Gregor Krašnja Foto Blog

Ta konec tedna smo se odpravili v Slovensko primorje, tako kot večino Slovencev. Bolj natančno v kamp Strunjan. Odpravili smo se že kar zgodaj zjutraj, že zaradi gneče, ki so jo napovedovali. No ni bilo tako zgodaj. Od doma smo se odpravili ob 9.30 in prispeli v Koper po dobri uri vožnje. O gneči ni bilo ne duha ne sluha. Temperatura pa je bila že okoli 30°. Za prvi dan kopanja smo si izbrali avtokamp Debeli rtič, ki je čisto na meji z Italijo. Pa preidimo k stvari.

Tokrat bom pisal o solinah in o soli. Saj vsi vemo, da je sol najpomembnejša začimba, ki ne sme manjkati v vsaki kuhinji. Zaradi soli so se bile tudi vojne. Imamo pa Slovenci tudi lepo zgodbico o švercanju soli, sej jo vsi poznamo, to je Martin Krpan.

Naslednji dan sem se pa odpravil na Strunjanske soline, ki so od kampa, kjer smo prenočili oddaljene cca 100m. Obstal sem zelo razočaran. Soline dobesedno propadajo, no vsaj en del, en del še obratuje. Solinarji pa so že želi sol. Seveda to delajo zgodaj zjutraj, ker v popoldanskih urah ni za zdržat, zaradi vročine. Sem si pa hotel ogledat soline bolj od blizu, pa se ni dalo, ker je vse zaklenjeno, tako da bližnjih fotografij nisem uspel naredit. Mogoče kdaj drugič, ko me bo pot ponovno zanesla v te kraje. Še raje bi si pa ogledal Sečoveljske soline, ki so bistveno večje.

Na solinah so včasih želi sol, sedaj pa raste nekakšno trsje. Soline pa počasi propadajo.

Tudi galebi tu najdejo vir prehrane.

En del solin še živi, samo je nedostopen za nezaposlene.

Še iz drugega kota.

Sem pa našel Simono.

Zaklenjeno.

Včeraj sem šel ravno v kuhinjo in pogledam ven skozi okno, zagledam fantastičen pogled na dvojno mavrico. Mi ni dalo, da je nebi slikal, narava je res poskrbela za enkratne barve. Običajno mavrica traja samo par minut, ta pa je obstala na mestu kot pribita.

Včeraj sem pojedel preveč borovničevega štrudla, zato ga je za danes zmanjkalo. Ostal je samo spomin nanj.

Ps:

Štrudel po domače drugače pa zavitek, da me kdo ne lovi zaradi Slovenščine hehe.

Danes popoldan me je pot vodila v Ljubljanski BTC. Poskusil sem dobiti parkirni prostor v senci, da se vsaj pločevina malo ohladi, ko se vrnem. Ker sem kar nekaj let delal v tem okolju, sem se spomnil kje parkirati, da bo senca. Pa še zmotil se nisem, prostora na pretek.
Ko sem vse skupaj opravil in odhajal proti avtomobilu, sem slišal glasbo na Aleji mladih, kjer se je ravno pripravljal turnir v odbojki. Še sreča da sem imel z seboj tudi foto, tako da sem se odpravil pogledat kaj se dogaja. Vročina je pripekala od zgoraj in od spodaj, zato se mi je že kar malo kisalo. Zavil sem v najbližji bife in si naročil ½ l vode, da sem se vsaj za trenutek ohladil. Izvedel sem še da bo imela v BTC-ju koncert Rebeka Dremelj , samo se mi ni dalo čakat ker je bilo res peklensko vroče. V tem času se je že zašel turnir v odbojki, sam pa sem se odpravil proti domu.

Dve štajerski lepotički v kabrioletu.

Ogrevanje pred začetkom tekme. Ne vem zakaj ogrevanje, ker je bilo ža tako prevroče.

Pa še ena lepotička, ki je šla ravno mimo.

Danes je dobesedno pasja vročina. Za dokaz pa še fotografija iz domačega termometra.

Zunaj 35°C, znotraj pa vzdržljivih 25°C.

… svoj 4. rojstni dan. Vse skupaj se je dogajalo v družinskem krogu, se pravi stari starši, sestra od Mateje, Polona z otroki, Patrik, Luka in David, mojega brata Sama z Patricijo ni bilo, ker ga je ujel rahel prehlad, zato pa sta moja starša pripeljala njuno prvorojenko Kajo, Eva je pa doma ostala ker je še premajhna za take zabave.

Otroci so noreli do nezavesti, nekaterim pa to ni bilo po godu, zato so doživeli rahel živčni pretres in se je raje odmaknil v svoj svet tišine. Kot pravim prišlo je do iskrenja, po minuti, pa se je vse skupaj normaliziralo in rajanje se je nadaljevalo.

Kmalu je bil čas za torto, kjer je Žiga upihnil 4 svečke, na torti pa je bil njemu najbolj všečen motiv Shrek. Seveda je zopet naredila torto moja tašča ki je prava mojstrica v tem. Od torte ni ostalo nič, ker smo jo razdelili še med sosede, ki so se prišli posladkat, glavni njihov namen pa je bil seveda da čestitajo Žigu za 4 leta.

