Gregor Krašnja Foto Blog

Če je kdo pri nas len, je to moja mačka. Ne da se ji popolnoma nič. Premika se samo takrat, ko se njej zazdi. Včasih jo kličem, vendar nič ne sliši, ko pa se začne kosilo ali večerja je vedno prva pri mizi. Tudi Žiga se kar dobro razume z mačko. Na vsak način bi ji rad nagajal, takrat pa se mačka skrije za kavč, saj samo tam ima mir. Ima pa še eno čudno navado, lahko spi popolnoma cel dan in noč, vsake toliko se sprehodi do kota, kjer ima svoje brikete. Po petih letih je kar malo dobila v širino, samo je še vedno voljna do igre. Pred časom, je jedla tudi ribe in piščančje kosti, od kar jo je pa začela razvajat tašča z briketi, ji to ne pride več na misel. Ko pa jo prime lovski nagon, pa prinese tudi kakšno poljsko miško, pa tudi kakšen vrabec ali sinica ji ne pobegneta.

Portret

Kaj spet Žiga naklepa?

Hrbtno.

Od kar smo imeli delavnico RAW in Lighroom,sem že kar nekaj fotografij obdelav v omenjenem programu. Se mi zdi, da ga iz dneva v dan bolje spoznavam.

Ena bolj divja. (Rifnik)

In ena bolj umirjena. (v domačem gozdu)

Vaja dela mojstra.

Včeraj, v soboto, smo se zopet izobraževali klubovci E-fotografija. Povabljeni smo bili na predavanje v Šentjur pri Celju. Kjer sta nas je gostila Robert Gajšek in Samo Hajtnik – Guzman, ki pa je imel še eno nalogo, predstavil nam je delovanje programa Lightroom. Ni bila namenjena samo Lightroomu, temveč, zakaj je bolje slikati v RAW kot pa v JPEG. Samo nam je lepo razložil dobre in slabe lastnosti vsake datoteke. Kot je povedal, RAW (Zakaj RAW) datoteka zavzame bistveno več prostora na polnilniški kartici kot pa datoteka JPEG. Zakaj tako. Tudi odgovor smo dobili. RAW (zakaj uporabljati RAW 1, 2) datoteka je popolnoma neobdelana (surova) in je ni tudi pod razno mogoče tako fotografijo oddati v razvijanje. V razliki od datoteke JPEG, ki pa nam jo naredi aparat, je mogoče takoj tiskati na foto papir, brez kakršne koli obdelave. Za datoteko RAW je tudi malo programov, ki bi jo odpiralo, zato nam je samo predstavil Lightroom. Še preden pa smo začeli z programom, smo se odpravili na bližnji hrib Rifnik, kjer smo fotografirali, seveda v RAW-u. Čas za fotografiranje je zelo hitro minil, pa tudi želodčki so že klicali, da bi bilo dobro kaj prigriznit. Robert nas je odpeljal do gostilne v Šentjur, kjer smo za to poskrbeli.

Po kosilu, pa na predavanje o programu Lightroom. Samo se je zelo dobro pripravil na malo večje učence in učenke, ki smo ga zelo pozorno poslušali. Je pa tako predavanje bistveno bolj zanimivo, kot pa tisto, ko sem še sam hodil v šolo. Mogoče je bil vedno problem v predavatelju?

Še enkrat se moram zahvalit Robertu Gajšeku, ki nam je priskrbel prostor z ustrezno opremo in Samu Hatnik – guzmanu za predavanje o Lightroomu.

Upam da bomo to še kdaj ponovili?

Križ na hribu Rifnik.

Nekateri smo fotografirali, nekateri so se sončili.

Spomladanski žafran.

Prišel je dan. Ko je tudi Žiga izrazil da bi fotografiral. No želja je bila že nekaj časa, samo mu po pravici nisem preveč zaupal svojega fotoaparata. Sedaj ko pa je moj stari aparat več ali manj v nahrbtniku, sem se odločil, da ga vendarle zaupam Žigu. Kaj je lepšega kot želja in se ti izpolni. Žigu nastavim aparat kar na avtomatsko, vklopim fleš in prva lekcija se začne. Prožilo stisni do polovice, šele nato do konca. Z poslušnostjo imava še malo probleme. Tudi to bova prebrodila. Pa preizkusiva v praksi. Prvi motiv. Kdo? Nič, greva slikat Mami.

