Gregor Krašnja: event photography

Že v petek je bil plan, da bi čez vikend obiskali Piran. Ker dan izbrati? Soboto ali nedeljo. Bo kar nedelja!

Takoj zjutrej smo odrinili proti primorski. Že po dobri uri in pol smo prispeli v Piran. Ker v samem Piranu ne moreš parkirati, smo avto pustili v garažni hiši. Cena celodnevnega parkiranja 12€. Dovolj pisanja, raje si poglejmo nekaj fotografij

Prihod v Piran.

Ozke ulice.

Tartinijev trg.

Občinska zgradba

Notranjost cerkve Sv. Jurija

Sv. Jurij

Ogromno zgradb nosi znamenje Beneške republike. Leva z knjigo pod desno nogo.

Če se ne motim, so tukaj snemali Slovenski film Poletje v školjki.

Panorama sestavljena iz treh fotografij. V ospredju cerkev Marije zdravja.

Pot domov je bila bolj naporna. Žiga in Neža sta bila že zelo utrujena, zato sta vsak po svoje nergala in komej čakala, da ležeta v posteljo. Ko že misliš, da si skorej doma, pa se na Lomu ustavimo, zaradi dveh avtomobilskih nesteč. Najbolje je bilo zapustiti avtocesto na Logatcu, ker pa je bila tudi stara cesta proti Ljubljani zelo obremenjena in smo se pomikali po polžje, smo šli čisto po drugi stranski cesti. To pa je že druga zgodba.

Že ob nakupu avtomobila, niso bile sprednje luči ravno v najboljšem stanju. Ker žarometi niso stekleni, tako kot sem jih imel do sedaj. Temveč so plastična in te so lakirana z prozornim lakom. Lak pa z časom posta ne mat in svetilnost ni več taka kot bi morala biti. Ob dnevu se to niti ne pozna, ko pa nastopi noč šele vidiš kakšen problem nastane da nič ne vidiš pred seboj. Da ne govorim v dežju, to pa je katastrofa.

Letos spomladi sem imel tehnični pregled vozila. Avto je bil brezhiben. Zapletlo se je ravno pri sprednjih lučeh. Slaba svetilnost. Pravzaprav je zelo težko izmeril svetilnost, tako da je bil kar v dilemi, naredit ali pasti tehnični pregled. Ko pa sem mu obljubil, da bom zadevo zrihtal v najkrajšem času, mi je potrdil tehnični pregled.

Pa da se nisem preveč zanašal na to, sedaj sem pa naredil, sem moral nekaj naredit v tej smeri in zrihtati žaromete. Najprej sem se pozanimal za nakup novih, nato pa mi pride na ušesa, da se takšne žaromete da obnovit, oziroma spolirat. Potrebno si je čas vzet in se pozanimat na internetu. Tu se vedno najdejo koristne informacije. Lahko bi rekel iz prve roke.

Malo sem bil razočaran, ker so bile informacije zelo skope. Nato pa zasledim prave informacije. Gremo v nakup.

Kaj potrebuje: Zaščitni krep trak, vodobrusni papir (sam sem uporabljal P500,P800 in P1000) če bi našel še večjo vrednost (P1500) bi kupil tudi tega in seveda polirno pasto.

Sedaj pa k delu! Prvo sem zaščitil lak z krep trakom okoli loči, nato pa veselo brusenje. Ker so bile moje loči res katastrofalne, sem pričel kar z tipom P500 dokler niso postale čisto mat, nato z tipom P800 in na koncu še z finim vodo brusnim papirjem tipa P1000. Kot rečeno, če bi imel še bolj fin papir, bi brusil tudi z tem.

Takole izgleda po brušenju z vodo brusnim papirjem. Sam sem bil kar malo skeptičen, da ne bom moral na koncu kupiti res nove žaromete.

Sedaj pride bolj fin del. Najprej odstranim zaščitni trak, nato površino dobro osušim, Tu mi je prišel prav stisnjen zrak iz jeklenke (kompresorja po domače ) Ponovno zaščitim lak okoli žarometov, vzamem fino krpo in polirno pasto. Sedaj pa da vidim, kako deluje ta čudodelna pasta. Že pri prvem nanosu se vidi razlika. Še bolj veselo poliram in na koncu je razlika res očitna.

Takole izgleda žaromet po poliranju.

In takole izgledata oba žarometa po poliranju

Z to pasto sem si zrihtal žarometa.

Cen vsega materijala je bila cca 15€, piva nisem računal zraven. Če sem vam pomagal z to obrazložitvijo sem zelo vesel. Pa veselo poliranje vam želim

Vse fotografije so narejene z mobilnim telefonom P1i.

