Gregor Krašnja: event photography

Včasih je potrebno tudi arhiv malo posprtavit. Lotil sem se čiščenje diska, posnel arhivske fotografije, ki jih ne uporabljam več. Označil po mesecih in letih. Že nekaj časa razmišljam, da bi jih sortiral po oznakah ( živali, sončni zahodi, makro itd), pa ne vem z katerim programom bi to počel, da bi bilo najbolj enostavno.
Kot rečeno, po pregledeu arhiva, sem našel še nekaj IR fotografij, ki še niso bile obdelane. Ena od teh fotografij je tudi koruzno polje.

Na poti, do volišča, sem ujel tole preganjanje krasnih oblakov po nebu.

Kdo bo novi predsednik naše države? Mi je popolnoma vseeno, ker predsednik nima ravno vidne funkcije v naši politiki.

Kar na hitro sem se odloči, da skočim na bližnji hrib Rašico. Bil je tako lep dan, da bi ga bilo škoda presedet kje pred hišo ali pa celo za štirimi stenami.

Še sreča, da se mi ni potrebno nikamor vozit z avtom, ampak kar lepo po cesti slabo uro do stolpa na Rašici. Sonce me je grelo do prvih dreves, nato počasen vzpon v senci, kjer se je kar na enkrat ohladilo. Po pravici povedano, ni bilo dolgo hladno. Že po dobrih petnajstih minutah sem sopihal v hrib, kot kakšna stara parna lokomotiva. Ja Grega, res si brez kondicije, bo potrebno večkrat v kakšen hrib in ne samo po par metrov naredit.

Kot sem zapisal, po slabi uri sem bil že na vrhu pri koči na Rašici. Nič ljudi, nobene gneče. Običajno je tu polno izletnikov, ki prihajajo sem gor. Najprej sem pomislil, da je koča zaprta, vendar ni bila, tudi vreme ni bilo krivo, da ne bi bilo več ljudi. Mogoče zaradi vetra. Kakorkoli, raje imam ta hrib, kot pa sosednjo Šmarno goro, ker kadar sem šel gor, sem se že po poti izogibal tistim, ki so se odpravljali v dolino, tudi na vrhu ni nič bolje, še usest se nimaš kam, ko pa greš v dolino se ponovi umikanje na vsakem koraku.

Pa pojdimo nazaj k temi, na stolpu je kar močno pihalo, kljub temu, da sem bil toplo oblečen in z kapo na glavi, me je kar dobro prepihalo. Iz stolpa je res krasen razgled nad Ljubljansko kotlino, pogled na Domžale, Mengeš, Kamnik vse do Kranja, tudi Alpe so krasne, sedaj ko jih je prekril sneg.

Po parih minutah lepega razgleda, sem se odpravil proti domu. Sonce se je že počasi spuščalo, tako da bo fino naredit par posnetkov, iz Severa pa so se že preko Alp valili temni oblaki.

Ponovno slaba ura do doma. Ko sem prestopil prag, je bilo že temno. Na mizi pa me je že čakal topel čajček.

Bo potrebno kmalu ponovit.

Planinska koča na Rašici, v bližini je postavljen tudi razgledni stolp.

Popoldansko sonce je listje na poti obarvalo v rdeče.

Jesensko odpadlo listje.

Prečudovit sončni zahod. Zakaj ga na levi strani manjka, ker ga je prekril sosedni hrib.

Danes sem se ponovno igral z Adobe Lightroom. Uspelo mi je naredit nekaj podobnega kot IR fotografija. Presodite sami. Običajno IR slikam z posebnim filtrom, no danes sem se pa raje igral z programom.

Komaj sem že čakal, da pridem domov, napolnim želodček in grem malo ven, na sveži zrak. No, kosilo se je malo zavleklo, kavica in pa sladica, pogovor v družinskem krogu in ura je kar kmalu pokazala 17.30. Sedaj pa ne bo nič od fotografiranja, jutri pa napovedujejo slabo vreme.

Nič grem, pa naj bodo danes na sporedu nočne. Tudi večerno sonce sem zamudi, tako da se odpravim kar v center Vodic. Nič kaj posebnega, odpravim se na glavno križišče, tam naredim par posnetkov, nato pa me je pot vodila mimo Agipa na most čez avtocesto Ljubljana Kranj. Ob cesti je kar nevarno hodit v temi, pa kljub temu, da imaš pri sebi odbojnike svetlobe (kresničke), zato sem raje hodil za ograjo, je bolj varno.

Kopitarjev trg.

Glavno križišče, stare ceste med Ljubljano in Kranjem. Če se izogibate plačilu cestnine, se peljete tu skozi.

Agip.

Nočni pogled proti Kranju.

Pa še pogled proti Ljubljani.

Vodiška fara.

Veliko sem že bral o tej predelavi. Sedaj pa sem se odločil, da poskusim tudi sam.

Z mojega balkona. Pogled proti Šmarni gori.

Kako se vam zdi? Še kakšen predlog, kako to izpiliti?

Danes je debata nanesla na uporabo računalnikov v Osnovnih šolah. Nekateri so pravili, da šola ne zahteva učencem dela na računalnikih, nekateri pa da doma morajo tudi delati razne referate v Power poitu, excelu in wordu. Seveda se strinjam, da šolarji čim prej osvojijo znanje raznih operacijskih sistemov. Ni mi pa jasno, ali lahko učitelji zahtevajo da učenec v 8 razredu devetletke zahteva nalogo v Powerpointu. Kako lahko kaj takega zahteva. Nekatere družine nimajo niti osnovnih potrebščin za preživetje, kaj šele da bi si kupovale drage računalnike. Še manj pa drage programe na njih. Jasno mi je, da naj poiščejo razne informacije in naredijo nalogo. Kako sedaj iščejo podatke? Po internetu ali v knjižnicah, tako kot smo to počeli tudi mi.

Zanima me kakšne izkušnje imate vi? Kdaj so vaši otroci zečeli uporabljati računalnike za domače naloge?

Naša Eva pa tako pridno raste, kaj ne bo, saj ima že dobrih 5 mesecev. Pri hranjenju ni izbirčna, samo obrok mora bit na minuto. Če ne, pamalo povzdigne glas in malica je pripravljena.
Vsakič ko jo vidim je večja in bol nasmejana. Sedaj me že zelo dobro pozna, verjetno zato, ker vedno skačem okoli nje z čudno škatlico, ki se stalno bliska iz nje.

Punca raste in raziskuje.

A vidiš kaj iz rokava gleda?