Gregor Krašnja: event photography

Dolgčas, dolgčas in še enkrat dolgčas.

Nedelja dopoldan, čudno vreme, kar neki se oblaki vlečejo po nebu. Zopet ni sonca, ni megle, sama sivina.

Žiga je še vedno malo bolan, zato sem jo na hitro popihal po okoliških travnikih. Mogoče bom pa kaj ujel zanimivega v objektiv. Samo mogoče ?

Se sprehajam, vse mirno, kot bi bilo vse okoli mene mrtvo, tudi ptičev ni na spregled. Tu je občasno polno srak in vran. Nikogar. Kot da bi se preselile nekam drugam, ali pa tudi na njih vpliva to turobno vreme.

Že po dolgem sprehodu, pa opazim nekakšno nenavadno vdolbino v zemlji. Nekakšna sled. Pa še res je bila sled, samo nekam velika je. Ne zgleda, da bi bila pasja, tudi mačja ne. Moralo je bit nekaj večjega.

Kaj vse se sprehaja mimo naših hiš, ko mi sladko spimo.