Počasi se približava, škljoc in prva fotografija je narejena. Mateja zelo presenečena, ko ugotovi, da imamo še enega navdušenca fotografije v družini. Sedaj ko ima Žiga elan, mora vse poslikat po stanovanju, kocke in delavnico, ki pa nista več zanimive, saj ima novo igračo. Ko ga takole opazujem, kako je navdušen, se spomnim, da sem sam popolnoma isti.

Nova igrača, ali pa nova foto oprema, oboje je enako, samo v ceni se razlikuje. Pač tako je. Če mu je všeč. Zakaj pa ne.

Mladi mojster pri fotografiranju.

Še preveri ali je uspelo.

Tudi Lego kocke so zanimive. Ampak samo kot fotografski objekt.

Silos v Zalogu. Nikjer nisem zasledil kdaj je bil zgrajen, vem pa da je v lasti zavoda RS za blagovne rezerve. Kje stoji? Stoji ob Zaloški cesti preden se zapeljete v podvoz, ki vas pripelje v sam Zalog pri Ljubljani. Še preden se je mestna občina Ljubljana razširila vse do reke Ljubljanice, je tu pri silosu stala tabla, ki vas je obveščala, da ste ravno vstopili v Zalog. Pred leti so ga popolnoma obnovili, silos je dobil novo fasado. Je pa lepo viden iz vsakega večjega hriba, ki je v Ljubljani, tako se ga vidi iz Ljubljanskega gradu, Šmarne gore, Debnega vrha, pa še iz kakšnega hriba bi se ga videlo.

Ko sem bil še majhen,se spomnim, da je oče vedno govoril, ko smo se peljali mimo, sedaj smo pa doma. Pa še res je, še dober kilometer in sem na domačem dvorišču.

Silos, pogled iz Kašlja.

Višine in datuma postavitve, nisem nikjer zasledil. Žal.

OPOMBA: Dodano 07.03.2008

Silos – zgrajen leta 1949, visok 47 m. Ima 29 celic ali shramb, normalna kapaciteta 500 vagonov žita. Za krajši čas pa lahko sprejmejo tudi do 800 vagonov. Silos deluje avtomatično. Polnjenje se izvaja s pomočjo elevatorja.
Več: Stane Matjažič, Naš Zalog (Zbir zgodovinskih dogodkov), 1998

Kljub temu, da se kazni v prometu višajo, se nekateri še vedno požvižgajo na njih in veselo vozijo po prekrških. Samo v dveh minutah sem ujel dva na tem križišču.

Ne bom rekel da sem sam svetnik

1.

2.

Kaj pa vi? Se tudi vi požvižgate na visoke kazni?

Sprehod po parku Tivoli, smo si privoščili na kulturni dan 8. Februar. O tem sem že nekaj pisal tukaj, sedaj pa se vse samo nadaljuje.

Pogled proti Ljubljani.

Pot nas je vodila od muzeja, proti Jakopičevemu sprehajališču. Vmes smo še srečali starejši par, ki sta v grmovje neprestano ponavljala Muki, Muki. Prvo sem pomislil, da ju domači ljubljenček popolnoma nič ne uboga, vendar sem se zmotil. Muki ni bil nihče drug kot drobcena veverica. Nisem mogel verjeti, da so tako udomačene. Pa ne da bi prišla samo ena, bilo jih je kar nekaj. Celo iz roke je prišla pobrat lešnik, nato pa na najbližjo varno vejo, kjer si ga je privoščila.

Kot rečeno, smo pot nadaljevali po Jakopičevem sprehajališču, kjer je razstava fotografij na temo Plečnik. Tam si lahko ogledate vsa Plečnikova dela v Ljubljani. Kar zanimivo za pogledat. Bo pa potrebno si enkrat vzet malo več časa in naredit foto reportažo o parku Tivoli.

Pogled po Jakopičevem sprehajališču iz ene …

… in druge strani.

Foto klub E-fotografija, smo se zmenili za sobotni izlet. Na dogovorjenem mestu v Kranju se nas je zbralo kar 12. Lepo število, vsi lačni novih izkušen in dogodivščin. Kot rečeno, ura je bila 8, malo pozno za fotografirat, vendar volja je in jo bomo izkoristili, kljub pozni uri.

