem disku. Tako da večje škode ni.

Zadnja fotografija preden je šel disk rakom žvižgat.

Črna vas, naselje na Ljubljanskem barju, med Ižansko cesto in Podpečjo. Kdor se pelje po tej cesti vidi ob cesti tudi Plečnikovo cerkev. Velikokrat pa si jo mimoidoči ogledajo tudi nehote, ko jih ustavi policijski radar.

Plečnikova cerkev, slikana iz sosednjega travnika v jutranji uri.

Na stopnišču še nekaj konfetov, ki so ostali od sobotne poroke.

Če sem že prikazal nekaj fotografij iz največjega festivala bodypainting, se mi je našlo še nekaj zanimivih fotografij., ki jih moram prikazat. Lepota ni bila samo slikana, bila je tudi med občinstvom, kjer bi lahko našel še kakšen platen za barvanje.

Po pogovoru, bi rekel, da je simpatična Francozinja. Vsekakor je simpatična.

Nikon, na pravem mestu.

Tip je bil nekaj posebnega, vsaj za mene.

Še nekaj uric in bo gotova.

Najprej skiciranje.

Mogoče ti pade v oči Ferrari kapica.

Kaj kupiti?

Precizno z čopičem.

Črte.

Modeli pri bodypaintingu, morajo biti pa res potrpežljivi, da se tudi po več ur ne premaknejo.

Simpatična rdečelaska.

Simpatična frizerka.

Spet zvoni telefon, pa ga ne najdem.

Še detajli in končano.

Rdečo rumena kombinacija.

Nekaj tu ne štima?

V soboto je bilo res vroče. Nič čudnega, da smo vsi iskali svojo senco za ohladitev.

Za konec pa še barve pravega mojstra.

Letos sem si pa le vzel čas in si šel v Avstrijo pogledati bodypainting festival.

Bilo je zanimivo in veliko videnega, kako umetniki poslikavajo telesa. Modeli so pri miru tudi po nekaj ur, kljub temu da je sonce močno pripekalo, da dokončajo svojo slikarsko umetnijo, ki je vsaka unikatna.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Sončni vzhodi so res nekaj posebnega. Ali pa imam samo takšen občutek, ko jih v večino primeru prespim. No včasih mi ga pa le rata ujeti.

Sončni vzhod v Črni vasi.

Že velikokrat sem bral, da za dobro fotografijo je potrebno zgodaj vstati. In če imaš nespečnost, je najbolje to izkoristiti. So še popravni izpiti proti večeru, ko je svetloba podobna jutranji.

Prav težko, sem vstal iz postelje, ko je zvonilo ob peti uri zjutraj. Oprema je bila že pripravljen, tako da samo vse skupaj vržem v avto in že sem na poti proti Ljubljanskemu barju. Na cestah še vse mirno, samo tu in tam nekaj avtomobilov.  Hitro sem prispel na zbirno točko, kjer sta me že čakala Drago in Darja. Opremo smo preložili v en avto in se odpravili na točko fotografiranja. Moram pa še omenit, da je bilo že ob šestih dopoldne zelo vroče, tako da smo bili kar malo razočarani, ker nas niso pričakale meglice., zato pa so nas napadali krvoločni komarji in druge nadležne žuželke. Zaradi teh žuželk smo tudi prišli na barje, bolj natančno zaradi pajkov, ki jih je tu okoli mnogo. Eden poleg drugega. Če si se enemu izognil, si se zapletel v druga dva, tako da se je bilo potrebno kar počasi premikati po terenu.

Zjutraj je fino, ko še vse leteče žuželke sedijo na svojih travah in jih ni težko ujeti. Ker pa ni bilo meglic, tudi kapljic ni bilo na žuželkah.

Poleg kobilic in drugih žuželk, se v mreži ujame še ogromno smeti in semen.

Še poleg žuželk, malo tako, postransko.

Polž, na jutranjem sprehodu.

Osji pajek, kolikor hočeš jih je tu okoli. So pa še majhni, tako da bo potrebno izlet ponoviti.

Sončenje na listu.

Pajkova mreža v jutranji svetlobi.

Čas za malico.

Ena redka kapljica, ki se je še držala lista trave.

Iz arhiva, Stari grad pri Smledniku.

Vsakič, ko primem v roke aparat, že se mi pridruži Neža. Na vsak način si želi fotografiranja.

Iz Bohinja

Iz Pirana

Najbolj zanimivo pa je, da si hoče takoj ogledati slike. Ali je vse tako kot mora biti

Na enem od kamnitih  stebrov, ki stojijo na Tartinijevem trgu v Piranu je vklesan simbol,  Sv. Jurija ki  ubije zmaja.

V ozadju cerkev s. Jurija, ki je zaščitnik mesta Piran.

Zanimiv lonček za sladoled. Pravi magnet za otroke, da dosežejo kar si zaželijo.

Če pa malo bolje pomislim, bi se tudi meni prilegel sladoled