Gregor Krašnja Foto Blog

Super, zopet je konec napornega tedna. Še sreča, da je bil skrajšan za delovni dan, če bi bilo tako vsak teden, se nebi popolnoma nič pritoževal, samo da se 15. ne pozna tisti manjko.
Preidimo k stvari. Začetek poletnega vikenda, ko bi morali malo uživati v lepem vremenu pa se zopet nebo zapira. Vsepovsod so se pojavili oblaki, samo še majhen konček svetlega je vmes. Še kaže na kanček upanja.

Ponedeljkovo popoldan smo si vzeli za obisk mojih staršev v Zalogu. Ura je bila že skoraj 16.00, pa vročina še ni popustila, termometer je še kar vstrajal tam okoli 31. Zato je bilo še najbolje, da ostanemo kar v stanovanju, kjer je bila temperatura za silo nižja. Šele okoli 19 ure je malo popustilo in je tudi zapihal rahel vetrič, tako da ni bilo več tako vroče.

V tem trenutku, ko smo hoteli naredit malo krajši sprehod po okolici, si je Žiga zaželel ogleda vlakov. Vročine ni več (vsaj ne tako visoke), no pa pojdimo, proti železniški postaji, ki je oddaljena dober kilometer. Ker je ta dan , dan neodvisnosti in dela prosti dan, sem se uštel glede gostote vlakov ki so peljali mimo. Vozili so na vsake 5 minut, enkrat tovorni, pa brzo vlak, pa zopet tovorni, pa zopet potniški vlak , pa ponovno tovorni in ni konca, pa ni konca. Žiga je užival, no sej itak vedno uživa, sploh pa če še opazuje vlake, še raje pa se vozi z njimi. Nekaterim je Žiga veselo mahal in vlakovodje so ga z veseljem pozdravljali nazaj, tako da so mu hupali. Hura še eden ki je pohupal.

Žiga bi kar vztrajal tam še par ur, samo potrebno se je vrniti domov, jutri je nov delovni dan, pravzaprav je bil danes nov delovni dan, ker se mi včeraj ni dalo zvečer popolnoma nič, pa sem se danes malo potrudil in nadoknadil včerajšnjo lenobo.

Še dobro da so vrata pobarvana na rumeno, drugače bi kar skozi okno vstopil.

Traverze, pripravljene za zamenjavo.
Le koliko so težke, mogoče bi se dalo pa kaj zaslužit?

Eden od vlakovodij, ki je veselo piskal v pozdrav Žigu.

Katera je močnejša?

Z Žigom sva se odpravila na jutranji sprehod po naši okolici. Res, da je bila ura komaj 10 dopoldan, je sonce že neusmiljeno pripekalo. Z seboj sva vzela novo igračko Nikona, kar ste lahko prebrali v prejšnji objavi in jo malo stestirala, no testiral sem jo jaz, Žiga je samo asistiral. Največ sem se igral z gumbom M, A, S in P. Po pravici povedano, najbolj z M (ročne nastavitve). Nastavitev zaslonke in čas osvetlitve. Kot sem opazil, je pri tem aparatu popolnoma drugače kot pri mojem prejšnjem. Najprej se moram navadit, kje so vsi gumbi, ne da vsakič iščem posebej kje je ta in kje je drugi gumb.
Ker sva se veliko sprehajala po senci, kot sem že omenil, bilo je vroče, sem preizkusil še makro slikanje. Ja tu sem pri starem fotoaparatu vedno popenil, tokrat sem bil pa zelo presenečen, ker se mi ni dalo več nastavljati ročno, sem gumb obrnil kar na makro. Tokrat mi je uspelo v dveh zaporednih fotografijah naredit super sliki, no vsaj sam mislim da je tako . Res je, da bo potrebno še kakšen € priložit in si dokupit še dodatne objektive, ker ta, ki je v osnovi, je res samo za začetek, ali pa ga sam še ne znam uporabljati, kar je pa tudi verjetno.
Po dobri uri in pol sva se z Žigom vrnila domov, doma naredila še par slik, v prvi vrsti z Žigom, te pa bodo objavljene prihodnjič.
Tokrat bo makro na sporedu, kot to naredi Peter.

Pajek, cvetlica in muha.