Najprej smo se porazdelili po avtomobilih. Pot nas je najprej zanesla na Gorenjsko. Za prvi postanek, smo si izbrali izvir Save dolinke (Zelenci). Tam nas je čakala prava zimska idila, zamrznjen sneg, ki je kar škripal pod našimi nogami. Pokrajina je res čudovita. Sam sem bil na tem mestu prvič in moram reči ,da je res fantastično. Pri vsem pa so nam pomagale še račke, ki pa se nas niso popolnoma nič bale, drugače rečeno, so kar domače.

Nato nas je pot vodila v sosednjo državo Italijo, kjer smo se ustavili pri Mangartskih jezerih, ki pa sta bili delno pomrznjeni. Malo smo slikali, malo klepetali in veliko čakali na nekatere člane, ki jih je fotografiranje popolnoma prevzelo.

Ko smo se ponovno vsi zbrali pri avtomobilih, smo se odpeljali proti Trbižu in nadaljevali do jezera Predil. Žal je bil popolnoma zamrznjeno, tako da smo kar hitro nadaljevali pot do še pred kratkim mejnega prehoda Predel. Počasi smo se začeli spuščati v dolino, mimo Loga pod Mangartom in nadaljevali do trdnjave Kluže.

Tu pa smo si zopet vzeli malo več časa in trdnjavo poslikali iz vseh kotov. Fotografiranje je bilo zelo problematično, ker je sama trdnjava v senci, ozadje je bilo pa prav lepo osvetljeno. Tudi tu je čas kar hitro minil in že smo se odpravili proti Bovcu, še prej pa smo si odšli pogledat velika korita reke Soče, ki je ena najlepših in najčistejših rek v Sloveniji in upam, da bo tako tudi ostalo.

Slikanje korit je bilo pa bolj adrenalinsko, ker če si se hotel približat, si moral kar malo plezat in z vso opremo v nahrbtniku in stativom je to kar malo težko. No če hočeš dobiti dober posnetek, se moraš kar potruditi. Po napornem plezanju je bil čas, da odrinemo proti Kobaridu, kjer smo si ogledali še kostnico padlim junakom iz 1. svetovne vojne. Žal smo prišli tja že zelo pozno, ker se je počasi že začelo temniti, zato smo poiskali v Kobaridu gostilno, kjer smo si napolnili želodčke in se pogovorili o celodnevnem izletu. Pri šli smo do zaključka, da bomo morali izlet v kratkem ponoviti, seveda v druge kraje.

Za konec nas je pa še vodila dolga zavita pot preko Tolmina, Most na Soči, Cerkno, Škofja loka, Kranj, kjer smo se poslovili in odhiteli vsak svojo pot.

Lepo vreme nas je zvabilo v park Tivoli. Bili smo zelo zgodni, malo po deveti dopoldan. Odpravili smo se kar po prvi sprehajalni poti, ki je bila v bližini. Pot nas je peljala mimo mini golfa, ki pa mi je deloval zelo opuščen, kot da tu že par let ne bi bilo nikogar. Pot smo nadaljevali proti Cekinovem gradu in si pred njim ogledali tudi tank T 55, ki ga je uporabljala Slovenska Teritorialna obramba, pred agresijo JLA leta 1991. Ko sva si z Žigo ogledovala tank bolj od blizu, je Mateja prebrala na vhodnih vratih muzeja, danes prost vstop. Seveda, danes je Prešernov dan 8. Februar, Kulturni dan in muzeji imajo dan odprtih vrat.

Tako smo si odšli pogledat muzej. Začeli smo z 1. Svetovno vojno in si ogledali v kakšnih rovih so se takrat borili vojaki.

Orožje ki so ga uporabljali v 1. Svetovni vojni.

Denar Kraljevine Jugoslavije

Nadaljevali smo z 2. Svetovno vojno.

Čas po vojni v Bratstvu in edinstvu, pod vladavino Tita.

Na koncu pa smo si še ogledali dogodke izpred 17 let, ko je JLA napadla mlado Slovensko državo.

Vojak JLA

Slovenska TO.

Po končanem obisku muzeja smo nadaljevali sprehod po Tivoliju, to bo pa že druga zgodba.

Skrajni čas je že, da se tale zima poslovi in se prične lepo spomladansko vreme. Samo, ne bomo pomladi dočakali, dokler pustne šeme ne preženejo te nadležne zime. In res, tudi letos so nas maškare obiskale na domu, vesele in igrive.

Lahko bi bil Ata Smrk, kdo ve?

Mala miška.

Spider lovi malo miško.

Klovn je pa že malo zmatran.

Klovn reši malo miško, pred spider-manom.