Gregor Krašnja Foto Blog

Nekaj rožic. Slikane so bile pri mojih starših pred hišo in pri nas doma. Dekleta zelo ljubijo, da jih fantje zasipamo z lepimi rožami. Sam nikoli nisem videl nekega pomena v tem. Samo če je to potrebno, pa naj bo. Pri nas doma pa imamo še enega ljubitelja rož. Bolj natančno njihovih čebuljčkov. Ja to je voluhar. Pa jih naša mačka kar nekaj nalovi tod okoli, samo na domačem vrtu jih noče. Se drži tistega reka, da je pri sosedih vedno bolje kot doma.

No dekleta in žene, punce, matere, stare mame, babice in vse ki ljubite rožice, vam jih nekaj tule podarim.

Tulipani iz žabje prespektive.

Pa še nekaj tulipanov ob ograji.

Teli tulipani so tudi meni všeč.

Tole nisem siguren kater cvet je to? Zato ne bom brcal v temo

Samo rdeče.

Trije v vrsto. So pa te trije edini na našem vrtu, ostalo je že šlo za hrano.

Baje, da so to neki srčki? Ne vem.

Še ena, ki mi je simpatična.

Tudi čebelice imajo rade cvetove.

Spominčice

Ena zelo redka cvetlica. Zato je že zašćitena hehe

Narcisa.

Marjetke

Jablana

Pa še enkrat jablana.

Včasih je kar zanimivo kot sopotnik v avtu. Vedno ko vozim sem skoncetriran na cesto, kot sovoznik pa lahko še malo gledam naokoli. Tudi tokrat je bilo tako, ko sva z očetom odšla proti Murski soboti. Vožnja je bila zelo zanimiva. Radia se skoraj ni slišalo, ker obadva rada govoriva, pa tudi že dolgo nisva bila sama cel dan, tako, da so bili pogovori zelo zanimivi. Kot sem že zadnjič pisal sva šla po opravkih na vzhod naše lepe Slovenije. Obrala sva pot Ljubljana, Slovenska Bistrica, Ptuj,Murska sobota. Gornji radgoni sva se izognila, zaradi gneče na cesti, pa še ta pot je bistveno bližja in prazna. Tudi nazaj sva šla po isti poti.
Najprej delo, nato zabava. Na samem vzhodu naše države je vas Selo, kjer je postavljena prekrasna Rotunda.

Rotunda obdana z drevesi.

Na poti domov, sva se ustavila še na Stari gori, kjer je ta prelep star mlin na veter.

Žal nama je bilo samo to, da je zmanjkalo časa za ogled mlina na Muri in otoka ljubezni, pa še kaj bi se našlo.

Danes je za menoj zelo napona vožnja. Že zgodaj zjutraj sem štartal od doma, po svojega očeta v Ljubljano in nato sva se odpeljala proti Prekmurju. Poleg dela, ki sva ga imela tam, sva z seboj vzela še zabavo in hobi. Seveda nisva šla brez foto aparatov. Imela sva kar nekaj ciljev, da jih obiščeva in poslikava. Nekaj nama jih je uspelo, nekaj pa jih je ostalo za drugič. Upam da bo ta drugič kmalu .
Kot rečeno sva se ustavila tudi pri sorodnikih v Selu na Goričkem. In ker ni daleč od njih tudi znana Rotunda, sva seveda še tja zavila. Vreme ni bilo ravno rožnato, bi rekel da kar precej kislo in sva imela res malo časa, da vse skupaj poslikava, ker so se nevihtni oblaki kar hitro bližali.

Danes vam pokažem samo eno fotografijo Rotunde, pa še ta je v tehniki HDR. Hotel sem slikati še v tehniki IR, pa ni šlo, že zaradi slabega vremena.

Vikend (weekend – konec tedna) se ni začel popolnoma nič obetavno. Res da se konca tedna vsakič posebej veselim. Tudi tokrat je bilo tako. Ker smo imeli že plane za proste dni, je na koncu vse skupaj padlo v vodo. Že v Četrtek je Žiga jamral, da se ne počuti dobro in tako se je izkazalo že v Petek dopoldan. Ostal je doma in ni odšel v vrtec, ker je imel težave z želodcem in tako smo bili zapečateni. Ostali smo doma, vsaj vreme je bilo takšno, da nas ni vleklo ven.

Danes v Nedeljo, pa se je Žigovo zdravstveno stanje izboljšalo, je že jedel kosilo, kar je dober znak. Ker se je pokazal tudi sonce, je hitro začel navijat, da bi šel malo ven. To željo sva mu z Matejo tudi izpolnila, vendar je kar kmalu omagal in sam prosil, da ne more več in naj se vrnemo domov.

No pa da ne bo popolnoma prazna objava, sem vendarle naredil nekaj posnetkov po hiši.

Kroglici za sprostitev. Vrtiš ju po roki in iz njiju prihaja omirjena melodija. Na meni ne deluje

Galileov termometer. Zadeva je zelo natančna in zanesljiva. Pa še kot dodatek v prostoru lepo poživi.

Še nekaj zanimivosti iz letošnjega Moto Booma.