Odpravil sem se na stari grad pri Smledniku v soboto proti večeru. Peljal sem se preko Vodic, proti Medvodam, že v Zapogah pa sem ga videl na vru hriba. Tolikokrat sem se že peljal mimo, vendar nikoli me ni pot zanesla v ta konec. Ko sem se pripeljal v Smlednik, je lepo označena pot do Starega gradu in do Kalvarije, ki se jo vidi že iz Zbilja, samo v hrib je potrebno pogledati. Cesta do starega gradu je odlično označena, tako da se je nemogoče izgubiti. Takoj ko se pripeljem do roba gozda, že je označeno parkirišče, kjer pustim avto in se odpravim proti vrhu. Po dobrih dvajsetih minutah hoje v hrib, prispem na vrh. Na kar vidim, da se nekateri pripeljejo kar do vrha. Po eni strani sem bil besen, da sem spodej pustil avto in vso opremo nosil do vrha, po drugi strani pa je bila to odlična rekreacija.

Stari grad, je pravzaprav ena velika ruševina, ki je od gradu ostal samo stolp.

Fotografija, pretvorjena v HDR.

Je pa prekrasen razgled na okoliške kraje.

Panorama sestavljena iz osmih fotografij. Fotografije pa so nastale brez stativa, ker se mi ga ni dalo nositi v hrib.  Če pa bolje pogledate, se pa v ozadju vidi Šmarna gora

Prejšnji teden je bil v Bohinju večinoma deževen. Pa sem vendarle vstrajal v rahlem deževju ob bregu Savice z stativom in aparatom.

Že nekaj dni se je govorilo o dnevu, ko bo Slovenija igrala proti Angliji. Sam sem se odločil, da ta dan preživim v Ljubljani med našimi navijači.

Začetek tekme sem pričakal v avtomobilu, ker je promet enostavno obstala in smo se premikali po polžje. Na sreče sem kar hitro našel parkirno mesto in se odpravil proti centru prestolnice. Žal sem že med potjo slišal negodovanje navijačev, kar je lahko pomenilo samo eno. Anglija je povedla z 1:0. Rezulta še ni bil tako katastrofalen, če bi na drugi tekmi ZDA proti Alžiriji igrala neodločeno. V tem primeru se uvrstita v nadaljne tekmovanje Anglija in Slovenija. Kar bi bilo za nas zadovoljivo.

Ko je sodnik piskal konec tekme, se je rajanje začelo, pa čeprav je Slovenija izgubila. Rezultat na drugi tekmi pa je bil ugoden še v 91 minuti, neodločeno. Nato pa se je zgodila katastrofa. V zadnji minuti so Američani zadeli gol in vsi naši upi so bili pokopani.

Še nekaj današnjih utrinkov iz Ljubljane.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Slovenija gre naprej

Zadnji vikend, smo se potepali po Bohinju. Prva dva dni, je bilo vreme na naši strani, zadnji pa ni in ni nehalo deževati.

Ni nastalo veliko zanimivih fotografij.  Plani so bili veliki, vendar v slabem vremenu nedosegljivi.  Sem pa več slikal družinske člane, tako da se album polni.

Žiga na pomolu. Težko, ga je pripravit, da bi bil primeru par sekund

Pač se je potrebno povzpet na vsako skalo.

Nedelja, slabo vreme. Nekaj posnetkov v apartmaju z dvema bliskavicama in pretvorjeno v črno belo.

Slabi svetlobni pogoji za fotografiranje, zato malo igranja z aparatom

Spet slabo vreme!

Ena iz domačega kraja.

Na vasi res ne moreš pričakovati, da bo galama, tako kot v mestu. Včasih je res premirno in ne veš kaj početi. Včasih pa je že dovolj, da pogledaš skozi okno in vidiš kaj zanimivega.

Ponovno se na sosedovem travniku pasejo srne. Pač ne čakam doma in jih opazujem skozi okno, temveč pograbim svojega Nikona in že sem zunaj. Počasi se premikam do grmovja, kjer bo moje skrivališče. Približam se jim na dobre 30m, od tu pa samo previdno in po prstih, ker so srne zelo plahe in slišijo tudi najmanjši šum.

Zgleda, da sem bil preglasen, ker je že pogledal proti meni

Samec in samička. Dva v enem kadru.

Tudi tu je bilo nekaj slišati.

Ker je to moj prvi obisk soteske, sem potreboval nekoga z seboj, ki pozna razmere in teren. Poklical sem fotografskega kolega Draga Videmška in se z njim dogovoril. Dobila sva se v Borovnici in nato do Pekla. Že med potjo je ogromno tabel, tako da se ne moreš nikakor izgubiti. Na parkirišču pred sotesko se opremiva z pohodno obutvijo in fotografsko opremo. Nato pa počasi proti slapovom. Ker sva bila oba vezana na uro, sva se dogovorila, da ta dan pojjdeva samo do drugega slapu, drugič pa bova obiskala vse, torej pet slapov. Po dobrih parih minutah hoje v hrib sva prispela do drugega slapu, naredila vsak par posnetkov, nato pa počasi navzdol.

Nastalo je kar nekaj zanimivih posnetkov in tudi Drago je pravi sogovornik po takih izletih. Še če je tako dolgčas, Drago popestri dogodek

Na tej povezavi je mesto soteske.