Če se ne motim, Ivanjska ptičica. (vir Peter Mlakar)

Ker mi moj stari fotoaparat ni več zadovoljeval mojih potreb po fotografijah, sem se odločil da ga zamenjam za kaj novejšega. Tokrat sem si rekel, mora biti digitalna SLR kamera. Samo kaj izbrati, paleta dobrih kamer je ogromna, Evri pa omejeni. Nekaj časa sem se odločal za Canon EOS 400 D, potem sem našel dobre lastnosti pri Nikonu D40x. Ker sem imel še starega Kodaka, me ni še nič dišalo po menjavi, samo sem bil z vsakim dnevom bolj jezen, še posebno pri makro fotografijah, preden je zadevo izostril, mi je želeni objekt že ušel, tako da sem imel ogromno slik raznih listov in stebel rastlin.

No potem pa kot po naključju, mi stari foto po nesreči pade iz kavča. Kako se je to zgodilo, nekaj sem mahal za nadležnim komarjem, odložil foto na kavč in puf, je že bil na tleh. Sranje, pa sem naredil biznis. Takoj ga vključim in dela, samo da je začel zelo rožljati ko začnem zoomirat.

No sedaj se je bilo potrebno pa kar hitro odločit. Res je preteklo še par dni. Po težkem premisleku, sem se odločil za Nikona D40X. In sedaj ga imam tu pred sabo. Takoj po prihodu domov sem dal polnit accu baterijo, nato pa prelistati navodila. Uf, samo z listanjem ne bo šlo, nekdo jih bo moral še prebrati, v tem primeru seveda jaz hehe. Ta pa ima 1000 in 1 funkcijo, vsaj za 900 funkcij več kot moj stari aparat J .

Končno polna baterija, najprej je potrebno namestiti objektiv, aha, kje so navodila, sem že našel, ne morem verjet da je z navodili vse lažje. Sedaj je potrebno nastavit še datum in uro, pa časovni pas, kaj bi še rad od mene, dejva že slikat.

Ko je bilo vse nastavljeno , grem malo ven testirat aparat, ura 20.00, še dobro da je danes najdaljši dan v letu. Svetloba ni bila ravno najboljša za testiranje. Za danes sem naredil samo 30 fotografij, nekaj vam jih predstavim, ostalo pa drugič.

Rožica na vrtu.

Pa še en šopek.

Ne,ne tiste pikice ni omazanija, temveč lastovke.

Pa še ena kar tako.

Fotografije niso obdelane, samo pomanjšane in podpisane.

Pred dobra dvema tednoma, se je naša družina povečala za novo članico. Samo, moj brat, in njegova punca Patricija, sta dobila še drugo hčerko Evo po prvi ki ji je ime Kaja.
Ko smo bili na obisku, se Eva ni dala kaj veliko motiti, je samo spala. No zbudila se je samo ko je bila lačna, nekako na tri ure. Samo se je prav čudil, kako to da toliko spi, ker ponavadi se joka po cel dan. No mislim da pretirava, ali pa samo mi naredimo tako dober učinek na malo Evo, da tako lepo spi po cel dan.
No zaradi tega stavka jih bom verjetno jutri kar dobro slišal hehe. No kakorkoli že, punca je živahna želimo ji veliko zdravja in veliko sreče v življenju.

Moja malenkost in mala Eva.
Stric, ti tako fino crkljaš, da me kar uspava.

Eva v naročju Mateje, na desni naš nagajivc Žiga, na levi pa Kaja, zadaj pa srečni očka Samo.
Patricija se je pa nekje skrila.

Dva navihanca, ki takoj kaj pogruntata, samo da ju ne gledamo.

Evo, pa že spet spi, tako pridnega otroka pa že dolgo ne .

Kot sem obljubil, sem sestavil še drugi del. Tokrat je bolj povdarek na lepoto.
Uživajte!

Nekateri so se tudi zabavali.

Znana je zmagovalka, naj hostesa.

Tudi pleh je potrbno spolirat.

Zapeljivo

Sladek nasmeh, vse za dobro fotografijo.

Izivalno odpeta.

I love Playboy.

V dvoje.

V troje.

Lokalne lepotice.

Tudi zadnji deli niso bili slabi.

Trema pred nastopom.

Ne bom veliko pisal, ker je bilo že veliko napisanega in povedanega, zato raje prilagam par fotografij.

Rdeče, črno.

I feel power.

Muzike poln kufer. Kam bomo dali pa kovček?

Red bull ti da krila.

Kombinacija črno, belo.

Le kje so spravljeni vsi konji?

Dobra kombinacija.

V A3M-ovem šotoru je prišlo do vrelišča.

