Gregor Krašnja: event photography

Sovražim dneve, ki se začnejo z nadležnim piskanjem budilke. To so večinoma delovni dnevi od ponedeljka do petka. Če pa mi zvoni to še v soboto, mora biti pa res nekaj nujnega.

Pa še res je bilo tako. Zmenjen sem bil z mehanikom ob osmih zjutraj, pregled klimatske naprave v avtu. Na ta pregled sem kar nekaj časa čakal in če bi ga zaspal, ne vem kdaj bi bil ponovno na vrsti. Če pa pogledam po drugi strani, klime sploh ne vem če jo bom potreboval letos, saj je poletje bolj kot začetek pomladi ali konec jeseni, nobene vročine. Delavnica je bila prazna, tako da sem bil takoj na vrsti. Po dobri uri in pol pri mehaniku, sem bil že na poti domov. Sedaj sem pripravljen na vroče poletje in na slovenske ceste. Bolj mislim na primorsko avtocesto. Tam bomo res potrebovali klimo, da si ohladimo vroče glave, ko bomo stali v kolonah.

Če pa se ne motim, obstaja tudi nek zakon, za prekrškarje, ki se ustavljajo na avtocestah. Kdo bo pa kaznoval tiste, ki so krivci za to, da stojimo in se nikamor ne premaknemo. Pa pustimo to temo, za to bo še čas za pisati.

Doma sem po pol ure vožnje. In kot sem že na začetku pisal o vremenu, ja deževalo je v našem kraju, pa tudi temperature so se hitro spustile. To vreme je zmešano kot kurji futer, sploh več ne vem kako bi se oblekel.

Popoldne je bilo bolj zanimivo po kosilu. Ogledal sem si dirko moto GP, kjer je dominiral Valentino Rossi in si pripeljal že 100 zmago v Svetovnem prvenstvu. Še pred koncem dirke pa je k Žigu prišel na obisk najboljši prijatelj, sosed in bodoči sošolec Žan. Takoj sta se odpravila v Žigovo sobo igrat. Po zvokih iz sobe, sem imel občutek, da jo bosta kar obrnila na glavo. Najbolje bi bilo, da se skupaj odpravimo malo ven v naravo. Tudi vreme se je spremenilo. Postalo je jasno, samo sem ter tja kakšen oblaček, nič resnega. Odpravili smo se na bližnja igrala, kjer sta si Žiga in Žan dala dobesedno duška. Blatna sta bila v trenutku, pa kaj čmo, samo da otroci uživajo. Neža je vse skupaj opazovala iz vozička. Oči pa so se ji kar iskrile, ko je opazovala fanta kako norita.

Če sem še prej pisal da ni bilo z oblački nič resnega, je kmalu začelo malo kapljat. Kar je pomenilo, hitro proti domu. Še nismo dobro vstopili v hišo, že je lilo kot iz škafa. Letos bo muhasto poletje.

Jutri je nov dan in nove dogodivščine.

Neža je shodila. Sedaj je kot skokica, enkrat tu drugič tam.

Občasno se še spotakne. Če pa je padec bolj trd in boleč, je mamica prava stvar za potolažit

Žan in Žiga na gugalnicah.

Žan na gugalnici, samo trenutek kasneje je bil že pod njo.

Neža ob malici opazuje Žigo in Žana.

Brez rožic ne gre. Oblačnost se vidi v ozadju, kmalu po tej fotki je začelo kar dobro deževati.

Nekaj gobic v bližnjem gozdu.

Prijatelji.

Jutra se pri nas res pričnejo zgodaj zjutraj. Ni jutra, da Žiga ne poskrbi za veselo budnico. Vedno tam okoli 6:20 do 6:30. Zame, ki sem bolj zaspan človek, je to prava muka ob tej uri vstajati.. Primerno bi bilo vsaj okoli 8h. Samo to so sedaj samo želje.

Takoj naju je z Matejo pričel preganjati, da moramo vstati, ker imamo danes piknik. Preden mu razloživa, da ne gremo tako zgodaj, sem že popolnoma buden. Ker vidi, da ni nič dosegel, da še nismo pripravljeni vastat, si sam pripravi risanko po televiziji in počaka, da počasi vstanemo.

Jutro je ponovno hladno, termometer zunaj ne pokaže več kot 13 °C. To pa bo ponovno piknik v slabem vremenu. Je že res, da tam kamor gremo je vse lepo pod streho in dve strani sta zaprti, vendar bo ponovno mraz.. Tudi vremenska napoved nič ne obeta.

