Gregor Krašnja Foto Blog

Že 6. zadnjo Avgustovsko Soboto so se zbrali starodobniki v Polju pri Vodicah. Zbor je organiziral Moto klub Mak iz Vodic. Zbor se je pričel ob 8 uri zjutraj pa do 10. ure. Nato je sledil start. Karavana se je odpravila proti Predvoru, kjer je bil postanek, okoli 16. ure pa so prispeli na cilj v Polje pri Vodicah. Sledilo je še podelitev priznanj in veselje se je lahko pričelo.

Res, da letos nisem bil prisoten na cilju, bom pa definitivno drugo leto.

Ni bilo dolgo tega, ko sem se potikal po naši prestolnici Ljubljani. In zopet me je zaneslo v naše glavno mesto. Tokrat nisem bil z prijateljem johnnyom, mu je bilo žal da je bil v službi in ne v naši družbi, sem imel pa tokrat z seboj svojega brata Sama in mojega bodočega soseda Roka. Aja, da ne pozabim, oba sta šele začetnika v DSLR in oba sta se odločila za rumeno barvo. Saj veste katera je to kajne? No če ne veste je to Nikon.
Štart je bil že na moji ostaljeni lokaciji. Se je pa enkrat zgodilo, da nisem jaz čakal in je tokrat čakal Samo, pa ne dolgo kakšno minutko. Pa pustimo to.
Kot rečeno, na začetku smo bili popolnoma brez idej, kam in kaj bomo slikali. Potem pa smo našli vsak svoj motiv in hitro smo se razkropili po malih ulicah stare Ljubljane.

Golob na Tromostovju.

Robbov vodnjak

Lik na vhodnih vratih Stolne cerkve.

Stolna cerkev.

Kanuji na Ljubljanici.

Končno so Policaji na pravem mestu, takrat ko jih rabiš.

Ps. V tem poletnem času je še mnogo več detaljev po Ljubljani, ki so bolj vidni moškemu očesu kot ženskemu.

Sem popolnoma brez idej za pisat. Ne spomnim se nobene pametne zgodbice, da bi jo dodal pod vsako fotografijo.
No nekaj se pa bom potrudil, kljub temu, da sem tale tekst pišem že šestič ali sedmič.

Jabolko, lepo vendar kislo. Za kakšen jabolčni zavitek pa bo.

Ne daleč stran od jablane imamo nekaj rož. Ja to so tiste rože, če sem precej zdelan in malce len, da bi se kam premaknil od doma, najdem kar tu kaj zanmivega. In tudi tokrat je bilo tako. Med rožami si je spletel mrežo in čakal na svoj plen. Ja tako je, pajek plen jaz pa da se bo začelo kaj dogajat. Po parih minutah, je ostalo v pat položaju. Pajel je bil še vedno na istem mestu, jaz pa sem med tem že kar nekaj rož pomandral. Ko sem se zavedal, da verjetno tale pajek ne bo ujel popolnoma nič, je bilo potrebno nadaljevat.
Zjutraj preden sem se odpravil v službo, sem ga še enkrat pogledal in še vedno je bil tam popolnoma negiben.

Tudi tale vrabček ni bil daleč. Je bil kar v grmovju. se mu je pa videlo, da je bil poškodovan. Vgriznjen je bil v vrat in enega očka ni imel. Čilkal je iz čistega obupa.
Za razliko od pajka, tega vrabčka zjutrej ni bilo več tam. Kaj se mu je zgodilo ne vem, samo ker imamo mačko pri hiši, si lahko zgodbo kar sami zamislite.

Sončnica.

Saj vemo kako prijazni smo do svojih sosedov, da star pregovor kar drži. Če je meni crknila krava, naj še sosedu dve. Ali kot je moj stari sodelavec pravil kako je imel svojega soseda rad. Ko je ujel krta na svojem vrtu, ga je z lopato vrgel še na sosedovega, tako da še tam malo zrahlja zemljo.
No pa ni vedno tako z sosedi. Moram reči, da imamo pri nas kar srečo z sosedi. Večkrat na leto imamo skupne piknike, tudi družinske praznike praznujemo skupaj, pomagamo si pri opravilih okoli hiš. Ko gre kdo od nas na počitnice, se vedno najde nekdo da popazi na hišo drugega. V glavnem z mojimi sosedi se razumemo res dobro.
Pred kakšnim dnevom, pa nas je sosed ponovno presenetil. Prinesel nam je orehove palačinke. Res so bile okusne in dobre.

Upaam da imate tudi vi tako dobre sosede.

2 meseca nas že razveseljuje naša mala Neža. Še vedno več ali manj spi, pa je in ponovno spi. Sedaj se že odziva na okolico, opazuje okoli sebe in namenila nam je že prvi nasmeh. Ja noči so res mirne, v primerjavi z Žigo, nas Neža pusti spati. Punca se spreminja z dneva v dan.

Ravno je prišla iz osvežilne kopeli. Vsa zadovoljna. Vode se ne boji, prav uživa v njej. Tudi Neža bo ljubiteljica vode, tako kot Žiga.
Počasi se tudi že navaja na bliskanje okoli sebe.

Včasih mi odgovarja tudi večerni sprehod po našem kraju. Najraje v polmraku. In takrat nastajajo takšne fotografije. Oblaki v večerni svetlobi

Pa še ena čisto drugačna.

Kar nekaj vode je že preteklo od zadnje objave na mojem blogu. Na začetku je za to poskrbela višja sila (SiOL), da so potrebovali kar štiri dni da so nam ponovno popravili linijo. Ostali dnevi pa je šlo vse bolj poletno, počasi in lenobno.
V tem času se je pričelo v Ljubljani nekaj dogajat glede kulture. Pričel se je Trnfest, ki bo trajal vse do konca Avgusta. In ker se takega dogodka ne sme zamudit, sva se zopet z Johnnyem dogovorila za potep po naši prestolnici.
Zbor, že na dogovorjenem mestu, nato pa počasi proti centru Ljubljane, vmes se še ustavit na hladni pijači, da slučajno ne dehidrirava. Daljši pogovor kako bo potekalo fotografiranje. Prvi cilj je sprehod po samem centru, nato pa na Kongresni trg, kjer je imela koncert Mia Žnidarič. Pravzaprav se je šele začela ogrevat. In ker nama ni dala žilica, da čakava na začetek in ker sva poduši bolj rokerja, kot pa ljubitelja jazza, je bil čas, da se odpraviva prodi Kudu Franceta Prešerna, kjer so žagali člani skupine Kultur Shock. Težko se je bilo prebiti čisto pod oder in naredit dober posnetek. Je pa bil izziv, ker je bila zelo slaba svetloba. Nekaj je ratalo, za konec pa sem probal še z bliskavico naredit par posnetkov, res da so fotografije bistveno boljše, pa nimajo tistega odrskega pridiha, tako da te niso prišle v izbor za objavo.
Ker je bilo že kar temno in vročina ni pojemala, je dehidracija zopet naredila svoje in sva z Johnnom zavila v prvi lokal da pregledava kaj nama je ratalo, seveda pa sva zraven še hladila žejo.