Kdo je skrivnostna oseba, desno spodaj?

Nadaljevanje sledi …

Pravijo, da se po jutru dan pozna, no to zame ne velja. Zbudil sem se ob 5:10, ne nisem se zatipkal, res je bila toliko ura. Le kaj mi je bilo treba tako zgodaj vstati? Mateja me je prosila, da jo zapeljem do službe, ja samo zato sem se dvignil ob tej uri. Žiga je pa vse skupaj preslišal in sladko spal dalje. No, da nisva bila samo midva tista, ki vstajava tako zgodaj, je Mateja poklicala še svojo mamo, da popazi na Žiga, dokler se jaz ne vrnem. Hehe, še eno žrtveno jagnje sobotne službe.

Zunaj se je že počasi začelo daniti, samo sončka še ni bilo videt, bilo je preveč megleno. Do Ljubljane nisva srečala žive duše, vse je še spalo. Prve avtomobile sva srečala šele na avtocesti, seveda so se vračali domov. Pred podjetje sem jo pripeljal pravočasno, sedaj pa hitro domov, da ujamem še kakšno urico spanja, preden začne Žiga skakat po hiši. Ko sem se peljal proti domu, so že prvi žarki sijali skozi jutranjo meglico, še sreča da sem imel z seboj tudi fotoaparat in tako naredil nekaj posnetkov. Ravno tisti čas, ko sem jaz slikal, se je od ne vem kod zvrstilo par avtomobilov. Vsi so čukasto gledal, kot , poglej tega norca, namesto da bi spal, fotografira navsezgodaj zjutraj.

Da zaključim zgodbo. Sedaj sem bolj zaspan kot kdajkoli prej in po kosilu se bom z veseljem ulegel za kakšno urico. Tisti pregovor iz začetka testa, pa zame absolutno ne velja.

Tole dajem kot spomin na jutro, da mi drugič ne bo potrebno zgodaj vstajat, da vidim sončni vzhod.

O napornem vikendu, pa mislim, da se je že začel.

Ta vikend bo pa naporen, sploh Nedelja. Najprej moram zjutraj odrinit na Janče, kjer bo tradicionalni praznik jagod in češenj. Že dolgo časa se odpravljam na Janče da vidim ta dogodek. Res da sem nekoč živel nedaleč stran od tam, pa me nikoli ni pot zanesla da ta dogodek. No tokrat sem si pa prisegel da bom šel.
Popoldan pa me pot vodi že naprej proti Slovenj Gradcu , kjer je avto tuning show. Vse kar kaj velja v tuningu, driftu, dragu in avtoakustiki bo tam. Več si lahko preberete tu. Bo pa zelo pestro, upam pa da bo vreme zdržalo in ne bo kakšnega dežja.
Najbolj hudo mi bo, ker bom zamudil dirko F1 iz Kanade, bom moral pa gledat posnetek, kar na koncu tudi ni slabo, bom vsaj reklame hitro preletel.
Foto reportaža pa sledi takoj, ko pridem domov, če ne bom preveč utrujen.

Potekalo je že tretje srečanje starodobnih vozil, ki je vsako prvo nedeljo v mesecu. No nekaj sem že pisal o tej zadevi, se pravi da je to samo nadaljevanje. Če je bilo že na prvem srečanju zelo malo obiskovalcev, jih tokrat pravzaprav ni bilo skoraj nič, razen nekaj bližnjih sosedov in nekaj firbcev (med njimi tudi sam). Vse skupaj bolj zgleda na kakšen bolšji sejem starih rezervnih delov, kot pa prikaz, kako so se včasih naši dedje in očetje preganjali po vaseh. No če kdo kaj rabi, ni popolnoma nič zamudil, ker je naslednje srečanje je že prvo nedeljo v Juliju. Se mi pa zdi, da sam Moto društvo Mak naredi zelo malo na reklami in se zadeva ne razvija tako kot so si zaželeli.

Kakorkoli že, več sreče jim želim prihodnjič in upam, da se bo vsaj kakšen lastnik starodobnika našel in ga popeljal kakšen krog po vasi.

Bati, ojnica, zavorne ploščice in vplinjač. Še malo pa bo popoln motor.

Janez, se spomniš kako sva z takim motorjem preganjala Miciko in Francko?
Kje so tisti časi Franc?

Blok motorja, pa še originalne svečke.

Menjalnik motorja, spominja me na Tomos APN 4.