Po zajtrku se počasi pripravimo za piknik, topla oblačila, ki so že počasi romala v omaro in so bila pripravljena za jesen, smo ponovno vzeli ven in jih zložiti v torbe. Sam sem ponovno moral vse znositi v avto, se teh reči kar nabere, pa tudi če gremo samo za eno popoldne. V prtljažnik najprej postavim Nežin voziček, nato pa razni nahrbtniki, kjer so topla oblačila. Premišljeval sem, ali vzamem z seboj fotoaparat, ker ga itak ne bom uporabljal v slabem vremenu. Nič. Reskiral bom, pa dodal v prtljažnik še eno torbo.

Najprej pripnem v stolček Nežo, nato še Žiga. Oblaki se že nabirajo skupaj, tudi pihati je pričelo zelo hladno. No to pa bo ponovno en mrzel piknik.

Odpravimo se na dolenjsko, natančneje Šentvid pri Stični, kjer imamo omenjen piknik. Ponovno smo med prvimi, pa še tako sem se trudil po avtocesti voziti po predpisih, ali malo počasneje, samo da ne prispemo prvi. In tudi nismo, pred nami je bila gostiteljica Patricija , Samo, Kaja in Eva. Počasi so pričeli prihajati tudi ostali. Dogovorjeno je bilo o 11 uri, nekateri so tudi malce zamudili in prišli okoli 13h .

Na dolenjskem ni nič kazalo na hladno vreme in kakšen dež. Iz minute v minuto je postajalo bolj toplo. In kaj naj sedaj z vso tisto obleko za hladne dni. Ostala bo v prtljažniku, meni je pa še vedno vroče. Tudi Samo je pričel jamrat, da mu je vroče v dolgih hlačah. Sklenila sva na hitro, da se odpeljeva do Ivančne gorice v prvo trgovino po nove kratke hlače. Rečeno, storjeno. Kmalu prispeva nazaj, tudi miza je že pripravljena, tako da se fino podpremo. Sonce je kar močno že pripekalo, najmlajši otroci so bili počasi že zaspani. Seveda jim je manjkal popoldanski počitek.

Po kosilu je bil čas za igro odbojke na mivki. Nekateri niso bili preveč zainteresirani, tako da nas je bilo samo 6 na koncu. Pa tudi toliko je dovolj. Po kakšni uri j postalo že neznosno vroče in da ne bi dehidrirali, je bil čas za hladno pivo, ki je pritekel direktno iz sodčka. Na srečo sam ne smem zvrnit preveč kozarcev, ker moram domov varno pripeljat svojo družino. Tokrat samo enega, drugaga sem nato mešal z CocaColo.

Sledila je kmalu tudi torta. Otroci so kar planili k njej. Potrebno je bilo še fotografiranje z torto, zato smo morali svečke ker nekajkrat prižgati.

Pozabil sem omeniti, zakaj je bil namenjen ta piknik. Rojstno dnevnika sta bila kar dva, pravzaprav dve. Svakinja Patricija, ki praznuje 30 let in njena hčera Eva (moja nečakinja) dve leti. Vse najboljše obema.

Ura se je obrnila že proti večeru. In potrebno je bilo odriniti proti domu. Doma pa že znan prizor. Oblačno, tako kot da bo ravno začelo deževati, tudi pihalo je zelo hladno. Mateja vzame iz avta Nežo, Žiga gre takoj za njo, sam pa še parkiram in poberem vse torbe in obleke (tiste ki jih nismo nič rabili) ter se odpravim v hišo.

Prestopim prag in že slišim Žigov jok. Pa kaj ste imeli spet, da se tako dereš. Žiga mi pove, da je bila v njegovem copatu muha in da ga je pičila. Z Matejo malo bolj pogledava, kakšna muha naj bi to bila, na kar ugotoviva, da je to čisto navadna čebela. Ko je Žiga slišal da ga je pičila čebela, mu je bilo tako hudo, da je ponovno pričel jokat. Tolikokrat sva mu povedala z Matejo, da se čebel ne sme pobijat, da si je to tako vzel k srcu in mu je bilo zelo hudo. Celo želo ji je hotel vrniti, samo da bi čebelica odletela domov. Pa smo bili zopet pri eni novi lekciji. Da pač to ne gre tako.

Po kopanju in večerji sta oba, Žiga in Neža takoj zaspala. Upam samo lahko, da jutri ne bomo že pokonci ob po sedmi uri.

Svakinja se je odločila za prodajoo Twinga. Če koga zanima naj klikne na povezavo.

Tukaj dobite vse informacije