Gregor Krašnja: event photography

Pravzaprav Trije Kralji na Pohorju.

Zadnje dni, ne hodim nič fotografirati. Pa saj tudi možnosti nimam. Ko pridem domov iz službe, je ura že skoraj 5 popoldne, takrat je že praktično pretemno za fotografiranje.

Zato pa ena fotografija bivše cestninske postaje Torovo, ki je nastala pred snežnimi zameti v Sloveniji.

Ponovno Bohinj. Že velikokrat povedano, meni najljubši konec Slovenije. Tu se nikoli ne moreš naveličati fotografirati prekrasne narave.

Tega snega imam pa res že dovolj za letos. Ni dneva, da ne držim lopate v roki. Enkrat zjutraj enkrat zvečer, lahko pa še malo vmes. Skrajni čas je že da se temperature dvignijo nad 20 stopinj Celzija in da sneg izgine. Po drugi strani, je pa za Nežo in Žiga prav dobrodošel. Oba uživata v snegu, kar pa tudi šteje

Tokrat se jutro ni pričelo z lopato. Prijetna vožnja v zadnji delovni dan. Potem pa v službi gledam skozi okno in iz minute v minuto bolj sneži. Po radiju pa že sporočajo o zastojih na vseh cestah po Sloveniji, da plužne službe ne morejo sproti plužiti. Ja, verjetno jih je ponovno presenetil. Če bi takoj začeli z delom, se to nebi zgodilo, oni pa pač čakajo, da se ga nabere 10cm. To je bolano. Sem se vozil po Avstrijskih avtocestah v Decembru, tam samo po snegu zadiši, pa so že plugi in trosilci zunaj.

Bolj ko se je ura bližala četrti popoldne, prav nič ni kazalo, da bi nehalo snežiti. Pa še avto sem moral najprej dobro očistiti preden zapeljem na cesto. Tudi na avtu ga je bilo približno 10cm.  Veselo na delo. Saj veste, varnost pred vsem. Od Črnuč pa do Vodic, ni bilo popolnoma nič spluženo, pa je kar nekaj km. Vse samo zvoženo, kar pa je po eni strani bistveno bolje, kot pa tista plundra pod kolesi.

Slikano z SonyEricsson P1i

Doma je bilo že odmetano, vendar se je sneg ponovno prijemal. Proti večeru, pa je bilo potrebno stopit v akcijo, drugače ga bo zjutrej preveč za odmetavat. V pomoč mi je bila Mateja. Od 4. pa do 7., se pravi v treh urah, ga je nametalo cca 30cm. Dvorišče, ki sem ga prejšni dan odmetal cca 5cm v 15 minutah, sva ga sedaj dva v dobri uri. Ja polna lopata snega.

Jutri zjutrej, pa me čaka ponovno jutranja akcija, da se skida sneg iz dvorišča, ker drugače ne morem z avtom na cesto. Razen da ga popolnoma povozim. Je pa tudi to ena varijanta

Zanimiva podoba

Prav vesel sem, ko se nekaj novega naučim, ali kaj novega izvem o programu Lightroom.  Že dolgo nazaj, ko sem prvič spoznaval  program. Od takrat ga bolj intenzivno uporabljam. Pravzaprav ga uporabljam skupaj z Photoshopom, pač odvisno kaj potrebujem.

Kot rečeno, sem danes zvedel par novih zanimivih stvari o Lightroomu, nekaj pa sem jih samo obnovil. Stvar je zelo enostavna, sploh če fotografiraš v RAW formatu, kjer imaš vse odprte možnosti obdelave, brez da bi izgubil ogromno podatkov fotografije in jo z  tem uničil, tako kot se to zgodi pri JPG datoteki, ki je že obdelana.

Most v Kamniški Bistrici

Kadarkoli smo dobili ali kupili orhidejo, pri hiši ni nikoli dolgo obstala. Vedno so cvetovi, veliko prehitro odpadli. Ali smo jo preveč zalivali, ali pa smo na njo popolnoma pozabili. Potem pa sem prebral kar nekaj literature, kako ravnati z omenjeno rožo.  In razultati so so se že pokazali. Pred kakšnim mesecem je ponovno pričela cveteti.

Danes pa sem orhidejo fotografiral. In kaj sem ugotovil, da potrebujem odbojnik. Brez odbojnika ni mogoče osvetlit ene in druge strani, razen če bi uporabljal ring fleš. Tega pa žal nimam. Bom pa v prvi priliki, ko me zanese v kakšno ugodno trgovino z fotoopremo, kupil odbojnik.

Fotografija nastala lani Decembra v Essnu.

Pač mi ni bilo usojeno to dopoldne, kljub lepemu vremenu. Sedel sem v avto in vozil po naši občini.  Takoj iz Bukovice sem po dolgem času probal naredit eno panoramo iz večih fotografij, nato pa do cestninske postaje Torovo.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Že vrsto let čakam, kdaj se bo dokončno podrla. Skorej vsaki dan hodim mimo te stare podrtije. Počasi propada. Zob časa jo je sedaj pa res že dodobra načel. Ob zadnjem Božičnem sneženju je bilo preveč. Ni mogla več zdržati pritiska težkega snega, kateri je podrl dotrajano streho. Ostali  so samo še zidovi. Čakamo da še to propade. Lastnik hiše pa verjetno ni prišel naokoli pogledati svojo nepremičnino že kar nekaj let. Popraviti se itak ne da več nič. Podrla se bo sama od sebe in samo upam, da ne takrat ko bom šel jaz mimo.

Sprehod po Bohinjskem gozdu. Bilo je lansko leto. Sedaj že lahko tako rečem, saj smo pred dvema dnevoma zakorakali v novo leto.

Bolj ko gledam tole fotografijo, bolj mi misli odhajajo nekam drugam, v nek drug prostor.  V resnično življenje. Dokler nekomu nekaj daješ in si za njega koristen, je vedno okoli tebe, ko pa ga potrebuješ ga ni od nikoder, ali pa celo pozabi, da obstaja.

In kdo bo sedaj pomagal temu podrtemu drevesu? Verjetno nihče. Strohnel bo na istem mestu, kot je živel celo življenje.