Žiga, starša ti želiva vse najboljše v 4. letu, da boš ubogal še toliko kot sedaj, lahko tudi malenkost več. Najbolj ti pa želiva veliko zdravja in srečnih trenutkov, pa da ne pozabim, da se naučiš vožnje z kolesom, z malo padci.

Slavljenec.

Shrek, ki smo ga kmalu pojedli.

Le kaj bi zdele ušpičila?

David pogled v objektiv.

Žiga in Kaja, hitro kaj ušpičita, samo da pogledaš malo vstran.

Pa še skupinska pred torto.

Kaj se zgodi, če mu vtaknem prst v usta? Kaj se zgodi mami?

Luka je pa fant, ki se nerad slika, da bi ga pa ujel nasmejanega na fotografiji, je pa prava redkost.

Sedim pred tipkovnico in se sprašujem, kako naj opišem ti dve sliki ki ju objavljam. Nastale sta v dnevu pred dogotkom, ki se bo odvijal jutri. Pripravljale so se še zadnje malenkosti, zato sem se z Žigom potiho odmaknil za par minut na domači vrt.

Najprej sem probal ujeti tega malega vragca v objektiv, pa ni primeru niti sekundo, zato je nastalo to kar je, ni najboljša. Vse skupaj bo potrebno ponoviti.
Že nastavitve niso bile prave
55mm, F/8, 1/125, ISO 100

Malo naprej pa sem našel, še pajkca, bolj me je spominjal na suhi južino. Ne vem ali se je sončil na cvetu, ali pa je čakal na morebitno žrtev. Kakorkoli že epiloga nisem dočakal.

Kakor pravim, danes je res en čuden dan. Čeprav je Sobota, me že močno daje spanec in mislim, da se bom kar hitro odpravil proti postelji.

Še naslov si izmislim, pa grem spat.

Pravijo da je na podeželju lepo živet, pa še res je. Z vsemi sosedi se zelo dobro razumemo, verjetno zato ker smo vsi priseljeni iz Ljubljane na podeželje. Je pa tudi ena neljuba stvar, staroselec (kmet) ki se je ravno tako preselil v te kraje. In sedaj misli da lahko dela kar mu je po volji, samo da nam nagaja.
Zakaj gre. Na bližnjem travniku, ki je oddaljen od naših hiš cca 10m, on veselo kuri plastične vrečke, plastenke in vse kar je iz plastike. Najhujše pa je to, da imamo samo 50m stran kontejnerje za ločevanje odpadkov, tako da bi mu bilo lažje vse skupaj odnest do smeti, vendar ne, ker z tem ne more nam nagajat. Sedaj pa smo se sosedje usedli skupaj in začeli urgerat. Najprej smo poklicali na ustrezni inšpektorat, jim priložili dokaze in nato dobili odgovor, zakaj pa ne pokličete Policije. OK, naslednjič pokličemo Policijo, že operater nam pove, da oni nimajo popolnoma nič z tem, samo ker smo naredili prijavo ga bodo opozorili. In kaj se je zgodilo, Policisti so prišli, najprej so se pogovorili z nami, nato pa odšli do kmeta in povedali da se vsi tu okoli pritožujemo. Po odhodu policistov je sosed prišel do kurišča in lepo nametal gor še malo PVC folije, za povijanje slamnatih bal in cel kup trave.
In sedaj se sprašujem, ali ima vse uradnike podkupljene in prijave zmečejo samo v koš, ali pa se v naši državi zopet vsi samo podajajo žogico in pravijo, to ni v naši pristojnosti.

Pripreve na kurjenje, na kupu PVC folija in drugi plastični predmeti.

No sosedje, da me ne pozabite.

Kako se črno kadi, če nimaš zaprtih oken, smrdi po plastiki tudi v hiši.

Po odhodu policistov, je pa še malo dodal palstike in ogromno sveže trave. Kljub temu da ima travo za živino, jo raje kuri.

Včeraj je praznovala svojo 94. pomlad Ana Brank iz Vodic. Še vedno ima smisel za humor, sliši tudi odlično, sploh take stvari ki jih ne bi smela hehe, občasno pa še vedno napiše kakšno pesmico in jo objavi v Kopitarjevem glasu. Mama je tudi zelo kritična do vseh in do vsega. Ravno danes sva malo kramljala in sem jo vprašal koliko državah je že živela. Odgovorila mi je kot iz topa, Avstroogarska, SHS, stara Jugoslavija, Jugoslavija in končno še Slovenija. Od denarnih valutah pa ni bila popolnoma sigurna, zato mi bo odgovorila pri naslednjem obisku.
Vsi domači ji želimo še mnogo let, največ pa zdravja in volje do življenja.

Malenkostna tortica za rojstni dan. Naredila pa jo je njena hčerka, moja tašča.

Pri 94. še vedno bere brez očal.

Kapljica lovi sončne žarke, žal jih ni mnogo ujela. So se ji pa kmalu pridružile še druge kapljice.