Najbolj je da ostanem pri hostesah.

Vedno nerga in brunda. Če je zadeva rdeča, zakaj ni modra in obratno. Nikoli ji ni po volji. Zmerom najde nekaj, samo da je kontra od dejanskega.

Tudi to ji ni bilo všeč, ker je nikoli nisem uvrstil v svoj blog. No danes jo pa bom. Zakaj? Ker praznuje 33. rojstni dan. In kdo je ta oseba? Moja svakinja Polona, ja sestra od moje žene Mateje, ki sta kod dan in noč. Katera je katera, si lahko predstavljate ( hehe). Madona sem žleht.

Polona želimo ti še na mnoga leta in da se ti vse želje uresničijo.

Tudi če se s tekstom ne boš strinjala, so potem moje zgornje misli točne.

Polona z družino.

Kot vedno, dolg jezik. hehe

Polonina mama Kristina, svakinja Greta in slavljenka Polona.

Vreme ni bilo ravno naklonjeno, dež je pregnal vse obiskovalce v razstavne hale zato je bil v halah na trenutke velik dren. Največ dogajanja je bilo v hali z razstavljalci motorjev, ostale hale pa so bile manj obiskane. Ne vem, mogoče sem pričakoval več, dobil pa manj videnega. Na nekaterih razstavnih delih so popestrile dogakanje simpatične hostese, ki so se z veseljem nastavile fotografskim objektivom.

Nekaj deklet iz letošnjega Moto booma v Celju.

Nisem in nisem se mogel spravit pisati o improviziranem studiu, ki smo ga postavili pri enem od članov kluba e-Fotografija.

Postavili smo se v vrsto.

Fotografska je težka.

Ana Marija, na začetku še malo sremažljiva, nato pa zelo zgovorna in raspoložljiva.

Nekaj Aninih portretov.

Vse skupaj je potekalo nekako takole. Davor (lastnik prostora) je dal predlog, da bi pri njemu v kleti postavili studio. Ker nismo imeli studijskih bliskavic, smo si pomagali kar z močnimi reflektorji. Pred našim dogovorjenim prihodom, je Davor že postavil ozadje studia, nato pa smo postavili še reflektorje. Komaj smo že čakali, da probamo, kako bo vse skupaj potekalo. Ker se nas je zbrala kar lepo število članov, smo se morali razdeliti na tri skupine po tri fotografe. Tako, test je uspel, sedaj smo čakali še model, ki ga bomo fotografirali. Točna kot ura, ko je prispela Ana Marija. Ana je kar žarele ob pogledu na vse tiste luči in fotoaparate, ki so bili uperjeni v njo. Po kratki tremi, se je kar hitro vživela in ustregla vsem našim željam. Seveda, smo se držali začetne teme fotografiranja, portret.

Za nekaj posnetkov, sem uporabil še dve dodatni bliskavici. Ena z usmerjeno svetlobo.

Davor, naš gostitelj.

Usmerjen snop bliska.

Po treh urah smo bili vsi izmučeni, ne samo Ana, ki nas je morala prenašat. Po njenem odhodu, smo vse skupaj pospravili, pregledali na hitro fotografije, ki so nastale in se že dogovarjali za ponovitev takega dogodka.

Obletnice in rojstni dnevi. Vsako leto jih je vedno več. Zato se že kar težko odločim kaj bi komu podaril. Težko je nekoga vprašat kaj si želi, ker to ni več darilo in ni presenečenja v tem. Kot pravim, se je že začelo. Točno danes praznuje 30. rojstni dan moj brat Samo. Za njega je še tako težje poiskat darilo, da sem se letos odločil za nekaj posebnega. Če se amatersko ukvarjam z fotografijo, zakaj pa mu ne bi podaril fotografije v okvirju. Ja najbolje je, da naredim tako. Izbral sem fotografijo, jo naročil in po parih dneh je bila že doma. Odšel sem še po okvir za fotografijo in paspartu.
Ko je bilo vse doma, je bilo potrebno fotografijo spravit v okvir. Tu je bilo nekaj težav, ker sem to delal prvič, največ težav mi je delal prah, ki se je stalno nabiral na fotografiji ali pa na notranji strani stekla. Po treh poskusih mi je vendarle uspelo spravit fotografijo v okvir, brez dodatnega prahu. Tudi Mateja je imela zanimivo delo, sliko je zavila v darilni papir, na koncu pa še pritrdila mašno.
Samo je bil nad darilom zelo vesel in je tudi našel takoj primerno mesto, kjer bo slika visela. No Samo, če tole bereš in vem da boš prebral, ti želimo še na mnoga leta.

Fotografija v velikosti 28 x 35 zgleda veliko bolje. Pa tudi podpisa ni na njej, tako kot je na tej.

Danes sem obiskal Ljubljanske žale. Žal sem imel samo dobro uro časa, pa še vreme ni bilo na moji strani, tako da sem kar malo hitel. No nekaj je pa vendarle ratalo.
Pa si poglejmo

Če bi imel še kaj več časa, bi nastala še kakšna fotografija.
Pa drugič.